(avtorica: Maja)

Pravila bontona za konje

Divji, ponosni…Njihova moč, izklesano telo in griva, vihrajoča v vetru, burijo duhove že tisočletja. Ukrotiti in podrediti si ta fantastična bitja so bile sanje mnogih. Sanje ljudi so se uresničile in postale mora konj. Človeku si jih je s pretkanostjo hitro uspelo podvreči, in kot bi mignil, so divji konji izginili s površja Zemlje. Ostale so le udomačene živali, katerih usoda, dobra ali slaba, je popolnoma odvisna od njihovega gospodarja.

To so le besede ob katerih se zamislimo in si mislimo svoje…

”PRAVILA BONTONA ZA KONJE”
naj bo tak ali drugačen, ne moremo in nimamo ga pravice spreminjati » več »

Saj je samo konj…. zakaj, čemu vsi stroški, vložen čas in trud, … da ne govorimo o solzah takrat, ko mu moraš dovoliti, da se poslovi… kaj imaš od tega???

Vsak iskren ljubitelj konj se je verjetno srečal s takšnim ali podobnim komentarjem, morda samo pogledom, ki pa je izražal še kakšno »močnejše« mnenje. Takšnim to pisanje ni namenjeno, ker ga ne bi razumeli in si tudi ne želimo, da bi ga komentirali.

Saj je samo KONJ…

…ampak… vsaka zgodba o konju je ljubezenska zgodba… in konji ljudem spreminjajo življenja… Otrokom vlivajo samozavest, navdajajo nas z mirom in spokojnostjo, dajejo nam upanje. Bližina, prijateljstvo, vdanost, imeti svojega konja pomeni imeti vse to… in izgubiti svojega konja pomeni to vse tudi izgubiti. V današnjem svetu naglice, stresa, obremenjenosti in posledično tudi skrhanih medčloveških odnosov so konji kot obliž na rane, ki nam jih prizadeja svet, vsak dan znova.

Vendar pa pride trenutek, ki ni ne posledica človeške nepazljivosti ali malomarnosti in ne rezultat kakšnih medsebojnih obračunavanj… le Mati Narava, ki te na svoj, sicer težko razumljiv način opomni, kako majhen, nepomemben in nemočen si v primerjavi z njenimi nameni… ko kljub vsej znanosti tega sveta ne moreš pomagati svojemu ljubljencu, ko te bolečina, ki kar kriči iz njegovih oči, spravlja v obup….. ko se čas ustavi, ko pozabiš na svojo utrujenost, neprespanost, na modrice, pohojene prste in brce, ki jih mimogrede »uloviš« medtem ko skušaš pomagati… in ko že skoraj obupaš in se za trenutek ustaviš, priteče k mami drobceno, nekaj dni staro bitje in se na vse kriplje samo trudi spraviti mamico na noge, potem… potem si misliš, saj ne smemo odnehati, zaradi malega in zaradi nje same, kobile z ogromnim srcem, voljo in daleč najboljšo konjsko dušo, kar smo je imeli možnost srečati…

Vsekakor pa take težke preizkušnje izvabijo iz soljudi tisto najboljše in ko vidiš, kakšne napore, koliko truda, časa in ljubezni je vloženo v skrb za našo Justy, koliko dela, ki ga je materialno nemogoče ovrednotiti in ki bi ga brez razumevanja in tudi same ljubezni do konjev bilo nemogoče izvesti, čutiš tudi neko moralno dolžnost na nek svojstven način vsem »vpletenim« izreči iskreno zahvalo. Najprej dr. Barbiču za takojšen odziv, neprekinjeno pomoč ter vztrajnost in uporabo vseh razpoložljivih sredstev skozi prve, za nas najtežje ure.

Dr. Vesna Kadunc-Kos… ne glede na sam izid zdravljenja smo prepričani, da Justy ne bi mogla biti v boljših rokah… Profesionalen pristop, korektno in realno seznanjanje s stanjem, nenehna pripravljenost in resnična skrb, ki sta je bila Justy in Palček deležna tako z vaše kot s strani osebja na kliniki je največ, kar lahko vsak lastnik konja v stiski želi in pričakuje. Vsem, ki ste skrbeli zanju dobesedno 24 ur na dan lahko rečemo samo hvala da ste to, kar ste…

Hvaležni smo tudi za vse drobne pozornosti ljudi okoli nas, ki so nas in našo živčnost prenašali dolgih štirinajst dni, nas navdajali z optimizmom, nas na vsak način poskušali razvedriti, držali pesti, čeprav ste imeli dosti svojega dela in učenja … Špela, ki je zaradi naše oddaljenosti crkljala naša ljubljenčka namesto nas.. in celo vzpostavila »picture bridge« iz Ljubljane v naš dom… z besedami se ne da opisati, koliko nam je to v tistih trenutkih pomenilo.

Justy, čas, prebit s tabo je bil čisti privilegij in upamo da zdaj, ko galopiraš po konjskih nebesih, s sabo ne nosiš zamere zaradi naše sebičnosti in ogromne želje na vsak način te obdržati z nami. Zaradi nas samih in zaradi Palčka… ki zdaj počasi, korak za korakom šele spoznava, kaj se pravi biti konj in uživati v družbi enakih…

Družina Vašcer

Poznam nekoga, ki si je, od kar je vedel zase, želel konja. O tem je sanjaril podnevi in sanjal ponoči – vsako noč, čisto vsako noč deset in še več let, vam bo z vso resnostjo in grenkobo v glasu zatrdil. Oče je na prošnje odgovarjal s pomilovalnim nasmehom in zamahom roke. Ko je imel fant deset let, je oče k hiši pripeljal oslička. Ni bil ravno konj, je pa začetek, si je mislil fant in njegovo veselje je bilo neizmerno. Trajalo je natanko dva dni, potem pa se je ubogi osliček odpeljal k mesarju… Ko je videl ogromne solze v otroških očeh, se je očetu majčkeno le zganila vest in je sinu obljubil, da mu konja kupi takoj, ko mu dotični prijatelj vrne denar, ki mu ga je posodil. Sicer že davno in ker od takrat ni bilo ne duha ne sluha o človeku, tudi brez močnih izgledov, da bi ga kdaj vrnil, pa vseeno, upanje je zopet začelo tleti. In je tlelo, in je tlelo in tlelo še naslednjih pet let. Čakanje bi bilo lažje, če ne bi imel sosed, znan prekupčevalec, vedno poln hlev konjev, ki so se kar sami ponujali – pridi, reši me, odpelji me od tod…

Nekako takšen čas je bil, topli spomladanski dan, pet let po očetovi obljubi, ko se je na ograjo pripeljal že zdavnaj odpisani prijatelj in, malce v zadregi seveda, po tolikšnem času, očetu na roko odštel svoj dolg. Ne isti dan, isti trenutek sta oče, ki seveda ni mogel prelomiti svoje obljube in sin, kateremu je pokalo srce od nepričakovane sreče, odhitela k sosedu in kupila dveletnega kasača, Pinasa po imenu, suhega, zanemarjenega in pri vseh že odpisanega, a fantu je bil najlepši na svetu. Z veliko ljubezni, truda in odrekanj pa sta si skupaj izborila tudi svojo vstopnico v svet kasaških dirk.

Se morebiti tudi vi majčkeno najdete v tej zgodbi? Nosite tudi vi v srcu sanje o tem, da bi imeli čisto svojega konja? Mogoče pa ste polni bolečine ob izgubi svojega tovariša? Imate vse pogoje, varčujete in varčujete, konja pa si še vedno ne morete privoščiti? Si tudi vi želite srečen konec v vaši zgodbi?

Odprite svoje srce tudi nam. Napišite nam svojo zgodbo, esej, pesem, ali pa jo povejte s svojimi slikami oziroma ilustracijami.

In za konec – vas zanima, kaj počne fant iz zgodbe sedaj? No, zrasel je v moža, na dirkah doživel tudi svoj trenutek slave in si našel razumevajočo (in predvsem na konje udarjeno) ženo. Žrebcu se je pridružila kobila, dobila je žrebe in mizarska delavnica ob štali je postala boks… Njiva se je spremenila v izpust, zraslo je leseno zavetje za konje… Sedaj je pri hiši sedem konj (rajši kakšen več kot manj) in iz dobrega konjarja se je mož prelevil v odličnega hlevarja, ki mu tu in tam, ko vse nahrani in počisti, uspe ukrasti še kakšno urico ježe…

Maja Novak

Razgovor smo opravili Majo Novak iz Žalca, že vsem dobro poznana tekmovalka KK Velenje, prva predstavnica Slovenije na evropskem prvenstvu in nosilka slovenskega rekorda v višino. Spregovorila nam bo o svojih začetkih, zmagah, konjih in vsem ostalem. » več »