Strogi protokol je predvideval, da bo kraljica prikazu prisostvovala 30 minut, a jih je na lastno željo med predstavitvijo podaljšala na 1 uro in 15 minut. Ob odhodu je rekla Patu Parelliju: »Želim si, da bi se bila s tem seznanila, ko sem bila še precej mlajša. Čudovito je, resnično zanimivo. Iskrena hvala.«

Besede so bile izrečene 5. novembra 2003, na uradni predstavitvi Parellijevega Naravnega Konjarstva (PNK) njenemu visočanstvu angleški kraljici Elizabeti II., gospodarju kraljevih konjev lordu Vesteyu, kraljevemu konjarju majorju Wheelerju, poveljniku kraljevih čet, konjeniškim častnikom iz kraljeve konjenice in kraljevi straži. Pat Parelli je precej časa namenil psihologiji konj, pri tem pa povedal tudi naslednjo misel: »Pri PNK ne gre za to, kaj lahko počnem s konji, ampak za to, česa lahko naučim ljudi, da počno s svojimi konji.« » več »

Sobota, 12.02.2005

V Slapah v Ljubljani (spet pri Tjaši doma ) se je zgodil prvi PHN igralni dan v Sloveniji. Igralni dan smo organizirali v sklopu PNH delavnic, ki so namenjene spoznavanju in urjenju v sedmih igrah, ki se jih konji igrajo med seboj in s tem vzpostavljajo hierarhijo in red znotraj črede. Če se človek potrudi igre razumeti in se nauči biti dober v njih, lahko s konjem »spregovori« v jeziku, ki je konju domač in naraven.

Igralni dan je tisti dan, ko sedem iger postane še bolj razigranih in zabavnih :). Poleg klasičnih PNH pripomočkov (povodec, oglavka, korenčkova palica in savvy vrvica), smo tokrat v manežo privalili, prinesli in pririnili še veliko rdečo žogo, še večji barvast hula hoop obroč in žareče oranžne stožce :). Neverjetno, kako hitro se nezaupljivo prhanje prelevi v navdušeno brcanje žoge (nekatere konjske pojave so poskušale na okroglo velikanko celo splezati ).

Potem smo pustili prosto pot domišljiji… Edini cilj je bil najti čim več načinov, kako uporabiti igrače kot pripomočke pri igranju prvih treh iger (prijateljska igra, igra ježevca in igra gnanja). Prvi korak je bil jasen: konjičkom je treba pokazati, da je obroč zaprisežen vegetarijanec in da je žoga očitno sita ;). Prijateljska igra (božanje po celem telesu z žogo, obročem, stožcem, konj lahko predmete ovoha, poliže…) reši problem. Potem se je začelo pravo eksperimentiranje ;). » več »

Sobota, 19.02.2005

Opravičujem se za zamudo, s katero pišem prispevek o PNH delavnici, ki se je zgodila pred nekaj več kot mesecem dni. Včasih se nabere toliko dela, navdiha pa od nikoder… :). In vendar… kakor pravijo modri ljudje: »bolje pozno, kot nikoli«. Pa naj bo tokrat »pozno« dobra stvar. Včasih je potrebno nekaj časa, da se človeku stvari vsedejo v spomin in misli pomirijo, preden si sploh lahko izdela jasno mnenje o nečem. Pri nekaterih rečeh pa niti čas ni dovolj. Nekaterih reči se učimo vse življenje in z vsakim novim dnem, z vsakim novim spoznanjem, raste in se spreminja tudi dojemanje. Tako kot vse, kar počnemo ob in s konji, je tudi PNH nekaj, kar se učimo, dopolnjujemo in spoznavamo vse življenje. In vsak nov dan je nov začetek :).

V času, ko je Špela zabušavala in zavlačevala z v tem trenutku nastajajočim »poročilom« z druge PNH delavnice v Ljubljani ;), so se delavnice začele dogajati tudi v Mariboru, Kmetija Medljan nad Izolo, pa je preteklo soboto gostila predstavitev sedmih PHN iger, ki se je je udeležilo razveseljujoče število radovednežev :). Hvala vsem za obisk in dobro voljo. Primorci ste se še enkrat izkazali kot odlični gostitelji :).

No, pa gremo nazaj v Ljubljano. Na drugi PNH delavnici smo se posvetili še igri št. 4 in 5. » več »

 Sobota, 22.01.2005

Tokratno srečanje je bilo namenjeno predvsem spoznavanju 1., 2. in 3. od sedmih iger. Prijetno nameščeni v Tjašini kašči (hvala Tjaši (indijanec) in njenim staršem za prostor, odličen čaj in hrustajoče priboljške ter dobro voljo ) smo najprej obnovili in dopolnili poznavanje konjevih con, pripomočkov za delo in teoretični del prvih treh vaj. Darja, Demará, Matej in Tjaša (abecedni vrstni red ni naključje, le zadnji trzljaj agonije, v kateri se znajdem vsakič, ko moram naštevati ljudi, pa ne vem, v kakšnem vrstnem redu ) so se izkazali in že vnaprej pripravili kartončke z imeni udeležencev in plakate za popestritev teoretičnega dela, nekaj parov rok najbolj predanih (in po nekem čudnem naključju tudi najmlajših ) udeležencev tokratne delavnice, pa so poskrbeli še za to, da so plakati dobili bolj barvito podobo. Hvala, vi štirje in ostali pridni škratki (ha, sem se še enkrat znašla )! » več »

Ponedeljek, 27.09.2004

Ura je 5:45. Ponedeljek zjutraj je, počasi bo treba v hlev nahranit konje, jaz pa že tri ure, odkar smo se vrnile iz Nemčije, sedim v temi, gledam v prazno in tavam. Ujeta nekje med svetom, kjer konji in ljudje govorijo isti jezik in tistim drugim, nam bolj poznanim svetom, v katerega se s težkim srcem vračam. Težko je razumeti, kako malo je potrebno, da konj in človek postaneta eno in hkrati kako malo je ljudi, ki se tega zavedajo. V dveh dneh sem bila v Nemčiji priča stvarem, ki sem jih do tedaj imenovala »cirkuški triki«, od včeraj naprej vem, da gre za toliko več… Ko človek gleda invalidko na vozičku, kako s pogledom in govorico telesa vodi kobilo in njenega šestmesečnega žrebička ritensko na prikolico, brez vsakršne prisile in upiranja in ko vidi desetletne otroke, kako vodijo, jahajo in se igrajo s svojimi konji, brez sedel, uzd, oglavk, vrvi…, brez vse navlake, ki jo s sabo nosi življenje, le otroška iskrenost, čistost in duše, ki ne skrivajo ničesar- kot ničesar ne skrivajo konji. In ko se zasačiš med brisanjem solz, se ozreš po tribunah in vidiš starce, mlade moške, ženice, žene in dekleta, otroke… in vidiš, da imajo vsi po vrsti solzne oči. Vsem, brez izjeme, iz oči sije občudovanje, ponos, spoznanje, sreča… Odsev dostojanstva, ki ga imata konj in človek, ki živita, delata, se igrata, in sta eno. To ne more biti drugega kot enost dveh živih bitij iz različnih svetov, ki sta našli isti jezik. » več »

Zakaj konji vlečejo nazaj?

Vprašanje, "Zakaj konji vlečejo nazaj?" se je pojavilo skoraj na vsaki demonstraciji, ki sem jo imel. Vsak, ki se kakorkoli ukvarja s konji, je prej ali slej soočen s tem problemom.
Ne samo, da izgleda grozno, pogosto se konča s poškodbo…konja, opreme, človeka ali stvari, za katero je konj privezan. » več »

Moj konj grize

Na vprašanje, kaj bi naredil, če bi me konj ugriznil, ponavadi odgovorim: ˝Rekel bi ˝presneto˝ in si nato pomel roko. Potem bi postal pametnejši.˝

To ni normalno! Večina ljudi ne more verjeti , kar so slišali. ˝Torej…, hočeš reči, da ga ne bi udaril nazaj?˝

Normalna reakcija, če vas konj ugrizne, je kaznovanje konja. Večina ljudi mu vrne in ga udari po nosu. Ne samo, da to ne reši ničesar (ponavadi konji grizejo še leta in leta potem), ampak se vse skupaj spremeni v veliko igro za konja. Igra je sledeča: priti v pravi položaj za ugriz in se nato izmakniti zamahu roke…, odlična zabava!

Nekatere šole učijo, da zelo agresivno kaznujete konja za neželjeno obnašanje takoj, ko vas ugrizne. Tak kaznovalni pristop je nasilen, nepravičen, nenaraven in lahko hitro postane tudi nevaren, če se vam konj oddolži oz. vam vrne milo za drago.

Ponavadi se nasilje začne tam, kjer se konča znanje. Ljudje se zatečejo h kaznovanju in sili, ko jim zmanjka načinov, da bi dosegli, kar želijo. V resnici je vse, kar rabijo, malo več razumevanja, kako biti učinkovit z uporabo komunikacije, razumevanja in psihologije. » več »

Žrebci zahtevajo znanje

Če želite učiti svoje konje, se morate najprej naučiti vi sami, da boste vedeli, kako dobri ste, da boste imeli pravo ZNANJE in tako vedeli kako ukrepati, ko se bodo stvari zgrnile nad vas. Varnost je na prvem mestu in dokler nimate dovolj Znanja, je vaša varnost pri žrebcu ogrožena. Rešitev je torej, da vašega žrebca do takrat, ko si boste pridobili dovolj znanja, daste na ‘’stranski tir”… in zapomnite si , dobri žrebci so odlični kastrati.

Poznan je primer, ko je žrebec ubil žensko tako, da jo je ugriznil v vrat in ji iztrgal požiralnik. V nekem drugem primeru je žrebec človeku odgriznil dva prsta in mu ob tem iztrgal še kite iz podlakti. Dogajalo se je tudi, da je žrebec s čeljustmi zagrabil človeka za ramo ali trebuh in ga dvignil v zrak ali vlekel naokrog.

V Kaliforniji imajo vrhunskega razplodnega žrebca zaprtega v sistemu ograd oz. izpustov, ki ga po sistemu lijakastih enosmernih prehodov samodejno pripeljejo do prostora za paritev, tako da ga nikomur ni treba voditi tja. Poleg tega so mu odstranili vse zobe. Neki drug žrebec, vrhunski čistokrvni Anglež v svetovnem merilu, namenjen za razplod, se je pustil obvladati enemu samemu človeku, vse druge, ki so vstopili v njegov boks ali izpust, pa so morali varovati z vilami. » več »

Konji so izredno bistri. Da bi se česa naučili, ne potrebujejo neskončnih ponavljanj, potrebujejo samo jasno komunikacijo z vami; komunikacijo, ki sloni na »jeziku«, ki ga razumejo.

Večina ljudi svoje konje samo jaha. Vodijo jih na povodcu, privežejo, skrtačijo, osedlajo, lonžirajo in potem… jahajo.
Poskusite razmišljati izven ustaljenih okvirjev, presežite to, kar ljudje normalno počno s svojimi konji in začnite delati stvari, ki vam bodo pomagale pridobiti si resnično ZNANJE o konjih.

Znanje je več kot le jahanje. Je resnično vedenje in razumevanje konj. Je vedenje, kako komunicirati z njimi in razviti odnos na tleh in na njihovih hrbtih. To pomeni, da konj z navdušenjem in veseljem čaka, da vas vidi in da je z vami, ravno tako, kot vi z njim. (Ne obupajte, če do tega ne pride takoj; da vas bo konj resnično spoštoval in užival v vaši družbi, je potrebno kar nekaj časa in znanja.) » več »

Kako konju preprečiti, da bi dvigoval glavo?

Kadarkoli mi ljudje postavijo takšno vprašanje, pričakujejo neke vrste direkten odgovor. Ponavadi pričakujejo nekaj, kar vsebuje kakšno tehniko ali mehansko pripravo, ki to fizično prepreči. Kaj pa, če bi malo spremenili vprašanje in sicer: »Kako naj bolje pripravim svojega konja, da ne bo čutil potrebe po dvigovanju in stresanju glave?«

Konji so zelo odkritosrčne in resnicoljubne živali. Z govorico telesa vam bodo točno povedali, kaj mislijo in občutijo. Na nas je, da postanemo dovolj učeni in dojemljivi, da vemo, kaj nam želijo povedati. » več »