Ko govorimo o »čutenju« (feel) pod tem pojmom razumemo jahačevo sposobnost, da lahko kadarkoli oceni, kako dobro sedi in kako učinkovito daje dejstva. Pri konju pa je tak jahač sposoben oceniti njegovo odzivnost, stopnjo zbranosti ter njegovo koncentracijo. Tak smisel za občutek jahaču pove, kako dobro njegov konj teče, ter kdaj in kako močno je potrebno uporabiti določeno dejstvo. Na koncu sledi še hitra ocena ali je bilo to, kar je storil učinkovito in ali je bil namen dosežen ali bo vajo treba ponoviti.
Čutenje je nekaj, kar se mora vsak jahač naučiti sam. Največ, kar lahko storijo trenerji, so dobra navodila, navajanje k samo-disciplini, korektne učne ure in to, kako reagirajo na to, kako učenci skušajo izvesti njihove ukaze. Vrsta učne ure ni pomembna, pomemben je način, na katerega je izvedena.
Potrebna je kritična ocena po vsakem uporabljenem dejstvu ter po vsaki učni uri. Samo na tak način se lahko ta smisel za »čutenje« vzbudi in privzogji. Najlažje se to zgodi v takem okolju, kjer začetnik lahko začne z lažjimi nalogami in se, šele ko jih popolnoma obvlada, seznani s tistimi težjimi.
Če se jahač zaman trudi, da bi izpolnil določeno nalogo, to ne pomeni, da se mora zadovoljiti z slabšo izvedbo – na tak način namreč njegovo »čutenje« zlahka otopi – tukaj je nujen ukrep ta, da prosi za pomoč svojega trenerja. Noben trener, ki je vreden tega naziva, ne bo vzel takšne prošnje za slabo. Vsekakor pa bo naredil izjemo pri učencu, ki bi ga skušal ogoljufati: tako obnašanje bi razumel kot pomanjkanje predanosti in bi v prihodnosti takemu učencu posvetil manj svojega časa. Predanost delu, ki ga jahač pokaže, je nenehno dobra stimulacija trenerju in obratno.
Naj orišem to s primerom: Trener da ukaz za pol-parado, kar od jahača zahteva vzporedno uporabno križa, nog in vajeti. Jahač se boji, da če uporabi preveč dejstva nog, konj ne bo izvedel pravilne pol-parade, ampak bo samo pohitel naprej s hitrejšim tempom. Zato dejstvo nog opusti in se posluži samo dejstva vajeti. Veliko učencem se zdijo trenerjeva navodila kontradiktorna, pa se nikoli ne potrudijo in vprašajo za razlago. To je zelo narobe! Učenec se mora take stvari pogovoriti s trenerjem in nato poizkusiti izvesti pol-parado na kakem drugem konju, dokler mu ne uspe. Žalostno dejstvo je, da za izostanek uspeha pogosto krivimo konja, resnica pa je, da konji, ki kontinuirano delajo pod različnimi jahači, hitro otopijo, tudi če so jahači dobri. Enostavno se jih ne da »držati« na taki ravni, kot bi si želeli, to pa je problem pri pridobivanju smisla za »čutenje«. Ampak, če smo se naučili dajati pravilna dejstva na dobro ujahanem in senzibilnem konju, potem se bo tudi slabše najahan konj pravilno odzval. Ko se naše prizadevanje k pridobivanju »čuta« razvije v pozitivno smer, postane zelo pomembno, da začnemo jahati različne konje, saj se vsak konj odziva drugače. To od jahača zahteva, da še enkrat oceni svojo sposobnost čutenja in poveča svojo zmožnost uporabe dejstev, prikrojenih za vsakega konja posebej.
Nedvomno pa je najboljši in največji mojster razvijanja umetnosti čutenja pri jahaču – njegov konj. Potrpežljivo in neutrudno govori jahaču, kaj dela narobe. Potrebno je le interpretirati njegove reakcije in narediti potrebne popravke. Največkrat take reakcije izkusijo začetniki, pri tem pa jih ni prav nič sram reči, da je to zato, ker je njihov konj neuporabno bitje, zategnjeno, oropano »čutenja« in neobčutljivo.
Teh reakcij je več vrst. Stresanje z glavo je eden izmed konjevih najbolj iskrenih krikov: »Ne vleci me tako na gobcu!« Brcanje z zadnjimi nogami proti jahaču pomeni: »Ne žgečkaj me s svojimi ostrogami!« Švrkanje z repom: »Tvoje noge so preglasne, nagajaš mi z ostrogami!« Vlečenje pomeni: » Tvoje roke niso dovolj prožne/elastične!« Konj namreč vleče le toliko, kot vlečejo jahačeve roke. Življenje nas uči, da pritisk proizvaja proti-upor. Kadar se torej jahač pritožuje, da je njegov konj »trd na gobcu«, pravzaprav obsoja svoje pomanjkanje znanja. Brezkompromisno drži, da večina konjev razvije trd gobec prav zaradi tega ker so jih njihovi jahači skozi daljše obdobje vlekli na gobcu. Če pa se taki jahači naučijo jahati te konje bolj mehko in z občutkom, potem bodo kmalu opazili, da se tudi najtrši gobci hitro začnejo spreminjati v mehke. Kadar pogovor teče o čutenju in občutku, veliko jahačev najprej pomisli na svoje roke, v bistvu pa je najbolj pomembno, da se najprej naučijo čutiti »skozi sed« in ne »skozi roke«. Najboljša razlaga tega dejstva se pojavi že pri začetnikih pri prvih učnih urah, ko se njihov konj ustavi, vendar položi eno od zadnjih nog za drugo in ne obeh vzporedno. Jahač dobi hipen občutek, da na eni strani sedi nižje kot na drugi, ni pa mu čisto jasno, kako se je to zgodilo. Pogosto lahko vidimo, kako se taki jahači skušajo poravnati v sedlu: vstanejo, stojijo v stremenih in se nato spet usedejo. Na koncu obupajo, saj njihove norčije nimajo nobenega efekta. Vse, kar pa bi tak jahač moral storiti je to, da bi na tisti strani, kjer je potrebno, dal nežno dejstvo z listom in konj bi prestavil nogo naprej in jahač bi takrat ugotovil, da je pravzaprav ves čas sedel poravnano, samo konj je bil postrani.
Ta primer bi moral jahaču povedati, da mora pozornost posvečati tudi tistim stvarem, ki se mu na prvi pogled zdijo trivialne in da ni treba, da pusti trenerju, naj odkrije vse njegove probleme. »Čutenja« se bo namreč naučil samo jahač, ki uporablja svoje možgane! in ki svoja občutenja interpretira.
Jahač je torej sam sebi najboljši sodnik, če se je že naučil »slediti konjevemu gibanju«, saj mora sam sebe čutiti ali ga meče iz sedla in oceniti ali lahko to odpravi sam ali potrebuje trenerja. Če jahač še ni pridobil takega občutka si lahko pomaga tako, da vstavi list papirja med zadnjico in sedlo, pri tem pa se mora zavedati, da si še NE zasluži komplimenta, da ima »dober sed« ali »dober položaj nog« in da še ni osvojil najpomembnejših aspektov sedenja v sedlu. Veliko jahačev, med njimi tudi tisti, ki jahajo že kar dolgo, bi, če bi jih prosili, naj odgovorijo po resnici, moralo priznati, da ko galopirajo, ne vejo, na katero nogo.. Če jahač ne prepozna vrste galopa (levi ali desni) v prvem galopnem skoku, pomeni, da sedi slabo in da ne sledi konjevemu gibanju.
Zelo malo je jahačev, ki pravilno razumejo pojme kot so: » na vajetih«, »na dejstvih«, »izza vajeti«. Ti pojmi so zelo pomembni in bodo zato obravnani posebej v enem od naslednjih poglavij.
Dober način za jahača, ki bi si rad sam oblikoval oceno o svojem znanju je ta, da jaha občutljive konje.
To mu omogoča da preveri svoj smisel za »čutenje«:
- ali na konju z občutljivim hrbtom zlahka sledi njegovemu gibanju,
-ali na konju z občutljivim gobcem zlahka jaha s prožno, elastično roko,
-ali na konju, ki je občutljiv na liste zlahka jaha z mirno (»tiho«) nogo.
Večina jahačev se nerada loteva takšnih testov, če pa se že in le-ti niso zadovoljivi, krivi ubogega konja. Počutijo se užaljene, da si kdo sploh drzne podvomiti v njihove zmožnosti.
»Občutek« lahko pridobimo le skozi ponavljajoče se vadenje, vendar le pod pogojem, da smo se pripravljeni potruditi. Brez prizadevanja, discipline; v drugih besedah – samo-ocenjevanja in pozitivnega mišljenja, se nihče ne bo ničesar naučil.

Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi

Wilhelm Müseler, rojen 1887, je bil deležen vojaške jahalne šole in je bil kot talentiran jahač v preskakovanju ovir predviden za Olimpijado 1915. Zanj je bilo dresurno gimnasticiranje konja podlaga za vse nadaljne discipline, posebej še za vsestransko preizkušnjo in lovno jahanje. Med prvo svetovno vojno je ustanovil Parforce Club Berlin (jahalni klub, usmerjen v lovno jahanje, op. prev.) Zavzemal se je za akademski konjeniški sport.

Müseler velja za klasika med nemškimi jahalnimi učitelji, njegova knjiga Reitlehre (Riding logic) iz leta 1933 pa velja kot najbolj poznana in največkrat prebrana strokovna knjiga o jahanju. Že desetletja prispeva k temu, da se jahalna umetnost in pomembne osnove za šolanje jahačev in konjev posredujejo naprej. Niti do danes niso Müselerjeva sporočila prav nič izgubila na svojem pomenu in vrednosti.

1. poglavje iz knjige Riding Logic – TRENING JAHAČA

Kako se jahač nauči sedeti?
Kako se jahač nauči čutiti?
Kako se jahač nauči delovati na konja?
Šolanje konja (uvod v naslednje poglavje)

TRENING JAHAČA

Za jahača je ključnega pomena, da vadi vse tri zvrsti jahanja enakovredno: jahanje v maneži(dresura), jahanje po terenu in preskakovanje. Če eno od teh aktivnosti zanemari ali je ne trenira dovolj, ne bo nikoli res dobro obvladal svojega konja.

Redkost je, da jahač na začetku svojega učenja jahanja ve, v katero zvrst ga bo njegovo zanimanje kasneje odneslo. Edina stvar, ki jo zagotovo ve, je to, da se želi naučiti jahati. Kakorkoli že, začetni koraki so za vse jahače isti, ne glede na njihov končni cilj.
Približno 30 ur naj bi zadostovalo za jahača, da pridobi osnovne veščine v vseh treh hodih, na mirnem in ubogljivem konju. To je dovolj za nekoga, katerega edina želja je jezditi enkrat na teden za rekreacijo. Nekdo drug bo hotel te veščine še izpopolniti, spet tretji pa se bo jahanja lotil profesionalno. Prvi gleda na konja predvsem kot na žival, ki ga prenaša naokrog; druga dva pa vidita jahanje kot cilj, morda celo kot vrsto umetnosti. Resnično mojstrsko lahko jaha le nekdo, ki je leta in leta ostajal odprt za nove ideje in tudi tak človek bi moral biti vedno pripravljen priznati, da se še vedno mora veliko naučiti.
Trening jahača lahko razdelimo na tri vidike: sed, občutek in delovanje. Nemogoče bi bilo reči, da je eden od teh vidikov bolj pomemben od ostalih, ker so neločljivi in odvisni drug od drugega.
Ne moremo se npr. najprej naučiti kako dobro sedeti, šele kasneje pa se posvetiti preostalima elementoma, v izolaciji od seda.
Pri prvih urah jahanja jahača torej učimo vse troje. Pogosto slišimo, da je dober sed temelj vsega jahanja. V tem sicer je nekaj resnice, pa vendar je dejstvo, da je jahačev položaj odvisen od delovanja (dejstev), ki jih želi uporabiti, oba, položaj in dejstva, pa sta določena z občutkom, čutenjem (feel).
Jasno je torej, da se jahač mora že od začetka učiti, kako čutiti. Mora se zavedati, kdaj sedi na konju udobno in sproščeno in kdaj sedi na konju le s pomočjo svojega ravnotežja. Znati mora spremljati konjevo gibanje, in vedeti, kako naj nanj vpliva s pomočjo hrbtnih mišic (križa), lastne teže, nog in vajeti. Če jahač nima občutka za vse to, njegov sed ne bo sproščen in »elastičen«. V takem primeru se bo jahač trudil sedeti na konju, kot le najbolje zna, to pa ne bo pripomoglo k njegovemu jahanju. Sed take vrste je popolnoma napačen in čeprav na prvi pogled mnogim izgleda čisto spodoben, v resnici temu ni tako, saj je pomanjkljiv v »čutenju« in posledično zategnjen, trd.
Veliko je jahačev, ki so prepričani, da so strokovnjaki na vseh teh področjih; precenjujejo svojo usposobljenost in podcenjujejo veščine, ki se jih še morajo naučiti. Ko se srečajo s težavami, krivda nikoli ni njihova, pač pa konjeva. Ko hočejo izpasti še posebno izobraženi, krivijo konjevo nepravilno telesno zgradbo; taka napaka, če že obstaja, ima zelo malo zveze z njihovimi težavami. To je eden od razlogov, zakaj obstaja toliko slabo šolanih konjev (in prav pogosto so to konji, ki naj bi spadali med dobro šolane).
Dobro šolani/ujahani konji so prav tako redki, kot so redki dobri jahači. Vsak jahač se na določeni točki sreča s težavami in ključno je, da pri tem posveča pozornost (tudi če samo hipotetično) vzrokom konjevih slabih navad in se le-te trudi opraviti. Vsakdo, ki bi se resnično rad imel za dobrega jahača mora vedeti naslednje: 99% vseh konjev ima slabe navade, ki se jim pogovorno pravi »neubogljivost«. In 99% vseh jahačev nima pojma, kako te navade odpraviti in se niti ne potrudi, da bi se tega naučili. Mogoče so že slišali, da je treba konja narediti pozornega na dejstva, vendar ne storijo ničesar v tej smeri. Skozi zanemarjanje in popolnoma nenamenoma konjeve slabe navade še okrepijo. Ne potrudijo se razmisliti, ali je uporaba dejstev dejansko tako težka, kot se zdi. Tako se nikoli ne zavejo, da je to precej preprosteje in prav tako lahko za usvojiti, kot npr. sledenje konjevemu gibanju. Ampak, tudi tega 99% jahačev ne zna, kakor tudi ne znajo sedeti globoko v sedlu, ker se niso naučili pritegovanja križa. Otrok na gugalnici se zna zagugati, večini jahačev pa isto stvar ponoviti na konju predstavlja ogromen problem. Vsak jahač bi moral ta dejstva dobro premisliti in se nato odločiti, da bi bilo tudi zanj res koristno, da osvoji to »veliko skrivnost«!

Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi

Kogar mami jahanje v naravi, hkrati pa tudi tekmovanja, se lahko posveti vztrajnostnemu - distančnemu jahanju.
Na prelomu stoletja so distančno jahanje organizirali za preskus trdnosti in vzdržljivosti konj v konjenici, nato pa so zaradi velikih izgub konj prerasla v tekmovanja v terenskem jahanju, preskakovanju ovir in dresuri, torej današnja tekmovanja. » več »

Voltižiranje je izvajanje likov ob konju, na njem ali nad njim.
Napoleon I. je imel posebej usposobljeno elitno skupino infranteristov majhne postave, ki so se na posebno povelje zavihteli za konjeniki na njihove konje, da je tako več vojakov doseglo določen cilj. Pripadniki te elitne skupine so se imenovali voltižerji. » več »

Iz skupine rekreativnih jahačev se rekrutirajo tudi turni jahači, ki se s svojimi konji odpravljajo na izlete, ki pogosto trajajo dneve ali tedne. Vse, kar za turno jahanje potrebujejo, nosijo s seboj v sedelnih torbah. Manjkati ne smeta zemljevid pešpoti in kompas. » več »

Kogar ne mamijo uspehi na turnirskih športih, temveč raje išče svobodo v naravi, najde morda največje zadovoljstvo, ko se s svojim konjem potepa skozi gozdove in polja, sledi spreminjanju narave v posameznih letnih časih hkrati pa tudi svojemu konju omogoča svobodno gibanje.
Tudi, če lahko jahamo v naravi ob vsakem vremenu in v vsakem letnem času pogosto le eno uro na dan, ker nam več ne dopuščajo poklicne ali druge obveznosti, nam lahko prav ta kratek čas vlije moči in energije za naporen deloven dan. » več »

Odkar človek ni več cenil konja le zaradi mesa in kože, temveč je postal tudi njegov partner pri lovu, je moral z njim preskakovati tudi naravne ovire, ki jih ni mogel objahati. Za časa Ksenofona pa so že preskakovali ovire s ciljem, da bi bili konji in jezdeci dobro pripravljeni za primer vojne. » več »

Stare kot človekov obstoj so tudi njegove lovske navade. Užitno divjad, ki je nudila tudi kožuh za zaščito pred mrazom in mokroto, je človek najprej iskal peš po deželi, dokler ni izkoristil konjeve hitrosti. Namige, da se je človek že pred uvedbo pisave odpravljal na lov na konju, najdemo na jamskih risbah, izkopanih poslikanih skodelicah in drugih uporabnih in kultnih predmetih iz obdobja pred našim štetjem. Ena najstarejših oblik lova je sokolarjenje, kjer lovska druščina na konjih dejanske "lovce" le spremlja."Lovci" so v tem primeru dresirane ujede - sokoli, ki jih spustijo nad pernato divjad, na primer fazane, jerebice ali golobe. » več »

Konjeniški šport sodi med najlepše in najplemenitejše. Najlepše zato, ker imamo pri tem športu stik z živim bitjem - s konjem, ki je del narave, in ker se s tem športom ukvarjamo pretežno zunaj v naravi. Najplemenitejše pa zato, ker konj nedvomno sodi med najplemenitejše domače živali, pri tem pa nastaja pristen stik med dvema živima bitjema, človekom in konjem. Šele uskladitev volje in želje obeh vodi do uspehov v športni areni. Ker v konjskem športu šele dolgotrajno delo lahko pripelje do popolne usklajenosti obeh, ki si zavestno in s skupno voljo prizadevata k istemu cilju - k zmagi, sodi konjeniški šport gotovo med najtežje športne discipline. » več »

Z razvojem kočij so ugotovili, da je - za potnika zelo naporno - gibanje še najbolj znosno ob enakomernem in izdatnem kasu kočijaškega konja. V koraku je šlo prepočasi, galop na neravnih cestah v slabo vzmetenih kočijah pa ni bil le nevaren, temveč tudi prava muka za telo in za dolge poti nesprejemljiv. » več »