Se sploh komu zgodi, da gre skozi življenje in si tu pa tam ne zaželi, da bi se za nekaj dni odklopil od vsakdanjega življenja in se izgubil nekje, kamor ponavadi uhaja samo v mislih? Večkrat ko sedim na konju, nekje kjer mobitel nima signala in me za ves svet ni, pomislim, da bi, če ne bi poznala konj, ne znala doživljati svobode tako kot jo.

Osilnica. Majhna vasica na naši južni meji, tik nad sotočjem Kolpe in Čabranke. Dolina Kolpe je, vsaj pri meni, vedno imela posebno mesto. Ker sem kot otrok tam prvič videla reko s konjskega hrbta, lovila vile in s pogledom iskala Petra Klepca, da bi mi pokazal kako s smreko pomete neljube goste iz svoje doline.

15 let po tem…
se mi je Kolpska dolina pokazala v še lepši luči. Ker se je po dolgi ježi pogled na Dolino z nekajstometrske previsne stene tako močno vtisnil v spomin, da ga nič in nihče ne izbriše (čeprav se še danes žrem, da ga nisem uspela ujeti na fotografijo), in nenazadnje zato, ker so na tej isti nekajstometrski previsni steni ob meni stali konji in ljude, ki jih ne bi menjala za nič na svetu - Divja horda in prijatelji.

Od zjutraj, ko smo krenili izpred gostilne Kropec na Mali Slevici pri Velikih Laščah, je minilo dobrih sedem ur, ko smo prispeli do Kovačevih v Osilnico. Sedem ur lepega vremena (no, pa kakšne osvežujoče prhe ), čudovite pokrajine in izredne družbe. Razgiban teren – od Male Slevice, čez Sodražico, na Travno goro, pa potem spust v Glažutsko dolino in naprej proti stenam Kolpske doline – dobro pripravljeni konji in vonj po novih dogodivščinah v zraku… »Krasno!«, bi rekel nekdo iz izbrane družbe .

Zgodba, ki je spust s previsa v Osilnico spremljala nekaj let, odkar je Horda prvič skupaj jahala v Osilnico, izzveni na široki cesti, vklesani v kamnite stene Kolpske doline. Prejšnja pot, pravzaprav stezica, ki v spominu nekaterih ohranja sloves zadnje prave prepreke pred končnim ciljem, je zdaj večkrat presekana, zaraščena in pozabljena. Novo pot, široko prašno cesto, je sicer mnogo lažje premagati, a kaj ko nima čara in ko nanjo niso vezani spomini. Pred začetkom ježe sem spust v dolino čakala z nekim tihim strahospoštovanjem, zdaj, ko vidim razočarane obraze tistih, ki so jo nekoč že prehodili, mi je žal, da je nisem spoznala…

In potem: Osilnica. Družina Kovač še vedno topla in gostoljubna kot pred toliko leti. Večerno kopanje s konji v Čabranki, večerja, klepet, smeh… veliko smeha … Pa kakšna pesem, in spet konji. Ves ostali svet, obveznosti in skrbi pa tako daleč stran…

Drugi dan, sobota. Od Osilnice do ranča Okornovih v Dragi. Težko se je posloviti od Osilnice, ampak je slovo lažje, ker gre košček vsega doživetega z nami. Spomini so enkratna zadeva - spraviš na skrito mesto, shraniš za vedno in nihče ti jih ne more ukrasti .
» več »

Zadnje dni avgusta 2003 sem se s prijatelji odpravil na Dunaj, točneje v Schönbrunn, kjer je Španska jahalna šola imela predstavo na dvorišču palače, imenovanem Ehernhof. Na tem mestu je bila predstava letos prvič v zgodovini Španske jahalne šole, ponovili so jo sedemkrat. Sicer je bila podobna predstava v Schönbrunnu že leta 1972, ob 400-letnici Španske jahalne šole, a takrat so jahali za palačo v parku. Avstrijci so, kot je pri njih v navadi, pripravili zelo lep prostor, maneža in tribune skupaj z osvetlitvijo so bili pripravljeni brez napake. » več »

(avtorica: Agata Maček)

Na robu Loške doline leži vasica Dane. Tu živi družina Kandare; njihov priimek je v teh krajih slišati že od leta 1622 - so pravi loški staroselci. Kandarevi ljubijo kmetovanje in živinorejo; imajo ekološko kmetijo, ki je to tudi uradno od leta 1998. Njihov zaščitni znak so konji - 25 jih imajo - in lojtrnik .To so konji, ki jih vzrejajo sami in ki jim zaupajo. Veliki, močni, krotki, obenem pa živahni in delovni. Devet konj je ujahanih in so primerni za turistično terensko ježo. Nekateri med njimi so so izšolani tudi za vleko voza - pravega starega lojtrnika. Tega so dopolnili le s kolesi s pnevmatikami (zaradi udobja potnikov) ter dvema lesenima "plohoma", ki služita za klopi. Kar je v njihovem hlevu takoj opaziti, so zelo lepo oskrbovani in negovani konji - dobro hranjeni in z bleščečo dlako. Konje imajo večinoma na pašnikih, zato so sproščeni in priljudni. A od ljudi, ki ljubijo konje, bi bilo težko kaj drugega pričakovati. Kljub temu, da od njih deloma živijo. » več »