Dragi prijatelji in konjarji,
dobrodošli v novem prispevku z nasveti za boljše delo s konjem.

V prejšnjem prispevku smo govorili o problemu, ki pesti prenekaterega jezdeca. Gibi, ki jih podzavestno izvajamo, so dostikrat napačni, a če se jih ne zavedamo oziroma ne vložimo res velikega napora v spremembo, bomo vedno jezdili napak. Problem se imenuje spomin v mišicah, gre torej za nekakšne ustaljene tirnice, po katerih se gibljemo. Kako pa porušiti stare tirnice in postaviti nove? Besedo ima Larry

Veste, vsi mi se učimo vsak na svoj način. In sistem, ki deluje pri eni osebi, ne bo nujno deloval pri drugi. Torej vam bom povedal, na kak način sem jaz rešil moje probleme s spominom v mišicah, vi pa nasvete lahko prilagodite, da bodo bolje pristajali vašemu načinu učenja oziroma potrebam.

Najprej ANALIZIRAM situacijo in poskusim dognati, kje je vzrok problema. Postanem POZOREN na to, kako jezdim in kakšno držo telesa imam. Poskušam ČUTITI, kako jezdim. (Nekdo drug se bo moral dejansko videti na videoposnetku.) » več »

Dragi prijatelji in konjarji,
dobrodošli v novem prispevku z nasveti za boljše delo s konjem.

Ta prispevek (razdeljen v dva dela, op.p.) je eden najpomembnejših, kar sem jih kdaj napisal. Če boste podane informacije aktivno vključili v svojo prakso oziroma trening, lahko znatno izboljšate svoj uspeh v ježi. Priporočam, da si prispevek preberete večkrat.
OK, pa začnimo.
Kot trener, ki se večinoma ukvarja z ne-profesionalnimi jezdeci, amaterji, se srečujem z mnogimi težavami, ki mučijo amaterske konjarje… Tako pri treningu kot na tekmovanjih.
Ali veste, katera je njihova najpogostejša pritožba?
Spodaj je navedena z odebeljenim tiskom… 

                               „Enostavno ne morem pripraviti mojega konja, da to izvede“

Profesionalni trenerji, ki veliko učijo druge, poslušajo takšne pritožbe neprenehoma. Večina amaterjev ima kakšne težave pri ježi in treniranju svojih konjev. Če ste eden izmed njih, se, prosim, ne počutite, kot da ste edini, ki ima težave.
Ste namreč v istem čolnu kot še mnogo drugih ljudi.

Najprej naj bo vsem kristalno jasno, da trenirati konja za nastopanje na naprednem nivoju ni enostavna naloga. Imel sem študente, ki so bili geniji. Imel sem študente, ki so bili izredni atleti. In vsi so bili mnenja, da je učenje ježe in treniranje konj eden največjih izzivov, pred katere so bili kdajkoli postavljeni. Enega študenta ne bom nikoli pozabil. Dosegel je črn pas v več borilnih veščinah, celo poučeval jih je. Zapovrhu pa je bil še uspešen poslovnež. Človek je bil zelo nadarjen, bolj nadarjene že težko srečaš. A po letu dni poskusov, da bi se naučil jezditi performans konja, je odnehal. Zakaj? Njegova izjava je bila: „To je najtežja in najbolj komplicirana zadeva, ki sem se je kdajkoli učil!“
Resničnejših besed še nisem slišal.
Učiti se jezditi je v veliki meri podobno obvladovanju borilne veščine.
Kot pri borilnih veščinah je potrebna zbranost, koncentracija, osredotočenje, kombinirano s časovno in gibalno koordinacijo. Zapovrhu pa, glede na dejstvo, da ježa vključuje še eno živo bitje (konja), je zadeva dosti bolj kompleksna.

Po tem, ko ste prebrali zgornji odstavek, želim, da vam je jasno, da, če imate kakršenkoli uspeh pri treniranju vašega konja, delate dobro. Tudi če je vaš napredek boleče počasen, vam dejstvo, da sploh napredujete, mora biti v ponos.. » več »

Najprej nekaj besed o novem kolumnistu, Martinu Blacku, ki zase pravi, da se nikoli ne bo prenehal učiti.

Martin Black je odrasel v Idahu, obkrožen z nekaterimi velikimi konjarji, med katere lahko štejemo tudi njegovega dedka, Alberta Blacka in pra-strica, Paula Blacka. V tej družbi je imel priliko vsrkati veliko skozi čas preizkušenega znanja in iz njega potegniti največ, kar se da. Zgodovina druženja njegove družine s konji sega v čase njegovega pradedka, rojenega 1875. Zrasel je med vaquerosi, ki so bili zelo ponosni na svoje konjarske sposobnosti. Joe Black je delal s tisoči konj skozi zgodnja 1900-ta leta, svoje strokovno znanje in spoštovanje tradicije je prenesel na sinova. Ta sta živela s konji celo svoje življenje. Paul je bil glavni šef za živino na TS Ranču v Nevadi, kjer je svojo prvo službo kot buckaroo opravljal Ray Hunt. Martin je bil star 14 let, ko je prvič srečal Raya, za katerega dandanes velja, da je eden najboljših konjarjev, kar jih je. Tom Dorrance je bil še eden v vrsti njegovih mentorjev. Melvin Jones, nadarjen konjar iz Nevade in Bill Van Norman (katerega kolumne boste, zahvaljujoč prijaznosti uredništva America’s Horse,  prav tako lahko prebirali v Konjopisu), sta tudi bila odlična učitelja.

Vaquerosi in buckarooji so delavci na ranču, predvsem se ti izrazi uporabljajo na področju JZ in osrednjega Texasa ter v Kaliforniji. Od "ostalih" kavbojev se ločijo že na prvi pogled,  po  značilnih tradicionalnih oblačilih ("raven" klobuk, kratki chapsi, bela oz. svetla srajca z dolgimi rokavi,…), znani pa so tudi po svojih nepisanih kodeksih etike in negovanju tradicije.

Martin pravi, da, ne glede kam ga pot kot konjarja vodi, nikoli ne pozabi svojega najpomembnejšega učitelja: konja.

»Ne moreš se šolati za sommeliera brez da bi dejansko preizkušal vino. In ne moreš se naučiti biti konjar brez da bi dejansko jezdil in to  veliko konjev,« pravi Martin.
»Vsak konj je drugačen, vsak korak, ki ga ta konj naredi, je drugačen od prejšnjega. Vsak dih, ki ga konj vdihne ima za sabo drugačno misel… torej gre za proces, ki se nenehno spreminja. Lahko rečem da se na mojih klinikah nihče ne nauči več kot jaz sam. Opazujem vsakega konja, poskušam razumeti, kakšne težave ima določen konj s človekom. Nagrajujoča izkušnja je, ko ju lahko združim in vidim pozitivno spremembo v konju.«

Martin pravi, da, generalno gledano, vidi veliko konj, ki imajo probleme z ljudmi. Ali pa bi lahko celo rekli, da gre bolj za ljudi, ki imajo probleme s svojim egom.
»Ego je ogromna ovira, ki jo je treba premagati in ne rečem, da sam nimam problema s tem. Ampak pomembno je, da se tega zavedamo in poskušamo delati na rešitvi problema. Moramo delati več na sebi kot na konju. Če se človek loti treniranja na kdor-ni-z-mano-je-proti-meni način, bo imel veliko več težav, kot tisti, ki k delu pristopi z željo po konjevem najboljšem interesu v srcu.
To je bistvo uspeha pri delu s konji. Najboljši primer je Tom Dorrance. Imel je manj ega kot kdorkoli drug, ki sem ga kdaj srečal. Nikoli ni postavljal sebe v prvi plan, vedno je bil tam za konja.
Ne gre se namreč o tem, da bi premagal oz. si podredil konja, gre se za to, da ga »prelisičiš«. Da mu postaviš situacijo, v kateri je tisto, kar želiš da naredi, zanj najlažja izbira.«

Več o Martinu Blacku najdete na njegovi strani: www.martinblack.net.

AH, 7-8/05, Holly Clanahan , www.aqha.com

Prevod in priredba: VQH

Dostop in branje kolumn Drugačen pristop  bo omogočeno Simpatizerjem 1 in Simpatizerjem 2!

 Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.

Naj serijo nasvetov pospremim na pot z nekaj svojimi besedami. Zakaj sem namesto enega iz množice renomiranih trenerjev izbrala "kr enega" Larrya Trocho? Upam da boste, ob branju njegovih newslettrov, do odgovora prišli sami. Ker moj namen (ne s temi ne s katerimi koli drugimi prispevki) ni vsiljevati metode in razmišljanja drugih, ampak vzpodbuditi sive celice v nas samih, da premeljejo in se odločijo, ob pomoči etičnih in moralnih vrednot, ki jih posedujemo, kaj se nam zdi prav in kaj ne. In kaj bi bilo vredno preizkusiti in kaj ne.

Dragi prijatelji in konjarji,
pozdravljeni v prvem prispevku z nasveti za boljše delo s konjem.

Rad bi vam povedal o tem, kako sem bil sprejet v službo kot „ujahovalec mladih konj“ (colt breaker) na velikem posestvu v zahodni Floridi. Moja mati je tisti čas živela na Floridi s svojim možem in nekaj časa sem preživel z njima. A ne po svojem izboru. Nak, šel sem tja, da si pocelim poškodbe. Sem bil kar precej zdelan od moje prejšnje službe. Bil sem colt breaker v Montani….

Tista služba je bila nočna mora.

Veliko sem se naučil, a me je to skoraj stalo življenja. Bil sem še za ušesi-moker-mulc, ujahoval pa sem čredo 40-tih divjih tri- do pet-letnikov, ki v življenju, no, vsaj velik del njih, niso občutili dotika človeške roke. Večino bi lahko rangiral kot divje, močne in prav zares nevarne. Stvari so mi zrasle krepko preko glave, a sem vseeno dal vse od sebe. (V samih začetkih dela in učenja se večina trenerjev sreča s podobnimi polomijami, ki v tistem trenutku bolijo kot strela, kasneje pa iz njih nastanejo dobre zgodbe.) » več »

Teleta, krave, junci in podobni parkljarji, raztepeni po širnih planjavah ali zaprti v ogradah, zdravi ali bolni, za rejo ali prodajo, žigosani ali ne, so glavni krivci za razvoj discipline cutting. To, kar je bilo včasih potreba, je danes ogromen strošek. Vsaj za tiste, ki se profesionalno ukvarjajo s tekmovanjem in jim kmetovanje ne predstavlja glavnega vira zaslužka.
Kako dolgo torej živina ostane živahna in sposobna utrujati dobrega cutting konja, koliko je rabimo in kako je treba z njo ravnati? In nenazadnje, katero izbrati?

Pojdimo v Texas, k povprečnemu trenerju, ki mora s svojimi pomočniki na dan delati s 30-35 cutting konji.
Izbiranje živine in vsa logistika, povezana s tem, je zahtevno delo, zato je najbolje zanj najeti nekoga, ki se na to spozna, vi pa mu zaupate. Najprimerneje si je živino »sposoditi« pri družbi, ki se ukvarja z rejo in prodajo za meso. Vzamete jih za mesec in pol do največ dva, z njimi delate, jih hranite in lepo skrbite zanje, ko pa jih vrnete, vam še plačajo za vsak pridobljen kilogram. Izgleda precej enostavno, kajne?!
Poglejmo še drugo plat. 80 do 85 glav živine je treba namestiti na pašnike, jim omogočiti konstanten dostop do krme in vode, zavetje in jim zraven nekoga, ki jih bo nenehno kontroliral, nuditi tudi veterinarsko oskrbo. 4.000 USD za hrano in nadaljnja 2.000 za zdravila so minimalne številke. Številke, ki lahko marsikoga v tem poslu spravijo na kolena. Ali pa ga prepričajo, da se loti druge discipline. » več »