Jahač lahko na konja deluje s pomočjo nog, vajeti, svoje teže in križa. Noge so priganjalno sredstvo, vajeti zadrževalno, težo jahač uporablja pri zavojih, križ pa je povezava med med temi različnimi dejstvi.
O teh delovanjih bomo govorili ločeno.
Kako močno jih uporabimo, je odvisno od tega, koliko je konj občutljiv. Nikoli pa ne smemo na konja delovati s fizično spodbudo. Ko se naučimo uporabljati vsa ta različna sredstva naenkrat, dobimo neskončno število vrst delovanj. Te kombinacije predstavljajo medij, preko katerega jahač pove konju, kaj zahteva od njega; imenujemo jih dejstva. Poznamo različna dejstva za korak, kas, galop, zavijanje desno in levo, za prehod v stoj itd. Vsako od teh dejstev sestoji iz različnih vrst delovanj, ki jih moramo uporabiti naenkrat, če hočemo, da konj razume, kaj zahtevamo od njega.
Ne govorimo torej o dejstvih nog, dejstvih vajeti ampak o delovanju z nogami, delovanju z vajetmi in tako dalje.
Marsikdo bi morda pomislil, da bi znalo biti koristno, če bi se učili vsako delovanje posebej in jih nato, ko bi vse obvladali, uporabili skupaj kot dejstvo. Na žalost pa to ne deluje – saj se konj lahko pravilno odzove samo takrat, ko pravilno uporabimo vsa (potrebna) delovanja naenkrat – šele takrat dobijo smisel in jih lahko poimenujemo dejstva. Poglejmo si na primeru: recimo, da hočemo izvedeti, kakšen učinek ima poigravanje z vajetmi brez spremljajočega delovanja nog in križa – konj ne bo imel pojma, kaj želimo od njega. Zagotovo bo znižal ali zvišal glavo, se uprl vajetim, stresel z glavo,.. ne bo pa vedel, kaj jahač hoče od njega. Ključnega pomena je, da se jahač že od samega začetka nauči dajati pravilna dejstva. Začne naj z osnovnimi: dejstva za korak, kas in stoj. Ta dejstva so najlažja, saj od jahača zahtevajo, da na konja deluje na obeh straneh enakomerno in prenos teže na eno ali drugo stran ni potreben. Težja dejstva pa so tista, ki od jahača zahtevajo močnejše delovanje na eni strani telesa, kot na drugi. Zaradi tega je najbolj učinkovito, če jih vadimo, ko konj stoji na mestu; saj jahačem začetnikom konj v gibanju še vedno predstavlja problem, kako ohraniti ravnotežje in kako slediti konjevemu gibanju. Jahači začetniki v takem primeru hitro lahko postanejo zategnjeni.
Miren šolski konj bo v vogalih zavil brez pomoči jahača začetnika, tudi če je vpet v zvezne vajeti (ausbinderje) in jahaču bo to pokazalo, kako mora na zavoju prenesti svojo težo navznoter; ne bo pa mu pokazalo, kako delovati na konja oz. kakšno dejstvo uporabiti. Obrat na prednjih nogah in obrat okrog zadnjih nog tukaj utegneta priti prav kot priprava na učenje teh dejstev. Jahač začetnik se tako lahko previdno in korak-za-korakom nauči delovati na konja, tako da je konju kristalno jasno, kaj se zahteva od njega. Take vaje izoblikujejo temelj za vse nadaljnje učenje. Čim manj vidna so dejstva jahača, bolj globoko je razmerje med jahačem in konjem
DELOVANJE NOG
Občutljivo delovanje nog od nas zahteva, da držimo peto DOL, le-to je prav tako uporabno pri globokem sedu in globokem položaju kolen ter pri dajanju »listov« (listi = meča). Spodnji del nog deluje takole: ženejo naprej, kadar so položene takoj za sedelni pas. To začetnik odkrije že zelo kmalu, ko ugotovi, da kadar konja stisne na obeh straneh enako, se le-ta premakne naprej. Kadar konja stisnemo približno dlan za sedelnim pasom, to lahko izzove gibanje vstran ali pa ga prepreči. Tudi to je nekaj, kar začetnik kmalu izkusi, kadar pri prehodu v stoj njegov konj postavi svojo zadnjo notranjo nogo dol iz steze zaradi jahačevega neenakomernega delovanja nog; jahač to lahko popravi z delovanjem (pritiskom) notranje noge.
Jahačeva (npr. leva) noga seveda deluje na konjevo zadnjo levo nogo. Sčasoma delovanje nog postane avtomatično in jahaču ni več treba ves čas misliti kdaj in kako uporabiti noge. Instinktivno ve, kako močno je treba delovati na konja.
Občutljivost konja določa ali jahač noge samo stisne, ali pa te stiske večkrat ponovi, ter kako močni so ti stiski. Govorimo o dejstvih gnanja; potrebno pa je vedeti, da to gnanje ni tako močno, da se mu konj ne bi mogel upreti. Mladega konja se pomembnosti delovanja nog uči s pomočjo biča. Vsak konj lahko postane len ali se neha odzivati na delovanje nog. Nekateri konji se celo »mečejo« proti nogam. Prav zaradi tega je zelo pomembno, da je delovanje nog gladko in vedno izvedeno na isti način, noge pa morajo ves čas biti sproščene in mirne.
Položaj nog
Noge morajo ves čas biti v rahlem kontaktu s konjem, da jahač lahko čuti konjevo toploto skozi svoje škornje. Če noge niso ves čas na tem mestu, jih moramo takrat, ko jih hočemo uporabiti, preveč premakniti, to pa preseneti in prestraši konja. Nemirne (»glasne«) noge so konju v nadlego prav tako kot nemirne roke. Noge pa ne smemo ob konja pritisniti preveč čvrsto, saj bi se hitro utrudili in konj bi postal popolnoma neobčutljiv na kakršenkoli pritisk nog. Kadar je pritisk noge potreben, je pomembno, da to storimo naglo in le z malo večjim pritiskom. Jahač, ki konja priganja s pomočjo silnega stiskanja nog je izmišljotina piscev zgodb o Divjem zahodu. Konja namreč stisnemo čim manj in le toliko kot je potrebno – je manj utrujajoče, pa še konjem je tak način bolj všeč.
Položaj jahačevih nog ne sme biti neudoben ali neprijeten, mora biti kar najbolj naraven. To pa za jahača začetnika ni niti najmanj lahka naloga in v tem primeru pomagajo različne vaje. Siljenje samega sebe v določen položaj nasprotuje naravni, sproščeni drži in vodi le v zategnjenost. Nemogoče je, da določimo nek kot, ki naj bi obstajal med nogami in stegni, saj imajo jahači različno dolge noge; upoštevati pa moramo tudi različno zaobljenost konjskih trupov. Bolj, kot ima nekdo dolge noge in bolj, kot je konjev trup ozek, bolj ozek bo ta kot; bolj kot ima nekdo kratke noge in bolj, kot je konj širok, bolj top bo ta kot. Razumljivo bo torej jahač prilagajal dolžino stremen, glede na ta dva dejavnika.
Namestitev stremen
Približno lahko stremena namestimo že na tleh, natančno nameščanje pa mora biti storjeno, ko že sedimo v sedlu.
Stremena so predolga, če moramo prste na nogi pritisniti navzdol, da jih dosežemo ali, če ne moremo vzdrževati stika s konjevim trupom.
Stremena so prekratka, kadar so jahačeve noge preveč na tesno pritisnjene ob konjev trup, kar otežkoča premikanje nog. Kratka stremena namreč pritiskata spodnji del noge in kolena navzgor, kar ima učinek na sed, le-ta se premakne iz najglobljega dela sedla nazaj. Jahač tako izgubi varnen temelj za svoj sed in se začne oprijemati z nogami.
S pravilno dolgimi stremeni lahko noge svobodno uporabljamo ter vzdržujemo lahen kontakt s konjevim trupom, dalje, z dvignjenimi prsti na nogah stremena ležijo navpično pod podplati, kar pride prav, kadar jih nam noga nepazljivo »uide ven«. Paziti moramo tudi na to, da stremenice niso zvite, ter da lepo ležijo ob naših mečah. Zavite stremenice nam otežujejo čutenje, pa še noga nam tako lažje uide iz stremen.
Jahač mora imeti v stremenih najširši del stopala, kar mu omogoča, da pravilno uporablja sklep v gležnju. Obremeniti mora notranji del podplata, takoj da je zunanji del nekako višje kot notranji. Na ta način se bodo stegna zravnala/sploščila, kolena pa bodo zavzela globlji položaj.
Za jahanje po terenu se stremena skrajšajo za 2 ali 3 luknje, za preskakovanje višjih ovir 3 ali 5 lukenj, pri galoperjih pa še krajše kot to.
Položaj kolen
Kolena morajo biti položena tako nizko in tako globoko, kot je le mogoče. To pa ne zaradi tega, ker bi kolena igrala kakšno vlogo pri delovanju na konju, ampak zato, ker je od višine kolen odvisen položaj stegen ter prav tako naš sed. Z nogami in stegni moramo biti v čim večjem kontaktu s konjevim trupom. Če kolena potegnemo preveč visoko, so stegna preblizu horizontali, sedišče pa premaknjeno nazaj (kot bi sedeli na stolu). Jahač se mora naučiti, kako oceniti položaj kolen ter jih po potrebi znižati. Ko jahamo v prekrivljenih položajih, v vseh zavojih in v galopu, je pomembno, da sta notranje koleno in notranja peta potisnjena dol. To pa je mogoče le, če se je jahač v veščini »čutiti« že povzpel na določeno stopnjo. Kadar želimo pritegniti križ, moramo znižati obe koleni, če pa križ pritegnemo samo na eni strani, tudi koleno znižamo samo na eni strani. Pravzaprav se vse vrti samo okrog uporabe ene ali obeh sednih kosti, saj so, do neke mere, uporabljene iste mišice. Če je jahač osvojil to osvojil, mu vzporedno znižati kolen ne bo težko.
Obstajajo pa določene omejitve pri nižanju kolen:
1. Spodnji del nog ne sme izgubiti kontakta s konjem (to je nekaj, kar se zlahka zgodi dolgonogemu jahaču na majhnem konju).
2. Nog ne smemo premakniti preveč nazaj, ležati morajo, da ob sedelnem pasu (kadar delujejo priganjalno).
3. Jahač mora ohraniti dober sed na treh podpirajočih točkah – obe sedni kosti in sramna kost, v nasprotnem primeru je rezultat – sed na sramni kosti.
Oprijem kolen (knee grip)
Oprijem kolen je izraz, ki poimenuje čvrst pritisk kolen, ki ležijo blizu konjevega trupa.
Koleno je sklep, ki dovoljuje gibanje spodnjega dela noge, zato je ključnega pomena, da ga znamo svobodno uporabljati. Le redko ga pritisnemo konju trdno ob bok, to bi bilo namreč v nasprotju z njegovo pravilno uporabo. Samo v izjemnih primerih se sme jahač opreti na kolena – kadar ima precej skrajšana stremena in kadar se zgodi kaj nenavadnega, nepričakovanega. Posledično je oprijemanje s koleni pogosto uporabljeno pri galopskih dirkah in preskakovanju ovir. Jahači, ki so osvojili dobro mero sproščenosti in ravnotežja, lahko vadijo oprijemanje s koleni v lahkem kasu, brez da uporabljajo vajeti.
Prsti na nogah
Prsti morajo biti obrnjeni rahlo navzven. Ta položaj mora biti naraven. Če prste obrnemo naravnost naprej, bomo, kadar bomo hoteli delovati s povečanim pritiskom, ugotovili, da nam meča drsijo navzgor ob konju in naš poskus, da bi delovali na konja, ne bo uspešen. Če skušamo prste obrniti navzven pod pravim kotom, ugotovimo, da spodnji del noge pri tem čisto neprostovoljno objame konja in je z vidika delovanja nanj popolnoma neučinkovit.
Če mora jahač prositi druge ljudi, naj pogledajo, če ima noge v pravilnem položaju, pomeni, da nima občutka, oz. da (še) ne zna »čutiti«. Zelo pomembno je, da se jahač nauči samo-ocenjevanja, saj lahko le on ve, če se mu položaj njegov nog zdi udoben, če so stremena prave dolžine, ter če vzdržuje lahen a stalen kontakt s konjevim trupom in je torej sposoben na konja delovati, kadarkoli je to potrebno.
Tudi najbolj izkušeni jahači bi se morali od časa do časa vprašati, če je njihovo »čutenje« še vedno na pravem nivoju, ni se namreč težko zmotiti v tem. Začetniki morajo vedeti da zaradi tega razloga tudi izkušeni jahači od časa do časa jahajo brez stremen.
Podobno bi se morali vprašati glede lahnega kontakta s konjevim trupom – ali ga res imamo ali so to samo domišljamo? To lahko storimo na naslednji način: Z nogo delujemo na konja samo na eni strani in to tako, da njegov zadnji del stopi pol koraka noter (ali ven) in nato z nogo na drugi strani delujemo tako, da konj stopi pol koraka nazaj ven (ali noter). To lahko izvedemo v mirujočem položaju ali v gibanju. Tako majhni premiki so zunanjemu gledalcu neopazni, jahač pa bo dobro vedel, ali je njegov »občutek« (feel) takšen kot mora biti. Namreč, če mora s svojimi nogami narediti velik premik, to pomeni, da jih je imel predaleč stran od konja, brez možnosti, da bi dosegel svoj namen s komaj opaznim delovanjem/pritiskom. Bolj kot to vadimo, bolj bo rastel naš »občutek«.
DELOVANJE TRUPA
Sed v uravnoteženem položaju
Vsako telo, ne glede na obliko, ima svoje težišče. Če je težišče podprto, rečemo da je v uravnoteženem položaju. Vertikalna linija, ki poteka skozi težišče, se imenuje težiščnica. Vsako telo ima samo eno težišče in skozi to težišče lahko potegnemo le eno težiščnico naenkrat. Telo ima lahko več podpirajočih točk, npr. miza ima štiri noge (kot jih ima tudi konj), lahko pa ima tudi tri noge (kot jahač, ki ga podpirajo obe sedni kosti in sramna kost). Kot že rečeno, če je težišče podprto, pomeni da je telo v uravnoteženem položaju. Če ni, se bo prevrnilo. Če telo spremeni svojo obliko (pri živih stvareh se to zgodi, kadar se premaknejo), težišče zavzame nov položaj. Težišče pa lahko leži tudi zunaj telesa, primer za to: obroči, vbočene žoge, sklede ali pa jahač v položaju za preskakovanje ovir ter jahač v položaju za dirkanje v galopu.
Jahač, ki sedi pravilno ima svoje težišče navpično nad konjevim. Njegovo težišče sovpada s konjevim, ob predpostavki, da konj stoji na ravnem terenu in na vseh štirih nogah enako.
Vsak konjev premik (stegovanje ali dvigovanje vratu, glave) in vsako gibanje v stran premakne težišče. Jahač se mora truditi, da ohrani svoje težišče nad konjevim; v drugih besedah: doseči mora ravnotežje. To morda zveni kot dolgočasna teorija, ampak je bistveno za naše »čutenje«. Harmonije se brez tega ne da doseči.
Ko je jahač na konju sposoben jahati v ravnotežju, mu s tem omogoči, da se tudi konj sam lahko potrudi po svojih najboljših močeh in potem ga je tudi lažje voditi. Konec koncev, tudi portir nese kovček na hrbtu s pomočjo ravnotežja; zakone ravnotežja pa najlažje opazujemo pri predstavi žonglerja.
Ravnotežje pri gibanju naprej
Kadar se konj giba naprej, je jahačeva naloga, da v skladu s hitrostjo tega gibanja, premakne svoje težišče naprej, če hoče ostati v ravnotežju. Temu rečemo »iti s konjem« ali »slediti konjevemu gibanju«. Če jahač ostane za tem gibanjem, bo svoj sed lahko obdržal le z oprijemanjem z nogami.
Jahač mora izpolniti dve zahtevi:
a) Njegovo težišče se mora vedno ujemati s konjevim
b) Njegovo sedišče morajo podpirati tri podpirajoče točke – obe sedni kosti in sramna kost.
Pri izpolnjevanju teh dveh zahtev se lahko pojavijo težave. Pri gibanju naprej lahko primeren premik težišča dosežemo le tako, da se z zgornjim delom telesa nagnemo naprej. To pa vključuje dvig sednih kosti in jahač lahko pri tem ugotovi, da sedi le še na sramni kosti, svoje ravnotežje pa si pomaga vzdrževati s stegni in vajetmi. Tak sed se imenuje: razbremenilni sed. (ang: half seat).
V počasnem tempu pri kratkih hodih (korak, zbrani kas, zbrani galop) ta nezdružljivost obeh zahtev še ni tako vidna, vseeno pa je prisotna in jahačem začetnikom otežuje, da bi se naučili »iti s konjem«. Ključen je moment, ko se konj začne premikati; jahaču začetniku se takrat zaradi počasne reakcije pogosti zgodi, da se (sunkovito) nagne nazaj.
Dejstvo za »korakaj naprej« (in to velja tudi za ostale hode), je neločljivo povezano s potrebo po pritegovanju križa in stiskanju listov; to pa je identično zahtevam, ki jih je potrebno izpolniti, če hočemo dobro sedeti v sedlu in iti s konjevim gibanjem. Jahač, ki konja žene naprej, je, metaforično rečeno, zasidran v sedlu z nogami in ledji in potiska sedne kosti in svoje težišče naprej. To ga postavi v tesen stik s konjem, rezultat je precej manj izrazito »metanje« iz sedla in sposobnost sledenja konjevemu gibanju. Še vedno mora sedeti na treh podpirajočih točkah, biti mora sposoben v kateremkoli trenutku konju dati dejstvo za stoj, obrni ali naprej; v sedlu mora ostati tudi kadar se konj spotakne ali splaši; na kratko – imeti mora nadzor nad konjem.
Pri razbremenilnem sedu jahač pravzaprav ne sedi na konjevem hrbtu. Njegov zgornji del telesa je nagnjen naprej in pri tem ne sedi na sednih kosteh. Če se konj v takem primeru spotakne ali splaši, si jahač lahko pomaga ostati v sedlu le s koleni, to pa je utrujajoče. Če hoče delovati na konja, mora najprej zavzeti pravilen sed. Izkušen jahač lahko to stori v sekundi, brez da bi zmotil konjev ritem, saj zna slediti konjevemu gibanju. Ampak, nekdo, ki se še ni popolnoma naučil sedeti globoko v sedlu, ne more znati dajati dejstev, kadar jaha v razbremenilnem sedu.
V hitrih hodih postane problem ohranjanja sedišča na treh podpirajočih točkah in ujemanja jahačevega težišča s konjevim precej večji. Kaže se predvsem v kasu, ko jahač, ki skuša jahati v sedečem kasu, mora vstati in jahati lahki kas, saj se ne more prilagoditi konjevemu gibanju.
V urnem galopu se mora jahač nagniti naprej; ko pa tempo postane še hitrejši, vstane iz sedla in zavzame položaj, značilen za jockeye - v nasprotnem primeru ne more slediti konjevemu gibanju in konja le ovira. V takem primeru se jahač opira na kolena, skrajša stremena, oporo za roke pa najde na konjevem vratu.
Treba je povedati, da pravilen sed pri preskakovnju ovir in pri hitrostnem galopiranju ni v nasprotju z zahtevami klasičnega jahanja in njegovim naukom o ravnotežju in harmoniji.
Delovanje trupa pri gibanju naprej in nazaj
Ali jahač, ko se nagiba naprej in nazaj s tem vpliva na konja? Kot že rečeno, konjevo gibanje naprej od jahača zahteva, da temu gibanju sledi. Potrebno pa je omeniti da jahačevo prenašanje svojega težišča naprej in nazaj nima nobenega upoštevanja vrednega vpliva na konja.
Razlog za to je tak: Jahač, nagibajoč se nazaj ali naprej, ponavadi ne sedi na vseh treh podpirajočih točkah, to pa neprostovoljno spremeni njegovo sposobnost, da deluje na konja s pomočjo hrbta in nog. Taka sprememba ima svoje posledice in zakrije efekt, ki ga povzroči premikanje teže.
Marsikdo misli, da nagibanje naprej spodbudi konja, da pohiti naprej. Temu pa ni tako.
Podobno je z nagibanjem nazaj, le-to NAJ bi imelo zadrževalni učinek na konja. Največkrat pa deluje obratno – priganjalno, saj so jahači nagnjeni k temu, da pritegnejo križ, kadar se nagnejo nazaj. Kakorkoli, sproščeno gibanje nazaj, brez delovanja mišic, takega učinka ne bo imelo.
Ravnotežje pri hodih vstran
V trenutku, ko konj prekrivi ali pa obrne svoje telo na levo ali desno stran, se njegovo težišče premakne sorazmerno s stopnjo njegovega prekrivljenja ali obrata. Poleg tega, konj se v ovinku, pri katerikoli hitrosti, nagne navznoter, saj s tem kljubuje centrifugalni sili. Jahač, ki hoče ohraniti ravnotežje, mora ustrezno premakniti svoje težišče. V pomoč pri tem mu je konjeva mišična struktura na notranji strani telesa, ki se »splošči«, kadar se upogne ali prekrivi. To pomeni, da se bo jahač, ki sedi globoko v sedlu, avtomatično nagnil proti notranjosti. Če nato še poveča pritisk na svojo notranjo peto, bo s tem povečal tudi pritisk na notranjo sedno kost. Jahač občuti potrebo po tem že v zgodnji fazi svojega šolanja; saj se mu na ovinkih zazdi, da bo zdrsnil ven iz sedla, če se ne bo nagnil navznoter kot kolesar. Kakorkoli, ne smemo pa misliti, da samo preprost nagib zgornjega dela telesa navznoter že pomeni, da smo dosegli želen premik našega težišča. Jahač se bo v takem primeru najbrž »sesedel« v bokih, kar povzroči popolnoma nasproten učinek od zahtevanega.
Če jahač želi ostati eno s konjem, t.j. ohraniti tesen stik z nogami in konstanten kontakt na vajetih, mora, odvisno od mere konjevega upogiba, obdržati svoje boke in rame vzporedno s konjevimi.
Noge kontrolirajo konjev zadnji del in zavzamejo pravilen položaj, kadar so v lahnem a bližnjem kontaktu s konjem – ta pravilen položaj pa je: notranja noga na sedelnem pasu, zunanja noga za širino dlani za pasom.
Jahačeve roke prav tako naredijo majhen obrat, in sicer v isto smer kot boki. To notranji roki dovoljuje, da se premakne nekoliko nazaj in zunanji roki, da se premakne nekoliko naprej. Na ta način je položaj konjevega vratu (gledano iz sedla) vedno naravnost in naprej. Opazovalec, ki bi na hitro ošinil konja in jahača, pa bi imel občutek, da jahač sedi popolnoma naravnost.
Kadar jahamo mali krog, se konj še bolj nagne navznoter. Tu jahačevo težišče ne sme biti natančno nad konjevim ampak malenkost bolj proti notranjosti, zato da kljubuje centrifugalni sili.
Jahač, ki hoče preveriti, če sedi v uravnoteženem položaju, lahko naredi preprost test: v zavoju vzame stopala iz stremen in iztegne spodnji del nog stran od konja. Če začne drseti proti zunanji strani, potem sedi slabo.
Delovanje trupa pri hodih vstran
DELOVANJE VAJETI
Ljudje veliko preveč govorijo o delovanju rok ali o uporabi vajeti. Večina jahačev je nagnjena k temu, da preveč uporabljajo svoje roke. Mnogo ljudi misli, da lahko svoje roke pri jahanju dobro uporabljajo; saj jih vendar uporabljajo vsak dan pri različnih opravilih. Nekateri ljudje brez rok tudi govoriti ne znajo.
Velikokrat je za kakšnega jahača rečeno, da »ima dobre roke«. To pa lahko velja le v primeru, da so roke tihe; kar je možno le, kadar jahač zna sedeti mirno in globoko v sedlu, razume kako pritegniti križ, zna slediti konjevemu gibanju, in, kar je najpomembnejše, ve kako z občutkom gnati konja v svojo roko in zaradi tega učinkovito delovati na konja.
Bolj pametno je torej hvaliti celo jahanje, kot govoriti le o »dobrih rokah«. Delovanje rok je pomembno, ampak še zdaleč ne tako zelo, kot bi si mislili.
Bolj mirne kot ima jahač roke, bolj bo spreten in bolje bo obvladoval konja. Groba roka – to je pri jahačih zelo ukoreninjen greh.
Ženske, ki so po navadi šibkejše od moških, imajo vedno »boljše« roke.
Svoje roke lahko pri jahanju učinkovito uporabimo le, če jih uporabljamo neodvisno od morebitnih sunkov in tresljajev, ki jih povzroča jahanje. To pa lahko dosežemo samo, če so naše roke, dlani, mišice in sklepi popolnoma sproščeni.
Za nekoga, ki se še uči in še ni dosegel zahtevane stopnje ravnotežja, je priporočljivo, da jaha na konju, ki je vpet v zvezne vajeti, sam pa v rokah ne drži ničesar. Ko si sčasoma tako pridobi ravnotežje, ni nobenega razloga, da bi jahal s togimi, trdimi rokami.
Pri večini jahačev lahko vidimo kako nihajo z dlanmi sem in tja, ko jih konjevo gibanje mečlje v zrak. Roke se ne smejo tako premikati; jahač se mora konjevemu gibanju stalno prilagajati, le na ta način lahko preprečimo, da bi ga z vsakim korakom, ki ga konj naredi, zbodel v gobcu. Še bolje povedano: roke morajo biti tako mirne, da med kasom ne polijemo kozarca vode, ki ga nosimo v njih. To ni šala, vsak jahač bi to moral kdaj poizkusiti.
Jasno je, da jahač, ki hoče imeti mirne roke, mora te roke tudi znati nadzorovati. To pa najlažje dosežemo tako, da jih z nečim zaposlimo. Namreč, zavestno opominjanje samega sebe »Moram imeti mirne roke; moram imeti mirne roke..« je neproduktivno in vodi v togost. Boljša ideja je, da v vsako dlan vzamemo po en bič in ju držimo vertikalno; glede na to, koliko se premikata, zlahka ocenimo, koliko mirne roke imamo. Na ta način razvijemo občutek v rokah in povečamo naš nadzor nad njimi. Jahač bi moral s te metodo vertikalnega držanja biča v obeh rokah nadaljevati skozi vsa obdobja v svoji karieri, kot občasen preizkus mirnosti svojih rok. Resnično redko vidimo jahača z zares »tihimi« rokami.
Spodnji in zgornji del roke tvorita približen pravi kot, tako da lahko z stegovanjem rok dosežemo zdaljšanje vajeti. Zgornji del roke mora prosto viseti ob telesu in ne sme biti ne preveč stran od telesa, ne preveč pritisnjen obenj. Prav tako se komolci ne smejo dotikati telesa – to bi vodilo v togo, prisiljeno držo.
Višina dlani je pogojena s položajem konjevega gobca: vajeti in spodnji del rok morajo (gledano od strani) tvoriti ravno linijo. Jahačevi boki morajo ves čas vzdrževati stik s spodnjim delom rok, to nam omogoči t.i.kompakten sed. Pri doseganju takega seda pa moramo paziti, da ne potiskamo rok preveč nazaj k telesu, temveč obratno; telo naprej k rokam. To pa zato, ker je konja treba gnati naprej v brzdo, sila, ki je za to potrebna, pomaga telesu, da se (tako kot je pravilno) približa rokam in ne obratno.
Delovanje vajeti je lahko mehko le, če smo prej vpostavili mehak kontakt med konjevim gobcem in našimi rokami (natančneje dlanmi). Ohlapne vajeti pomenijo, da bo kakršenkoli nenaden gib z njimi za efekt imel zbadanje konja v gobcu.
Preden lahko delujemo z vajetmi, moramo poskrbeti, da je konj pripravljen na tako dejstvo – z drugimi besedami: da je jahan naprej v brzdo. Posledično jahač najprej deluje s križem in nogami in nato z vajetmi.
Delovanje vajeti lahko strnemo v naslednje točke:
1.Popuščanje (»dajanje«) ene ali obeh vajeti: dovolimo eni ali obema rokama, da se iztegnejo naprej.
2.Skrajševanje (»poigravanje«) ene ali obeh vajeti: z vajetmi poigramo tako, da obračamo zapestja, to skrajševanje pa se šteje v milimetrih (nikoli več kot centimeter). Paziti moramo, da pri tem ne premikamo cele roke, saj s tem lahko izzovemo dvoboj vlečenja, v katerem je konj močnejši tekmec in bo zato vedno zmagal.
3.Pasivno vzdrževanje kontakta (= napetih vajeti) na eni ali obeh straneh, pri čemer zapestja ostanejo pri miru.
Če bi hoteli na konja delovati le z vajetmi (brez pomoči križa in nog), bi ugotovili naslednje:
1.Vajeti bi prosto obvisele kadar bi jih jahač popustil; to se ne ne sme zgoditi, kadar pa se, se zgodi zaradi neuporabe ostalih (priganjalnih) dejstev.
2.Poigravanje z vajetmi postane borba za vajeti, tudi to je nekaj, čemur se velja izogibati. Tudi tukaj je vzrok neuporaba priganjalnih dejstev.
3.Kadar jahač pasivno vzdržuje napete vajeti, se brez pomoči križa in nog ne zgodi nič. Vzdrževanje stalnega kontakta in uporaba priganjalnih dejstev obenem, to je tisto najpomembnejše in hkrati tudi najtežje.
Delovanja vajeti se torej lahko učimo samo na konju, medtem ko svojo pozornost hkrati posvečamo vajetim, križu in nogam.
a) Jahač se mora naučiti kako delovati z vajetmi (zgornje točke 1.,2.in 3.) na obeh straneh; v koraku, kasu in pri prehodu v stoj (glej poglavje »Lessons«, kjer so opisane glavne napake).
b) Najbolje se naučimo delovati z vajetmi samo na eni strani (torej, poigravanje z eno vajetjo medtem ko z drugo vzdržujemo kontakt in obratno) pri obratih okrog prednjih in zadnjih nog. Taki vaji, še posebno slednja, imata neprecenljivo vrednost za jahača, saj mu pokažeta kako se različna delovanja »prilegajo« drugo drugemu in kako njihova pravilna uporaba deluje na konja.
Samo eno vajet ponavadi uporabljamo ali bolj obremenjujemo kadar jahamo zbrano, pri zavojih, obratih in v galopu. Kakorkoli, če jahač hoče pravilno delovati z vajetmi, kadar je konj v gibanju, mora najprej popolnoma razumeti, kakšen učinek imajo dejstva vajeti na konja pri prehodu v stoj.
Gibanje rok je odvisno od vrste brzde in od načina držanja vajeti. Če jahamo s kandaro je najlažje uporabiti dvojne vajeti. Vajeti držimo tako, da nežnejša, podložna brzda deluje prva; kandara, ki je strožja, pa za njo (v vsaki roki imamo po 2 vajeti – 2:2). Taka uporaba vajeti ima prednost v tem, da kadar konj spremeni smer gibanja, jahaču ni treba preurejati vajeti v rokah (z namenom, da bi preprečil delovanje zunanje vajeti kandare). To je metoda, ki jo velja uporabiti pri jahanju na terenu ali pri preskakovanju zaprek, saj jahač konju (kadar se le-ta raztegne, npr. na skoku) lahko podaljša vajeti, tako da iztegne roki ob njegovem vratu, brez da le-te izgubi iz rok. Jahač, ki jaha s kandaro in z vajetmi nanjo močno deluje, z namenom, da bi konj naredil prehod v stoj – to je nekaj, kar je resnično obsojanja vredno.
Veliko več vaje pa zahteva držanje vajeti po principu 3:1. Zakaj? Položaj leve roke je na sredini našega telesa, položaj desne roke pa pred desnim bokom, ta razdelitev pa je asimetrična. Če bi obe roki držali na sredini pred sabo, je učinek nasleden: kandara je postrani. To pa je dobra popotnica za slabo jahanje. Prednost držanja vajeti po tem principu pa je, da lahko delujemo bolj prefinjeno, saj jahač uporablja v glavnem le levo roko. Leva roka je ponavadi naša šibkejša roka, jahači, ki pri jahanju uporabljajo v glavnem eno roko, skušajo to storiti s čim manj truda, kar vodi v večjo občutljivost rok. Dejansko, če vzamemo vajeti v eno roko, to pomeni manj (fizičnega) napora.
Oseba, ki je navajena držati vajeti 3:1 bo imela težave pri Fillisevi metodi, kjer se kandara in podložna brzda držita drugače in kjer moramo pesti uporabljati na drugačna načina. Vsako obračanje zapestja, ki dvigne naš mezinec proti našim prsim močno deluje na vajet, pripeto na kandaro, katere položaj je spodaj. Jahač se mora temu početju (pri tej metodi) izogibati, če je le mogoče. Če je navajen držati vajeti drugače, obstaja velika možnost, da se mu bo to zdelo nemogoče, saj bo na konja deloval premočno.
Kar se tiče držanja vajeti na dresurnih tekmah je trenutno trend (knjiga je bila napisana l.1965, vendar trend ostaja enak še danes) princip 2:2.
Za jahače začetnike se priporoča, da začnejo z navadno brzdo (npr. enkrat ali dvakrat lomljena brzda) in nadaljujejo s kandaro šele, ko so dosegli zahtevano stopnjo izkušenosti, spretnosti.
a) Začetno učenje z navadno brzdo je lažje, saj je lažje držati samo dvoje vajeti, zato tudi prej in laže razumemo delovanje vajeti.
b) Jahanje s kandaro je boljše v tem, da gredo konji z njimi bolje (podobno, kot če bi uporabljali zvezne vajeti), tudi gibanja je manj.
V zvezi z uporabo vajeti je najtežja stvar, ki se jo moramo naučiti, ta, da moramo dejstva uporabljati s čim manj sile in ne v izolaciji od ostalih dejstev. Dejstva križa, nog in trupa morajo prevladovati, saj mora gibanje izvirati iz priganjalnih sredstev, podobno, kot pri letalu, ki ga poganjata motor in propeler.
Kandara konju lahko povzroči več bolečine kot navadna brzda, saj deluje po principu vzvoda. Zato je nujno, da mlade, pokvarjene ali še netrenirane konje jahamo z navadno brzdo. Kadar jahamo s kandaro in želimo njen učinek izničiti, lahko par vajeti, pripet nanjo preprosto položimo na konjev vrat. Enako moramo storiti, kadar se nam konj splaši, se vzpenja, ustavi pred zapreko in podobno. Konj prej sprejme navadno brzdo, saj je prijaznejša, vendar pa je pri izpopolnjevanju dresurnega jahanja kandara nepogrešljiva. Uporaba vajeti, prav tako kot dejstva nog, mora za jahača postati refleksno opravilo –to doseže, ko vajeti uporablja refleksno, ni mu treba razmišljati o njih.
Gibi, ki jih roke (dlani) opravljajo pri nadzoru vajeti, morajo biti rahli; jahalni učitelji jim ponavadi posvečajo veliko preveč pozornosti. Vsak najmanjši gib rok pa mora vedno izvirati iz sedišča. Nepravilno je, če pri zavojih (bolj ali manj) uporabljamo le roke. Če delamo tako, nismo nič drugega kot kočijaži in ne jahači. Pravzaprav je to tako zelo nepravilno, da raje ne bom opisoval gibanja rok; to pa z namenom poudariti njegovo lahnost.
Kot je jasno iz zgornjih vrstic, nima »suha« vaja (pri tem jahač ne sedi na pravem pač pa na umetnem konju, simulatorju) delovanja z vajetmi za jahača prav nobene vrednosti; še več, naučila bi ga slabih navad, saj spodbuja uporabo rok v izolaciji od uporabe križa, nog, trupa. Tudi če jahaču – začetniku močno poudarimo, kako pomembno je, da naj deluje z vsemi dejstvi, bo vaja še vseeno izvedena le na intelektualnem nivoju, brez prave praktične potrditve. Praksa ima nedvomno večjo in dlje trajajočo vrednost kot teorija.
DELOVANJE KRIŽA
Jahač lahko deluje s križem le, če hkrati deluje tudi z nogami (kot smo že povedali, stol lahko zamaje le, če ima stopala na tleh). Če sedi na stolu in dvigne noge, in če med tem ko jaha, umakne noge stran od sedla, ne bo sposoben nobenega delovanja na konja. Način, kako uporabljamo mišice pri pritegovanju križa je opisan že v enem od predhodnih poglavij. Ni težko razložiti delovanja, težje je izraziti pomembnost delovanja križa in način, kako ga uporabiti pravilno.
Pritegovanje križa je osrednja tema teorije jahanja. Hrbet je v vsakem trenutku povezava med nogami in vajetmi in delovanje, ki izvira iz njiju, lahko hkrati deluje le, če ju združi pritegovanje križa. Križ daje ritem, daje ukaz: »Deluj zdaj!« Nobeno od delovanj ne sme zamuditi ali se izmuzniti – v tem primeru konj dejstva ne bo razumel. Zato delovanje na konja samo s pritegovanjem križe enostavno ne more biti mogoče.
Če jahač na dobro izšolanem konju drži noge v kontaktu z njim, pritegne križ in hkrati »da« vajeti, bo ugotovil, da se je konj premaknil naprej. Če njegove roke ostanejo pri miru, bo konj naredil prehod v stoj.
Jasno je, da ta dva različna učinka nimata nič opraviti s pritegovanjem križa (ki je bilo prisotno v obeh primerih), pač pa z delovanjem vajeti.
Na slabše izšolanem konju bo za premik naprej potrebno stisniti liste (ob hkratnem delovanju križa in vajeti).
Če jahač od konja zahteva korak ali prehod v stoj brez delovanja križa, za korak potrebujel več pritiska z listi in za prehod v stoj močnejše delovanje vajeti; z drugimi besedami, njegova dejstva postanejo bolj groba. Bolj kot je konj občutljiv, bolj sovraži groba dejstva; živčni in plašni konji in še posebno polnokrvni konji bodo taka dejstva brez oklevanja zavrnili.
Boljše, bolj prefinjeno kot je jahanje, bolj pomembno je pritegovanje križa. Pri popravljanju napak in pri jahanju slabo izšolanih konj (še posebno tistih s »slabim hrbtom«) pa je popolno obvladanje pritegovanja križa še posebej važno. Za mnogo konj mislimo, da se jih ne da jahati; v resnici pa je problem ta, da njihov jahač ne zna uporabiti križa.
To trdim zato, ker jahač resnično mora biti sposoben uskladiti svoj hrbet, noge in vajeti: ne govorimo namreč o dejstvih vajeti ali dejstvih nog, pač pa aktivnosti, ki jih počnemo z nogami in vajetmi imenujemo delovanje; šele skupek teh hkratnih delovanj pa so različna dejstva.
Zdaj vidimo, kako zelo pomembna je uporaba večih delovanj hkrati; prav tu pa tudi tiči razlog, zakaj zavračamo način, kjer se jahač začetnik uči delovanja vajeti v izolaciji od drugih delovanj.
Konj razume dejstvo kot dejstvo in le-to je lahko učinkovito le, kadar sta konj in jahač naklonjena drug drugemu, ter delujeta enotno in složno. To se morda sliši samo po sebi umevno, vendar je po mojem mnenju vredno poudarka; namreč, vedno ko jahač da konju dejstvo, se le-ta premika in obstaja velika možnost, da bosta jahač in konj izgubila telesni kontakt. Če hočemo dati dejstvo resnično učinkovito, je nujno, da sta konj in jahač v tistem trenutku, ko je bilo dejstvo dano, popolnoma usklajena; z drugimi besedami, da jahač sedi globoko v sedlu. (opomba avtorja: Navsezadnje, tudi natakar v jedilnem vagonu se mora naučiti kako postreči goste, kadar se vse guga in premika. Če ne zna loviti ravnotežja in če se ne nauči kako v takem okolju loviti ravnotežje, bo kaj hitro polil juho po kolenih potnikov… Naslednji primer pa je potnik v avtobusu: če si med vožnjo skuša prižgati cigaro in se avtobus nenadoma ustavi, on pa zato zaniha nazaj in naprej, no, tako bo zelo težko izvedel to, kar se je namenil.) (V času, ko je g.Mueseler pisal knjigo, še niso poznali protikadilskega zakona 
)
Če se jahač v trenutku, ko da dejstvo, znajde »za gibanjem konja«, je zamudil priložnost, da bo dejstvo efektivno; vsako naslednje delovanje, ki ga bo skušal uveljaviti, pa bodo spremljali različni sunki in potegljaji. Harmonijo, sedenje globoko v sedlu in zmožnost da »gremo s konjem« v vseh njegovih hodih lahko dosežemo le s pritegovanjem križa.
Vsak jahač, ki se tega še ni naučil in vsak, ki kljub dokazom ni prepričan v učinkovitost pritegovanja križa, naj si ogleda vaje na strani 26 (eno od prejšnjih poglavij) in jih poizkuša izvesti na resnično dobro ujahanem konju: na ta način bo izboljšal svoje »čutenje« (feel) in svoje delovanje.
Kadar jahamo zbrano, v zavojih, obratih in v galopu je nujno, da notranjo sedno kost in notranji bok porinemo naprej. To se sicer sliši sila preprosto, vendar jahač, ki ne razume kaj točno misli njegov učitelj jahanja, ko mu vpije: »Notranji bok naprej!«, zato ker te vaje ni vadil, bo dosegel nič več kot to, da bo postal tog in zategnjen. Če jahač uporablja svoje hrbtne mišice samo na eni strani telesa (torej, potisne naprej samo eno sedno kost in bok), takrat, če je izpolnjen pogoj, da sta jahač in konj usklajena in delujeta složno, lahko s samo rahlim prenosom teže pripravimo konja do tega, da bo stopal zbrano, zavijal, galopiral in izvajal leteče menjave galopa.
Pomembno in nujno je, da se jahač že zgodaj nauči pravilno delovati s svojim križem in se tako izogne slabi navadi dajanja neučinkovitih dejstev; te zgodnje slabe navade je namreč zelo težko odpraviti. Vsak otrok ve, kako se uporablja križ pri guganju na gugalnici; zakaj torej ne bi vsak jahač znal uporabiti metode, ki jo je v otroštvu že uporabljal? Tako bo že na svojih prvih jahalnih učnih urah vedel, kaj učitelj zahteva od njega, kadar ga prosi, naj sedišče prestavi bolj naprej. »Z zadnjico se »podričaj« po sedlu od zadnjega proti prednjemu delu sedla!« (opomba avtorja: Kako zelo čudno izražanje!). »Telo nazaj! »Prsa naprej!« To niso ravno dobre metode, kako naj jahalni učitelj popravlja sed, saj njegovi popravki ne zadanejo bistva problema. »Predstavljaj si, da ima sedlo naslonjalo in se nato skušaj nagniti nazaj!« Tako ne bo šlo. Seveda jahač ne sme sedeti nagnjen naprej, vendar se to lahko popravi IZKLJUČNO s pritegovanjem križa in ne z vrsto ukazov v stilu: »Telo nazaj!«, »Prsa naprej!«. Ti ukazi služijo le temu, da povzročijo togost in zategnjenost.
Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic
Prevod: Katja in Sandi
Ko govorimo o »čutenju« (feel) pod tem pojmom razumemo jahačevo sposobnost, da lahko kadarkoli oceni, kako dobro sedi in kako učinkovito daje dejstva. Pri konju pa je tak jahač sposoben oceniti njegovo odzivnost, stopnjo zbranosti ter njegovo koncentracijo. Tak smisel za občutek jahaču pove, kako dobro njegov konj teče, ter kdaj in kako močno je potrebno uporabiti določeno dejstvo. Na koncu sledi še hitra ocena ali je bilo to, kar je storil učinkovito in ali je bil namen dosežen ali bo vajo treba ponoviti.
Čutenje je nekaj, kar se mora vsak jahač naučiti sam. Največ, kar lahko storijo trenerji, so dobra navodila, navajanje k samo-disciplini, korektne učne ure in to, kako reagirajo na to, kako učenci skušajo izvesti njihove ukaze. Vrsta učne ure ni pomembna, pomemben je način, na katerega je izvedena.
Potrebna je kritična ocena po vsakem uporabljenem dejstvu ter po vsaki učni uri. Samo na tak način se lahko ta smisel za »čutenje« vzbudi in privzogji. Najlažje se to zgodi v takem okolju, kjer začetnik lahko začne z lažjimi nalogami in se, šele ko jih popolnoma obvlada, seznani s tistimi težjimi.
Če se jahač zaman trudi, da bi izpolnil določeno nalogo, to ne pomeni, da se mora zadovoljiti z slabšo izvedbo – na tak način namreč njegovo »čutenje« zlahka otopi – tukaj je nujen ukrep ta, da prosi za pomoč svojega trenerja. Noben trener, ki je vreden tega naziva, ne bo vzel takšne prošnje za slabo. Vsekakor pa bo naredil izjemo pri učencu, ki bi ga skušal ogoljufati: tako obnašanje bi razumel kot pomanjkanje predanosti in bi v prihodnosti takemu učencu posvetil manj svojega časa. Predanost delu, ki ga jahač pokaže, je nenehno dobra stimulacija trenerju in obratno.
Naj orišem to s primerom: Trener da ukaz za pol-parado, kar od jahača zahteva vzporedno uporabno križa, nog in vajeti. Jahač se boji, da če uporabi preveč dejstva nog, konj ne bo izvedel pravilne pol-parade, ampak bo samo pohitel naprej s hitrejšim tempom. Zato dejstvo nog opusti in se posluži samo dejstva vajeti. Veliko učencem se zdijo trenerjeva navodila kontradiktorna, pa se nikoli ne potrudijo in vprašajo za razlago. To je zelo narobe! Učenec se mora take stvari pogovoriti s trenerjem in nato poizkusiti izvesti pol-parado na kakem drugem konju, dokler mu ne uspe. Žalostno dejstvo je, da za izostanek uspeha pogosto krivimo konja, resnica pa je, da konji, ki kontinuirano delajo pod različnimi jahači, hitro otopijo, tudi če so jahači dobri. Enostavno se jih ne da »držati« na taki ravni, kot bi si želeli, to pa je problem pri pridobivanju smisla za »čutenje«. Ampak, če smo se naučili dajati pravilna dejstva na dobro ujahanem in senzibilnem konju, potem se bo tudi slabše najahan konj pravilno odzval. Ko se naše prizadevanje k pridobivanju »čuta« razvije v pozitivno smer, postane zelo pomembno, da začnemo jahati različne konje, saj se vsak konj odziva drugače. To od jahača zahteva, da še enkrat oceni svojo sposobnost čutenja in poveča svojo zmožnost uporabe dejstev, prikrojenih za vsakega konja posebej.
Nedvomno pa je najboljši in največji mojster razvijanja umetnosti čutenja pri jahaču – njegov konj. Potrpežljivo in neutrudno govori jahaču, kaj dela narobe. Potrebno je le interpretirati njegove reakcije in narediti potrebne popravke. Največkrat take reakcije izkusijo začetniki, pri tem pa jih ni prav nič sram reči, da je to zato, ker je njihov konj neuporabno bitje, zategnjeno, oropano »čutenja« in neobčutljivo.
Teh reakcij je več vrst. Stresanje z glavo je eden izmed konjevih najbolj iskrenih krikov: »Ne vleci me tako na gobcu!« Brcanje z zadnjimi nogami proti jahaču pomeni: »Ne žgečkaj me s svojimi ostrogami!« Švrkanje z repom: »Tvoje noge so preglasne, nagajaš mi z ostrogami!« Vlečenje pomeni: » Tvoje roke niso dovolj prožne/elastične!« Konj namreč vleče le toliko, kot vlečejo jahačeve roke. Življenje nas uči, da pritisk proizvaja proti-upor. Kadar se torej jahač pritožuje, da je njegov konj »trd na gobcu«, pravzaprav obsoja svoje pomanjkanje znanja. Brezkompromisno drži, da večina konjev razvije trd gobec prav zaradi tega ker so jih njihovi jahači skozi daljše obdobje vlekli na gobcu. Če pa se taki jahači naučijo jahati te konje bolj mehko in z občutkom, potem bodo kmalu opazili, da se tudi najtrši gobci hitro začnejo spreminjati v mehke. Kadar pogovor teče o čutenju in občutku, veliko jahačev najprej pomisli na svoje roke, v bistvu pa je najbolj pomembno, da se najprej naučijo čutiti »skozi sed« in ne »skozi roke«. Najboljša razlaga tega dejstva se pojavi že pri začetnikih pri prvih učnih urah, ko se njihov konj ustavi, vendar položi eno od zadnjih nog za drugo in ne obeh vzporedno. Jahač dobi hipen občutek, da na eni strani sedi nižje kot na drugi, ni pa mu čisto jasno, kako se je to zgodilo. Pogosto lahko vidimo, kako se taki jahači skušajo poravnati v sedlu: vstanejo, stojijo v stremenih in se nato spet usedejo. Na koncu obupajo, saj njihove norčije nimajo nobenega efekta. Vse, kar pa bi tak jahač moral storiti je to, da bi na tisti strani, kjer je potrebno, dal nežno dejstvo z listom in konj bi prestavil nogo naprej in jahač bi takrat ugotovil, da je pravzaprav ves čas sedel poravnano, samo konj je bil postrani.
Ta primer bi moral jahaču povedati, da mora pozornost posvečati tudi tistim stvarem, ki se mu na prvi pogled zdijo trivialne in da ni treba, da pusti trenerju, naj odkrije vse njegove probleme. »Čutenja« se bo namreč naučil samo jahač, ki uporablja svoje možgane! in ki svoja občutenja interpretira.
Jahač je torej sam sebi najboljši sodnik, če se je že naučil »slediti konjevemu gibanju«, saj mora sam sebe čutiti ali ga meče iz sedla in oceniti ali lahko to odpravi sam ali potrebuje trenerja. Če jahač še ni pridobil takega občutka si lahko pomaga tako, da vstavi list papirja med zadnjico in sedlo, pri tem pa se mora zavedati, da si še NE zasluži komplimenta, da ima »dober sed« ali »dober položaj nog« in da še ni osvojil najpomembnejših aspektov sedenja v sedlu. Veliko jahačev, med njimi tudi tisti, ki jahajo že kar dolgo, bi, če bi jih prosili, naj odgovorijo po resnici, moralo priznati, da ko galopirajo, ne vejo, na katero nogo.. Če jahač ne prepozna vrste galopa (levi ali desni) v prvem galopnem skoku, pomeni, da sedi slabo in da ne sledi konjevemu gibanju.
Zelo malo je jahačev, ki pravilno razumejo pojme kot so: » na vajetih«, »na dejstvih«, »izza vajeti«. Ti pojmi so zelo pomembni in bodo zato obravnani posebej v enem od naslednjih poglavij.
Dober način za jahača, ki bi si rad sam oblikoval oceno o svojem znanju je ta, da jaha občutljive konje.
To mu omogoča da preveri svoj smisel za »čutenje«:
- ali na konju z občutljivim hrbtom zlahka sledi njegovemu gibanju,
-ali na konju z občutljivim gobcem zlahka jaha s prožno, elastično roko,
-ali na konju, ki je občutljiv na liste zlahka jaha z mirno (»tiho«) nogo.
Večina jahačev se nerada loteva takšnih testov, če pa se že in le-ti niso zadovoljivi, krivi ubogega konja. Počutijo se užaljene, da si kdo sploh drzne podvomiti v njihove zmožnosti.
»Občutek« lahko pridobimo le skozi ponavljajoče se vadenje, vendar le pod pogojem, da smo se pripravljeni potruditi. Brez prizadevanja, discipline; v drugih besedah – samo-ocenjevanja in pozitivnega mišljenja, se nihče ne bo ničesar naučil.
Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic
Prevod: Katja in Sandi
