(RoK, junij 1999, številka 6, str. 22, 24 in 25)
Avtor: J.V.
Foto: U. Korbar

Konja lahko jahate tudi brez sedla in ne bo se vam treba beliti glave, ali ste izbrali pravo sedlo ali ne. Večina nas pa vseeno sedi v sedlu, zato je prav, da vemo, katero sedlo konja ne bo ožulilo, ga tiščalo ali ga kako drugače motilo. Izurjeno oko in roka sta dovolj, da ocenite, ali sedlo in konj
"pašeta" skupaj.

Kupiti pravo sedlo ni tako enostavno, kot se zdi. V trgovinah s konjeniško opremo je ponudba s sedli precej pestra in mnogi enostavno odkorakajo v eno od njih in kupijo sedlo, ker je cena ugodna. Doma osedlajo konja in v dobri veri, da je za njimi dobra kupčija, veselo jahajo. Čez čas konj ne gre več tako, kot bi moral in sprašujete se, kaj je povzročilo, da njegov korak ni več tako prožen, kot je npr. ko neosedlan teka v izpustu. Da bi to področje nekoliko bolje poznali, povzemamo članek po reviji St. Georg 4/99. Dr. Marion Stahl, živinozdravnica iz Nemčije, ve iz svoje dolgoletne prakse povedati naslednje: » več »

(RoK, oktober 2000, številka 10, str. 48, 49 in 50)
Avtor: mag. Marko Fajdiga, dr. vet. med

V pričujočem prispevku povzemam nekaj glavnih značilnosti metod zatiranja notranjih zajedavcev, ki so jih na podlagi vprašalnikov nacionalnega inštituta, za varovanje zdravja živali v Angliji, posredovali rejci konj z namenom, da se dopolnijo programi preprečevanja najpogostejših zajedavskih bolezni, ki ogrožajo zdravje njihovih konj. Posredovana vprašana so se nanašala na vrsto reje, upravljanje s pašniki, problemi z zajedavskimi boleznimi, metode zatiranja zajedavcev in izvor informacij, ki vplivajo na njihov izbor anti helmintičnega pripravka. Glavna ugotovitev, ki izhaja iz pregleda prispelih odgovorov je, da je kontrola zajedavskih bolezni uspešna, kljub uporabi različno učinkovitih programov oziroma metod zatiranja. Strokovnjaki pa vseeno pripominjajo, da je potrebno zaradi vse večjega pojava odpornosti najpomembnejših vrst zajedavcev dopolniti obstoječe metode z novimi strokovnimi programi zatiranja najpogostejših zajedavskih bolezni pri konjih.

Programi zatiranja zajedavskih bolezni so v glavnem usmerjeni v najpomembnejše vrste zajedavcev, ki prevladujejo v posamezih regijah države in ogrožajo zdravje konj. Mednje sodijo zlasti valjasti zajedavci (veliki strongilidi in mali strongilidi), zolji (Gasterophilus spp.) in trakulje (Anoplocephala perfoliata). Bolezni, ki jih povzročajo veliki strongilidi so v padanju zaradi intenzivne rabe visoko učinkovitih antihelmintičnih pripravkov, ki delujejo predvsem na njihove razvojne oblike. Vendar se v zadnjih letih pojavlja vse več invazij s trakuljami. Zadnje raziskave opravljene v različnih državah ugotavljajo invadiranost pri 20 do 50 % preiskanih konjih. Strokovnjaki ta porast trakuljavosti pripisujejo večji rabi pripravkov, ki na trakulje nimajo dovolj visokega učinka delovanja. Trakuljavost lahko povzroči resne zdravstvene težave, od prebavnih motenj do pojava ileocekalnih kolik. Te kolike pa ugotavljajo pri velikem številu konj, navkljub redni uporabi različnih antihelmintičnih pripravkov. » več »

(RoK, oktober 2000, številka 10, str. 42, 43 in 44)
Avtor: mag. Milan Božič, dr. vet. med.

Kolika. Strašna beseda, polna bolečine in grpze, pogosto izraz brezupa. Nerazložljiva bolečina, ki muči našega štirinožnega prijatelja, nasa groza, ko nebogljeni gledamo, kako se stokajoče valja in meče po tleh in obtožujoce ozira nazaj v trebuh, kjer se je naselil vrag neznosne bolečine, ki ga razjeda, da ga bo dokončno uničila. In ne nazadnje pogled na račun, po vrnitvi s klinike po operativnem posegu. Če se sploh vrne.

V prvi fazi kolike se konj stalno ozira proti trebuhu in če lastnik to opazi, mora takoj poklicati
živinozdravnika.

Res da cena take operacije sega lahko tudi krepko čez 300.000,00 SIT, pa še ni nobene garancije, da bo poseg uspešen. Po nekaterih avtorjih preživi tako operacijo samo 6 od 10 konj, drugi postavljajo zgornjo mejo na 80%. Zakaj taka mračna predvidevanja? Odgovor je jasen: konji s koliko pogosto prepozno pridejo na operacijsko mizo.
Izgleda, da lahko kolika nastopi kadarkoli in pri katerem koli konju in kljub zelo pogostim pojavom kolike, strokovnjaki pravega vzroka teh obolenj še vedno ne poznajo. Tisoče dolarjev je bilo vrženih v študije kolik, a še vedno grozijo tudi najbolj zdravim konjem. Danes je na olimpijskem prizorišču zbolel trinajstletni Foltair, sin legendarnega žrebca Voltaira, eden izmed konj ameriške dresurne ekipe. Njegovo stanje je zelo slabo in njegov nastop na olimpijadi je vprašljiv. » več »

(RoK, maj 2000, številka 5, str. 52 in 53)
Avtorica: J.V.

Nekateri prisegajo na vroče podkovanje, nekateri pa raje vidijo, da je konj podkovan na hladen način. Kaj pa je za konja oziroma za kopito bolj zdravo?

Podkovske kovače, ki konja podkujejo na hladno je ustvaril hudič - ta strog pregovor se je porodil pri Švicarjih, ki ne dajo dosti na hladno podkovanje. Tudi v Nemčiji se podkovski kovači raje »igrajo« z ognjem, saj več kot 80% jahalnih konj dobi vsakih šest do osem tednov na kopita žareče podkvice. V Ameriki, na Švedskem in Finskem pa segajo rajši po hladnih podkvicah. In kaj je boljše? Eno je zagotovo: hladne podkvice kopito bolje ščitijo kot vroče, v kolikor je bilo kopito pravilno pripravljeno. » več »

(RoK, julij 1997, številka 7, str. 30 in 31)
Avtorica: J.V.

Gotovo ste ze videli, kako se na pašniku »malega« rejca ali Ijubiteljskega rejca paseta kobila in žrebiček. »Kako je priden«, ste si mislili, »mame se drži kot klop«. Na prvi pogled je to idealna slika, vendar tako lahko mislite le, če ne poznate pravega življenja žrebet, ki najbolj uživajo, če se lahko podijo naokrog z vrstniki, si najdejo prijatelja ali »sovražnika«. Tako pa je vezan na mamo, in ker ne ve, kaj bi počel, se pač sprijazni s svojim malim svetom in ne preostane mu drugo, kot da se začne pasti. Tudi če ga pustimo pri miru, ali pa se z njim malo poigramo, nič od tega ni pravo. » več »

(RoK, januar 2000, številka 1, str. 18 in 19)
Avtor teksta in skic: Janez Rus

Nasploh, še posebej pa v zimskem obdobju, ko konji dostikrat tudi dalj časa ostajajo v hlevu, bodisi zaradi slabega vremena, bodisi zato, ker lastniki težko najdejo čas za delo z njimi, primernih tekališč pa ni vedno na razpolago, je notranja ureditev hleva seveda zelo pomembna. Odveč je poudarjati, da je za konje, ki niso vsak dan vsaj nekaj ur na prostem, in ki ne delajo redno, stojišče, pa naj bo se tako prostorno in kakovostno opremljeno, neprimerno. Ti konji morajo biti vhlevljeni v boksih, ki jim omogočajo vsaj omejeno gibanje. » več »