Nordi je bil pri svojih dveh mesecih in pol prvič deležen resnejše pedikure. »Že pri dveh mesecih?!« Ja. In pravzaprav je to en mesec prepozno… Ampak začnimo na začetku .

Čeprav mnogi še vedno verjamejo, da je treba žrebička prvo leto življenja (ali pa celo prvih nekaj let) pustiti pri miru, da »odraste v konja«, se vseeno vse bolj prepoznava pomembnost dela z žrebički in skrb za njihova kopita od prvega dne dalje. Pravilna skrb za žrebičkova kopita bo določila obliko in strukturo njegovih kopit. Pa ne samo kopit. Rast, oblika in razvoj kopit določajo postavitev vseh kosti v nogi in s tem uravnoteženost celotnega okostja konja. Še en pogosto spregledan razlog za zgodnjo skrb za kopita pri žrebičku je zaščita občutljivih struktur kopita in nog, ter preprečevanje poškodb in bolečin v mišicah, sklepih in veznih tkivih, ki so lahko posledica nepravilne rasti ali obrabe kopit.

Zgodnje delo z žrebičkom se obrestuje na vseh področjih. To, da se žrebe že takoj po rojstvu nauči sprejemati stalno prisotnost človeka, ne pomeni da je okradeno mladosti in svobode. Prej ko se nauči da dotiki, dviganje nog in sledenje človeku niso ne boleči, ne nevarni, lepše življenje ga čaka. Konj, ki se ne boji okolice in sprejema človeka kot svojega vodjo, bo neprimerno lažje deloval in živel v okolju ki mu je namenjeno. Brez stresa, strahu in želje po begu. Mali konjiček, podobno kot otrok, veliko lažje sprejema vse kar je novega, saj mu je konec koncev novo vse . Zato naj vam ne bo težko izkoristiti vsak razpoložljiv trenutek za »šolo v naravi«. Žrebiček mora vsekakor imeti priložnost razvijati socialne veščine znotraj svoje črede, živeti na prostem, v družbi vrstnikov in odraslih konj, kjer se nauči pravil hierarhije in kjer razvije svoj konjski jaz. Na srečo se to ne izključuje z istočasnim spoznavanjem sveta ljudi in pravil obnašanja z njimi. Ključ dobrega odnosa med konjem in človekom je obojestransko poznavanje in sprejemanje obeh svetov – konjskega in človeškega. In nikoli tega ne bo lažje doseči kot prav dokler je žrebiček še radoveden in dojemljiv za vse kar se okrog njega dogaja. Kar mu boste predstavili v prvih dneh, tednih in mesecih življenja, bo z njim ostalo za vedno.

Gremo nazaj h kopitom . Kdaj naj bi žrebičku prvič popravili obliko kopit? Najbolje okrog prvega meseca starosti. Zakaj ravno takrat?

  1. Pred prvim urejanjem kopit bomo najbrž prvič zares dobro pogledali žrebičkovo stojo in morebitne napake v njej. Pri enem mesecu starosti se že pokaže v katero smer se bo razvijala žrebičkova stoja, hkrati pa je to dovolj zgodaj, da lahko morebitne napake v stoji popravimo še preden se na podlagi napačne oblike ali razvoja kopit začne napačno razvijati celotna struktura nog in skeleta.

  2. Pomembno je, da žrebička čim bolj zgodaj v življenju navadimo na urejanje kopit, saj bo to postalo del njegovega življenja. Žrebičku ki vam zaupa ne bo težko predstaviti čiščenja kopit in urejanja s pilo kot del prijetnega druženja. Če mu med urejanjem kopit privoščite še praskanje po vihru ali nad repom, bo urejanje kopit med njegovimi najljubšimi aktivnostmi, za kar vam bo nekoč v prihodnosti neskončno hvaležen tudi kovač .

  3. Pri mesec dni starem žrebičku so navadno potrebni le zelo majhni popravki na kopitih, kar je dobro za oba -> žrebičkova prva izkušnja z urejanjem kopitk bo kratka in prijetna, tistemu ki mu kopitka oskrbuje pa se ni treba bati da bi žrebiček izgubil potrpljenje in zanimanje, saj je vsega skupaj konec v nekaj minutah .

Vseeno se lahko zgodi, da mesec dni star žrebiček še težko lovi ravnotežje na treh nogah, pa čeprav samo nekaj minut, zato naj ob žrebičku vedno stoji nekdo, ki ga drži ali na kogar se lahko žrebe nasloni v primeru da izgubi ravnotežje ali se ne počuti varnega na treh nogah.

Bistveno pri urejanju kopit žrebeta je, da mu pomagamo oblikovati trdna kopita, ki se ne krušijo in sčasoma razvijejo močan podplat in steno, hkrati pa skrbimo za pravilno obliko. Žrebičkovih kopit se nikoli ne lotimo s kleščami ali nožem za kopita. Dovolj je klin za čiščenje kopit in dobra pila za kopita. Kopitka sčistimo, žabico in podplat pustimo popolnoma pri miru, po potrebi s pilo skrajšamo kopitno steno (skrajšamo jo toliko, da je približno 2-3 mm višja od podplata) in rob kopitne stene po vsej dolžini zaoblimo, s čimer preprečimo krušenje in plavutasto rast kopit. Pri žrebičkih se pogosto zgodi da jim kopito raste »v špico«, se pravi da ni lepo okroglo, ampak je vrh prsta špičasto oblikovan, zaradi česar žrebe stopa na stran, ne naravnost naprej ( špica na vrh prsta se "zatika" v tla, namesto da bi kopito lepo »steklo« po podlagi). V tem primeru istočasno ko zaoblimo rob med podplatom in kopitno steno, še zgladimo špičasti del, da se enakomerno zlije v ovalno obliko kopita. Kopita naj vedno oblikuje človek ki ve kaj počne, saj lahko pri tako majhnem kopitu, enako kot lahko popravimo morebitne napake, tudi naredimo napako, ki se bo odražala na celotni strukturi in gibanju konja.

Če kopita žrebičku urejate sami in ste kdaj v dvomih koliko in kaj odstraniti in kaj pustiti, se držite pravila »Naredi samo kar je nujno, poskrbi da se kopitno ne kruši (zaobljen rob) in ne odstranjuj ničesar na podplatu in žabici".

Ne pozabite da ne oblikujete samo kopita, ampak tudi žrebičkovo prihodnost…


Prejšnji članek o Nordiju: Mali Nordi velik za dva
Naslednji članek o Nordiju: Nordijev prvi izlet v neznano ali kako mali kosmati zrastejo v velike terence

 

Kar nekaj zanimivosti o Jacku Brainardu sem iz prve roke izvedela med druženji z Maurom Taccia, ki je dosti svojih izkušenj pridobil v njegovem hlevu. Najbolj mi je v spominu ostalo, kako Jack pričaka vsakega znanja željnega pripravnika. V hlevu ga pripelje do stene, kjer so obešeni „pripomočki za čiščenje boksov“ (vile, metle in lopate po domače ;-) in pravi: „Son, choose your guitar and play it!“ (Sin, izberi svoji kitaro in začni igrati!)
Predanost in trdo delo je tisto, kar pri njem šteje. In začne se pri najbolj umazanih poslih :-) - tu se oseba izkaže, ali je iz pravega testa ali ne.
Sicer pa zna to Jack sam najbolje povedati:

Pred več kot štiridesetimi leti sem na konjeniški prireditvi srečal mladega moškega, ki me je vprašal, če bi mu lahko svetoval okoli njegovega konja. Povedal je, da ga ima na parkirišču v prikolici, da ga lahko razloži in mi pokaže, v čem je problem. Stara, razpadajoča prikolica je imela raztrgano platneno streho in je delovala precej dotrajano. Na moje začudenje pa je iz nje pripeljal krasnega rjavega kastrata. Konj, ki je bil v razstavni kondiciji, je izgledal, kot da je povoskan. Kakšno presenečenje.

Ker na sami prireditvi nisem imel dosti časa, da bi se kastratu posvetil, sem mladeniča povabil naslednji vikend na svoj ranč. Dosegla sva lep napredek pri konju in razvila prijateljstvo. Od takrat naprej je bil na ranču vsak vikend in v bistvu postal član naše družine. Posedoval je dve neverjetno pozitivni sposobnosti: ena je bila njegova konstantna entuzijastična drža, druga pa delovna etika. Ne glede na to, kako umazan, neprijeten posel nas je čakal, on je k temu vedno pristopil direktno in z entuzijazmom. Njegovo konjarstvo se je neprenehoma, iz tedna v teden, izboljševalo.

Nekega dne je pristopil z novo idejo. Rad bi se preizkusil v treniranju dirkalnih konj. Na ranču smo imeli kratko, četrt milje dolgo dirkalno stezo in dirke s quarter konji so postajale vse bolj popularne. Šla sva v mojo pisarno in začela klicati znance in prijatelje, ki so posedovali konje s „hitrostjo v rodovniku“. Končno nama je uspelo dobiti pet ljudi, s katerimi smo sklenili dogovor o treniranju njihovih konj.

Hrana, oskrba in trening sta stala 125 dolarjev na mesec. Zgradili smo prenosne bokse v stari pokriti jahalnici (v bistvu smo z žico skupaj zvezali po štiri „panelke“) in v takšnih bornih pogojih je moj prijatelj, „novopečeni trener dirkalnih konj“, začel z delom in to s takšnim zanosom, kot bi bil vodilni trener na Churchill Downs dirkališču. Zdaj je bil „v poslu“, zdaj je postal profesionalni trener.

Ta novi trener je živel dobrih 95 kilometrov stran od ranča in je imel še eno, dnevno službo. Po delu se je torej vozil 95 kilometrov, da bi treniral zaupane konje. Večinoma je zapustil ranč, ko je pošteno oskrbel vse konje, šele po enajsti uri zvečer. Ne pozabite, takrat sem živel v Minnesoti in zimske temperature so pogosto 20 stopinj pod ničlo. To je bila standardna rutina njegovega delovnika, slika njegovega dela in predanosti. Poskusite krtačiti in čistiti konjem ob enajstih zvečer, na koncu težkega delovnega dne, ko je temperatura krepko pod ničlo, za 125 dolarjev po konju  na mesec.

Ko je nastopila pomlad, so se stvari malo izboljšale, konji pa so izgledali krasno. Na prvi dirki je novi trener požel dve ali tri zmage, kar je dalo njegovemu „trening hlevu“ nov zagon. Ob zaključku leta je imel v treningu nove konje, nove stranke, nov uspeh in nov entuzijazem. Trdo delo je začelo kazati rezultate!

Naslednje leto je šlo še bolje, naš trener je bil dobro na svoji poti, zmagal je dva futuritija. Zadeve so napredovale v takšni meri, da si je našel prostor v hlevih na Los Alamitos, vodilnem dirkališču za quarter konje v Ameriki. Nenadoma je postal vodilni trener na prizorišču, njegovi konji so zmagovali vse pomembne tekme. Skozi njegovo kariero treniranja quarter konj se noben drug trener ni niti približal njegovemu rekordu osvojenih nagrad.

Potem se je odločil trenirati polnokrvnjake in njegova statistika je postala še bolj impresivna. Konji iz njegovega treninga so „pritekli“ čez 200 milijonov dolarjev. Treniral je preko 20 konj, ki so zaslužili vsak po milijonček. Zmagal je vsako pomembno dirko v Ameriki, osvojil Kentucky Derby štirikrat! Prislužil si je 15 World titul, 12 zaporednih in šest Triple Crown dirk v vrsti. S svojimi konji je zaslužil z nagradami več denarja kot naslednjih pet trenerjev na lestvici pod njim skupaj. Je svetovno znan v konjski industriji. Zaposluje 150 ljudi in dirka na 4 dirkališčih istočasno. Nihče v tej industriji ni dosegel več. Njegovo ime je D. Wayne Lukas.

Nikakor nisem zaslužen za njegov uspeh, sem pa ponosen, da sem del njega. Tako zabavno se je spominjati preteklosti. Do danes se je ogromno stvari spremenilo, Waynove delovne navade pa se niso. Še vedno dela po 18 ur na dan in malo ljudi, če sploh kdo, lahko sledi njegov delovni tempo.

Zgodba je ilustracija pozitivnih rezultatov trdega dela. Verjetnost uspeha brez dela je minimalna ali, če se izrazim z besedami Calvina Coolidga:
»Nič na svetu ne more zamenjati vztrajnosti. Talent ne; nič ni bolj pogosto kot neuspešna oseba s talentom. Genialnost ne; prezrt genij je skorajda pregovor. Izobrazba ne; svet je poln izobraženih brezdomcev in brezdelnežev. Vztrajnost in odločenost sami sta vsemogočni.«

Jack Brainard

In kdo je sploh Jack Brainard? Preverite na www.jackbrainard.com  ;-)

Teja

Evitta | 01.07.2008 - 13:09 | Konjarski mesečnik

Napočil je čas dopustov, ki pa si ga konjarji včasih pravzaprav ne toliko kot ne moremo, temveč nočemo privoščiti.

Imeti konja namreč pomeni najprej odgovornost do te živali, potem ena velika skrb, ko pa že lahko začneš uživat, pa je nekako ne moreš zapustiti.Za takšne priporočam dopust s konji. Verjetno imate dosti znancev, ki bi si lahko delili to izkušnjo ter se za par dni preselili skupaj s konjem vred v drug hlev, spoznavati druge terene in ljudi. Urejeno pa morate imeti ID dokumentacijo ter zdravega konja, redno cepljenega, pregledanega.Kondicija seveda ne sme biti pomanjkljiva..

Za tiste, ki pa se odločate za dopust  preživeti nekaj dni brez svojih ljubljencev, pa je potrebno dosti organizacije.Najprej si morate zagotoviti primernega človeka, ki vas bo nadomeščal.Najbolje seveda nekdo s podobnimi izkušnjami, ki pa ga v svoje delo uvajajte že dosti časa pred načrtovanim odhodom, tako da tudi za konje prehod na mogoče malo drugačen način ne bo prehud.Vsak človek ima namreč drugačen pristop do živali.
Dopolnite tudi škatlico s prvo pomočjo , z morebitno urgenco seznanite tudi nove oskrbnike.Pomembne telefonske številke imejte zapisane na vidnem mestu v hlevu, ni odveč , če smo dosegljivi tudi sami.

Zagotovite zadostno količino hrane, krmljenje pa prilagodite tako, da bo za vašega "namestnika" čimbolj enostavno.Koliko bodo konji v delu, določite vi, nič hudega pa ne bo, če tudi konjem privoščite v teh vročih dneh nekaj prostih trenutkov.Tako bodo tudi možnosti nezgod v času vaše odsotnosti zmanjšane.

Zagotovite jim kar največ sence, po možnosti jih puščajte čez noč zunaj.

Še ena oblika, kako oskrbeti konja v času naših dopustov pa je ta, da konja za ta čas preselite k nekomu v drug hlev.Sicer malo bolj stresno za konja, včasih pa jim tudi takšna sprememba koristi, sploh če imajo možnost bivati s konji, ki jih že poznajo.Uslugo lahko seveda tudi vrnete..

Tako, čas je, da si odpočijemo, naberemo novih moči pred lepo jesenjo.Takšne, zadovoljne, željne novih podvigov ter zasluženo spočite nas pričakujejo tudi konji in to smo dolžni storiti tudi sebi.

Uživajte v poletju, če pa ga bo bolj v pomanjkanju, se ne jezite..tudi to je za nekaj dobro:)

Dragi prijatelji in konjarji,
dobrodošli v novem prispevku z nasveti za boljše delo s konjem.

Najprej ponovimo bistvo uvodnega dela tega prispevka:
Pri treniranju ne boste imeli nič uspeha, če vas konj ne spoštuje.

Gre za zelo pomemben koncept. Poskusil vam bom razložiti pojem »spoštovanja«, njegov smisel in prikazati, zakaj je tako zelo pomemben.

Ima vaš konj kakšnega od naštetih problemov?
- se vzpenja;
- brca;
- grize;
- je pretirano navezan na druge konje in ga ne spravite stran od n jih;
- se ne odziva na vaše namige in dejstva;
- vas poriva naokoli kakor se mu zljubi;
- se ne ustavi obrne ali gre v smeri, kamor vi želite;
- ne galopira umirjeno na popuščenih vajetih;
- ignorira dejstva nog;
- ima slabe manire;
- pri ježi ga zelo težko ali pa ga sploh ne morete kontrolirati…
Če ima vaš konj katerega koli od naštetih problemov ali pa je samo težaven pri treniranju, potem vas bodo informacije, ki jih podajam v nadaljevanju, morda postavile na pravi začetek poti.
Poglejte, to, kar je vsem naštetim težavam skupno je, da je KORENINA PROBLEMA v konjevem pomanjkanju spoštovanja do ljudi, ki skrbijo zanj in ga jezdijo. Lastniku konja je morda to težko prepoznati. Gre v bistvu za neke vrste »past št. 22«, situacijo, v kateri realna izbira rešitve ne obstaja…
Konj se slabo obnaša, ker vas ne spoštuje. Ne spoštuje vas, ker ga ne znate kontrolirati. Vi pa ga ne morete kontrolirati, ker ima 500 kil in se grdo obnaša…. » več »

Evitta | 01.06.2008 - 11:07 | Konjarski mesečnik

Kljub junijski vročini so na programu številne prireditve, tekmovanja, konjenice in dogajanja, ki se jim ne bomo mogli upreti.

Za konjevo in našo kondicijo smo že poskrbeli. Začetek poletja pa je čas, ko je treba poskrbeti za primerno bivanje v senci in iskanje hladnih kotičkov.

Zadrževanje konjev v hlevu je neprimerno, saj se zaradi vročine nabira tudi mrčes. Konji bodo veliko bolj kos tej nadlogi zunaj, kjer se lahko povaljajo po "čisti" zemlji, travi in se tako sami varujejo pred letečimi sovražniki.

Poskrbeti moramo, da ima konj dovolj sence, da se umakne pred vročino ter dovolj vedno sveže vode. Če v izpustih napajate v vedrih ali kadeh,  vodo zamenjajte večkrat na dan. V toploti  se namreč zelo hitro razvijajo bakterije in mikroorganizmi. Obvezno je treba poskrbeti tudi za razglistenje.

Za konjevo higieno ter higieno boksov je treba sedaj poskrbeti res maximalno, saj mrčes ne bo ogrožal le konjev, marveč tudi nas. Poskrbite za beljenje in razkuževanje boksa, če pa je  možno, ne odstranjujte pajčevin, saj so le te naravni ščit pred mrčesom.

Nega kopit je v tem času povečana zaradi suše. Redno jih je potrebno pregledovati, po potrebi tudi namazati. Po vsaki ježi (najbolje pa 1x na dan) pa kopita tudi zmočite.

V toplih dneh jim privoščimo tudi kopel, povsem dovolj je samo z vodo, kar konjem  več kot prija. Primerna je kopel tudi pred jahanjem, s tem, da konja  dodobra osušimo. Čeprav se vseh mrčesnih nadlog gotovo ne bomo rešili, dobro zaščitimo sebe in opremo. Tudi s tem odženemo nekaj mrčesa. Na terenu odlomite vejo lipe z listi, ki bo dovolj dolga, da lahko z njo odganjamo muhe in obade s konjevega vratu, ledij…

Primeren je  čas za navajanje konja na  potok, jezera,  jez, tolmun. To naredimo najbolje v družbi že izkušenega konja, ki ga kot  vodjo spustimo naprej v primerni razdalji. Nikoli konja ne silimo, za tole nalogo si je treba vzeti dosti časa in dobro mero potrpljenja. Če se le da, ostanemo v sedlu, pustimo, da najprej povoha in okusi vodo ter se počasi dotakne tudi z nogo. Nekateri se bojijo, nekatere popade panika, nekateri pa vstopijo popolnoma brez bojazni. Pri tem vam mora konj popolnoma zaupati, nikoli ga ne prisilimo, temveč le spodbujamo. Če ne gre v sedlu, ga razjahajte, se z roko dotikajte vode, pritegnite njegovo pozornost. Nato mu dajte z roko vodo tudi ovohati in okusiti. Počasi se daleč pride in konji v teh toplih dneh radi pretegnejo noge v kopeli ter se tudi odžejajo. Nikoli ne vodite v vodo preveč segretega konja!

Privoščite si ježo zgodaj zjutraj in pozno zvečer, izogibajte se vročine, ta škodi tako vam kot konjem.

Čim več lepih in osvežujočih trenutkov in naj vam muhe, komarji ter obadi čimmanj grenijo ježo.

Spela | 29.05.2008 - 20:32 | Konji in ljudje

Nordi je prikopitljal na svet 30.04.2008. Če bi bila še vedno zima, bi dan takrat še spal, tako pa je sonce že zvedavo kukalo v hlev kjer ga je Nordi prvič ugledal. Nordi ni bil sam, saj je ob njem stala njegova mama, pa vendar nekaj ni bilo prav. Če bi bilo vse prav, bi z njim prvič v sonce gledal še njegov bratec. Pa ni. Ker narava tako hoče in se včasih tako zgodi. Kdo ve zakaj je tako prav… Ne vem če je to zaradi tega ker je edini preživel, ampak Nordi že od vsega začetka živi kot da bi živel za dva.

» več »

 

Dragi prijatelji in konjarji,
dobrodošli v novem prispevku z nasveti za boljše delo s konjem.

(Preden začnemo: skozi prispevek se pojavlja izraz »disciplinirati« - vsekakor ne gre za »polepševalnico« ;-) izraza tepsti ali udariti. Konja lahko discipliniramo že s svojim odločnim in doslednim vedenjem, korektnim a nepopustljivim odnosom, predvsem pa s poznavanjem konjeve psihe, govorice konjskega telesa, … in uporabo le-tega pri komunikaciji. op.p. )

Ta prispevek je verjetno eden bolj pomembnih, kar sem jih napisal. Ker je sporočilo v njem tako pomembno, upam, da ga boste prebrali večkrat.
Začel bom z vprašanji, ki sem jih prejel od naročnikov na moje prispevke, in odgovori nanje. Če boste pazljivo prebrali, boste videli, da vse druži isti imenovalec. Posamični odgovori bodo kratki, potem pa bom (v drugem delu, op.p.) zadevo razvil v obrazložitev tega, kar smatram, da je zelo pomembno.
Morda boste opazili, da so nekateri moji odgovori, recimo jim NEOLIKANI. Hja, kaj naj rečem, včasih si enostavno ne morem pomagati. OK, pa začnimo… » več »

Pri terenskem jahanju se pred konjem in jezdecem na neznanem in razgibanem terenu pojavljajo različne ovire, ki zahtevajo dobro izurjenost, spretnost, gibčnost, občutek ravnotežja, iznajdljivost in sposobnost hitrega reagiranja ter odločanja. Pri terenski ježi jezdec pridobi tudi izkušnje in sposobnost ocenjevanja fizičnih in čutnih sposobnosti svojega konja, pa tudi kondicijo, moč, samodisciplino, vzdržljivost in samozaupanje. Nauči se pravilno (varčno) izkoriščati konjevo (in svojo) energijo in nege ter oskrbe konja, poveča pa se mu tudi zaupanje v zdržljivost, hitrost in druge sposobnosti konja. Gibanje na terenu je (za razliko od maneže oz. jahalnice) zelo pomembno tudi za jahalnega konja, ne glede na njegovo starost in siceršnji namen rabe. Z gibanjem na raznolikem terenu in okolju se mu krepijo mišice, tetive in sklepi. Neobičajne situacije in razgiban teren tudi pri njemu urijo ravnotežje, gibčnost in zanesljiv korak. Ob mnogoterih vtisih raznolikega okolja se mu ugodno razvijajo refleksi, vsa čutila in stabilizira živčni sistem. Še bolj je vezan na dejstva jezdeca in postaja nanje tudi bolj odziven. Terensko ježo priporočamo za vse konje, tudi mlade konje, za korekcijo šolskih konj, pa tudi za živali, ki tekmujejo v vrhunskem turnirskem športu. Terensko jahanje naj bi bilo del celovitega in rednega izobraževanja ter šolanja vsakega jezdeca. Pri tem je potrebno izbirati poti, ki po vzdržljivosti, težavnostni stopnji in izurjenosti odgovarjajo znanju jezdecev. Urjenje mora potekati v skupini in postopoma v razčlenjeni skupini oz. posamično tudi na večjih distancah, tako da vsak jezdec v svoji smeri premaguje ovire, na katere naleti. Pred odhodom na dolga distančna jahanja mora biti tudi jezdec kondicijsko dobro pripravljen (prav tako za daljše pešačenje v hitrosti hoda konj).

V kolikor želite prebrati celotno vsebino članka, kliknite tukaj (pdf datoteka).
Avtor članka:  Sandi Gombač.

Evitta | 30.04.2008 - 11:02 | Konjarski mesečnik

Pa smo pričakali najlepši  užitkarski mesec v letu. Narava nas pričakuje v vsem svojem razkošju, konjiči se mirno pasejo, žrebeta veselo poskakujejo okoli, mi  pa že mislimo na prvo košnjo. Če sami ne pridelujemo sena,  je treba sedaj misliti in se dogovoriti za zadostno zalogo.

Konjska paša potrebuje tudi naše budno oko.Tokrat pazimo, da konji ne pojedo trave več kot na višino približno 5 cm, drugače se rast trave precej upočasni. Priporočajo se čredinke, s traki razdeljena pašna področja. Tako zagotovimo kvalitetno pašo skozi vso sezono. Ni odveč oz. je priporočljivo, če imajo konji  kljub paši vseskozi na razpolago tudi seno.

Ponavadi je maj veljal za enega najlepših mesecev, kar se tiče jahanja na terenu. Kljub vsemu pa prinaša nekaj odgovornosti , kar se jahačev tiče. Terensko jahanje se začne najprej  s pogovorom z lastniki terenov, po katerih želimo jahati, saj kmetje ogradijo svoje pašnike in nam je jahanje kar v precejšnji meri opravičeno onemogočeno. Jahanje čez travnike pomeni tudi uničevanje trave, morda tudi tiste, ki je namenjena našim konjem..

Toda lepa beseda lepo mesto najde. Jahanje po travnikih ni zaželeno, vsekakor pa se po dogovoru zmenimo za ježo po traktorskih poteh.

Pravi adrenalinski podvig pa je jahanje skozi gozd, kjer se  zaradi podmladka v naravi v tem mesecu dogaja največ. Ohranimo mirno kri, da po nepotrebnem ne vznemirjamo konja, izogibajmo se ježi ob sončnem vzhodu in zahodu, da s tem ne vznemirjamo tako divjadi kot lovcev. V tem obdobju je tudi bolje, da imamo v družbi vsaj še enega konja, družba konjem zelo dobro de ob privajanju na različne zvoke in šume na terenu (tudi traktorji , motorji,…)

Veliko jahačev ima ob sebi pasje spremstvo, kar seveda našo odgovornost še poveča. Psi, ki nas spremljajo pri jahanju so fantastičen spremljevalec, tudi kar se komunikacije s konji tiče, saj jih opominjajo na bližnjo nevarnost. Konji so ob dobrem spremljevalcu tudi bolj sproščeni. Toda, ni vsak pes primeren za družbo na terenu. Pričakuje se velika poslušnost, sploh pri ježi skozi gozd, da se ne spustijo za divjadjo in je ne lovijo. Za pokol divjadi je odgovoren namreč lastnik psa. Ježa mimo kakšne kmetije, hiše nas lahko privede do neželenih situacij.

Tudi pri ježi je primerno imeti psa na povodcu in jahati v tempu, ki odgovarja psu, na desni strani. Tako tudi šolamo psa za dobrega spremljevalca.

Jahanje primerjam s plesom, tistim klasičnim , v paru, kjer je gibnost in usklajenost teles na vrhuncu. Vodi ju ritem, gibanje in harmonija. V plesu sta enakovredna, se le dopolnjujeta, diskretno. Nadvlada soplesalca zgleda agresivno, moteče in ruši užitek, tako plesa kot opazovanja.

Tako je tudi pri jahanju. Sledite gibanju konja, ritmu nog in zaplešite s svojim konjem v popolni harmoniji.

Lep mesec maj Vam želim!

Včasih rešitev vašega problema leži za sedlom.

Ko se ubadajo s problemi, ki jih imajo s svojimi konji, ljudje zelo pogosto krivijo za težave prvi del konja, plečko, vrat in glavo. A pogosteje kot ne je to, kar se dogaja spredaj, rezultat tega, kar se dogaja za sedlom.
Kolikokrat se ozremo na zadnji del konja, da bi našli rešitev? Morda si mislimo, da vidimo problem (npr. glava se dvigne, ko konja poprosimo za odstopanje, ali pa ne seže s prvimo nogami dovolj daleč, ko se obrača), a gre v bistvu za posledice.
Kako doseči, da bi imel več koraka s prvimi nogami pri obračanju? Edini način za konja da dvigne svoj prvi del je, da postavi zadnji nogi bolj podse, le tako lahko z njimi nosi več teže in zmanjša težo, ki jo nosijo prve noge. » več »