Članki vpisani na dan: 17.07.2008
• Nordijeva pedikura ali kakšno zvezo ima pila za kopita z žrebičkovo prihodnostjo

Nordi je bil pri svojih dveh mesecih in pol prvič deležen resnejše pedikure. »Že pri dveh mesecih?!« Ja. In pravzaprav je to en mesec prepozno… Ampak začnimo na začetku .

Čeprav mnogi še vedno verjamejo, da je treba žrebička prvo leto življenja (ali pa celo prvih nekaj let) pustiti pri miru, da »odraste v konja«, se vseeno vse bolj prepoznava pomembnost dela z žrebički in skrb za njihova kopita od prvega dne dalje. Pravilna skrb za žrebičkova kopita bo določila obliko in strukturo njegovih kopit. Pa ne samo kopit. Rast, oblika in razvoj kopit določajo postavitev vseh kosti v nogi in s tem uravnoteženost celotnega okostja konja. Še en pogosto spregledan razlog za zgodnjo skrb za kopita pri žrebičku je zaščita občutljivih struktur kopita in nog, ter preprečevanje poškodb in bolečin v mišicah, sklepih in veznih tkivih, ki so lahko posledica nepravilne rasti ali obrabe kopit.

Zgodnje delo z žrebičkom se obrestuje na vseh področjih. To, da se žrebe že takoj po rojstvu nauči sprejemati stalno prisotnost človeka, ne pomeni da je okradeno mladosti in svobode. Prej ko se nauči da dotiki, dviganje nog in sledenje človeku niso ne boleči, ne nevarni, lepše življenje ga čaka. Konj, ki se ne boji okolice in sprejema človeka kot svojega vodjo, bo neprimerno lažje deloval in živel v okolju ki mu je namenjeno. Brez stresa, strahu in želje po begu. Mali konjiček, podobno kot otrok, veliko lažje sprejema vse kar je novega, saj mu je konec koncev novo vse . Zato naj vam ne bo težko izkoristiti vsak razpoložljiv trenutek za »šolo v naravi«. Žrebiček mora vsekakor imeti priložnost razvijati socialne veščine znotraj svoje črede, živeti na prostem, v družbi vrstnikov in odraslih konj, kjer se nauči pravil hierarhije in kjer razvije svoj konjski jaz. Na srečo se to ne izključuje z istočasnim spoznavanjem sveta ljudi in pravil obnašanja z njimi. Ključ dobrega odnosa med konjem in človekom je obojestransko poznavanje in sprejemanje obeh svetov – konjskega in človeškega. In nikoli tega ne bo lažje doseči kot prav dokler je žrebiček še radoveden in dojemljiv za vse kar se okrog njega dogaja. Kar mu boste predstavili v prvih dneh, tednih in mesecih življenja, bo z njim ostalo za vedno.

Gremo nazaj h kopitom . Kdaj naj bi žrebičku prvič popravili obliko kopit? Najbolje okrog prvega meseca starosti. Zakaj ravno takrat?

  1. Pred prvim urejanjem kopit bomo najbrž prvič zares dobro pogledali žrebičkovo stojo in morebitne napake v njej. Pri enem mesecu starosti se že pokaže v katero smer se bo razvijala žrebičkova stoja, hkrati pa je to dovolj zgodaj, da lahko morebitne napake v stoji popravimo še preden se na podlagi napačne oblike ali razvoja kopit začne napačno razvijati celotna struktura nog in skeleta.

  2. Pomembno je, da žrebička čim bolj zgodaj v življenju navadimo na urejanje kopit, saj bo to postalo del njegovega življenja. Žrebičku ki vam zaupa ne bo težko predstaviti čiščenja kopit in urejanja s pilo kot del prijetnega druženja. Če mu med urejanjem kopit privoščite še praskanje po vihru ali nad repom, bo urejanje kopit med njegovimi najljubšimi aktivnostmi, za kar vam bo nekoč v prihodnosti neskončno hvaležen tudi kovač .

  3. Pri mesec dni starem žrebičku so navadno potrebni le zelo majhni popravki na kopitih, kar je dobro za oba -> žrebičkova prva izkušnja z urejanjem kopitk bo kratka in prijetna, tistemu ki mu kopitka oskrbuje pa se ni treba bati da bi žrebiček izgubil potrpljenje in zanimanje, saj je vsega skupaj konec v nekaj minutah .

Vseeno se lahko zgodi, da mesec dni star žrebiček še težko lovi ravnotežje na treh nogah, pa čeprav samo nekaj minut, zato naj ob žrebičku vedno stoji nekdo, ki ga drži ali na kogar se lahko žrebe nasloni v primeru da izgubi ravnotežje ali se ne počuti varnega na treh nogah.

Bistveno pri urejanju kopit žrebeta je, da mu pomagamo oblikovati trdna kopita, ki se ne krušijo in sčasoma razvijejo močan podplat in steno, hkrati pa skrbimo za pravilno obliko. Žrebičkovih kopit se nikoli ne lotimo s kleščami ali nožem za kopita. Dovolj je klin za čiščenje kopit in dobra pila za kopita. Kopitka sčistimo, žabico in podplat pustimo popolnoma pri miru, po potrebi s pilo skrajšamo kopitno steno (skrajšamo jo toliko, da je približno 2-3 mm višja od podplata) in rob kopitne stene po vsej dolžini zaoblimo, s čimer preprečimo krušenje in plavutasto rast kopit. Pri žrebičkih se pogosto zgodi da jim kopito raste »v špico«, se pravi da ni lepo okroglo, ampak je vrh prsta špičasto oblikovan, zaradi česar žrebe stopa na stran, ne naravnost naprej ( špica na vrh prsta se "zatika" v tla, namesto da bi kopito lepo »steklo« po podlagi). V tem primeru istočasno ko zaoblimo rob med podplatom in kopitno steno, še zgladimo špičasti del, da se enakomerno zlije v ovalno obliko kopita. Kopita naj vedno oblikuje človek ki ve kaj počne, saj lahko pri tako majhnem kopitu, enako kot lahko popravimo morebitne napake, tudi naredimo napako, ki se bo odražala na celotni strukturi in gibanju konja.

Če kopita žrebičku urejate sami in ste kdaj v dvomih koliko in kaj odstraniti in kaj pustiti, se držite pravila »Naredi samo kar je nujno, poskrbi da se kopitno ne kruši (zaobljen rob) in ne odstranjuj ničesar na podplatu in žabici".

Ne pozabite da ne oblikujete samo kopita, ampak tudi žrebičkovo prihodnost…

Prejšnji članek o Nordiju: Mali Nordi velik za dva
Naslednji članek o Nordiju: Nordijev prvi izlet v neznano ali kako mali kosmati zrastejo v velike terence

 

• Pogled v preteklost ali - iz kakšnega testa je dober trener?!

Kar nekaj zanimivosti o Jacku Brainardu sem iz prve roke izvedela med druženji z Maurom Taccia, ki je dosti svojih izkušenj pridobil v njegovem hlevu. Najbolj mi je v spominu ostalo, kako Jack pričaka vsakega znanja željnega pripravnika. V hlevu ga pripelje do stene, kjer so obešeni „pripomočki za čiščenje boksov“ (vile, metle in lopate po domače ;-) in pravi: „Son, choose your guitar and play it!“ (Sin, izberi svoji kitaro in začni igrati!)
Predanost in trdo delo je tisto, kar pri njem šteje. In začne se pri najbolj umazanih poslih :-) - tu se oseba izkaže, ali je iz pravega testa ali ne.
Sicer pa zna to Jack sam najbolje povedati:

Pred več kot štiridesetimi leti sem na konjeniški prireditvi srečal mladega moškega, ki me je vprašal, če bi mu lahko svetoval okoli njegovega konja. Povedal je, da ga ima na parkirišču v prikolici, da ga lahko razloži in mi pokaže, v čem je problem. Stara, razpadajoča prikolica je imela raztrgano platneno streho in je delovala precej dotrajano. Na moje začudenje pa je iz nje pripeljal krasnega rjavega kastrata. Konj, ki je bil v razstavni kondiciji, je izgledal, kot da je povoskan. Kakšno presenečenje.

Ker na sami prireditvi nisem imel dosti časa, da bi se kastratu posvetil, sem mladeniča povabil naslednji vikend na svoj ranč. Dosegla sva lep napredek pri konju in razvila prijateljstvo. Od takrat naprej je bil na ranču vsak vikend in v bistvu postal član naše družine. Posedoval je dve neverjetno pozitivni sposobnosti: ena je bila njegova konstantna entuzijastična drža, druga pa delovna etika. Ne glede na to, kako umazan, neprijeten posel nas je čakal, on je k temu vedno pristopil direktno in z entuzijazmom. Njegovo konjarstvo se je neprenehoma, iz tedna v teden, izboljševalo.

Nekega dne je pristopil z novo idejo. Rad bi se preizkusil v treniranju dirkalnih konj. Na ranču smo imeli kratko, četrt milje dolgo dirkalno stezo in dirke s quarter konji so postajale vse bolj popularne. Šla sva v mojo pisarno in začela klicati znance in prijatelje, ki so posedovali konje s „hitrostjo v rodovniku“. Končno nama je uspelo dobiti pet ljudi, s katerimi smo sklenili dogovor o treniranju njihovih konj.

Hrana, oskrba in trening sta stala 125 dolarjev na mesec. Zgradili smo prenosne bokse v stari pokriti jahalnici (v bistvu smo z žico skupaj zvezali po štiri „panelke“) in v takšnih bornih pogojih je moj prijatelj, „novopečeni trener dirkalnih konj“, začel z delom in to s takšnim zanosom, kot bi bil vodilni trener na Churchill Downs dirkališču. Zdaj je bil „v poslu“, zdaj je postal profesionalni trener.

Ta novi trener je živel dobrih 95 kilometrov stran od ranča in je imel še eno, dnevno službo. Po delu se je torej vozil 95 kilometrov, da bi treniral zaupane konje. Večinoma je zapustil ranč, ko je pošteno oskrbel vse konje, šele po enajsti uri zvečer. Ne pozabite, takrat sem živel v Minnesoti in zimske temperature so pogosto 20 stopinj pod ničlo. To je bila standardna rutina njegovega delovnika, slika njegovega dela in predanosti. Poskusite krtačiti in čistiti konjem ob enajstih zvečer, na koncu težkega delovnega dne, ko je temperatura krepko pod ničlo, za 125 dolarjev po konju  na mesec.

Ko je nastopila pomlad, so se stvari malo izboljšale, konji pa so izgledali krasno. Na prvi dirki je novi trener požel dve ali tri zmage, kar je dalo njegovemu „trening hlevu“ nov zagon. Ob zaključku leta je imel v treningu nove konje, nove stranke, nov uspeh in nov entuzijazem. Trdo delo je začelo kazati rezultate!

Naslednje leto je šlo še bolje, naš trener je bil dobro na svoji poti, zmagal je dva futuritija. Zadeve so napredovale v takšni meri, da si je našel prostor v hlevih na Los Alamitos, vodilnem dirkališču za quarter konje v Ameriki. Nenadoma je postal vodilni trener na prizorišču, njegovi konji so zmagovali vse pomembne tekme. Skozi njegovo kariero treniranja quarter konj se noben drug trener ni niti približal njegovemu rekordu osvojenih nagrad.

Potem se je odločil trenirati polnokrvnjake in njegova statistika je postala še bolj impresivna. Konji iz njegovega treninga so „pritekli“ čez 200 milijonov dolarjev. Treniral je preko 20 konj, ki so zaslužili vsak po milijonček. Zmagal je vsako pomembno dirko v Ameriki, osvojil Kentucky Derby štirikrat! Prislužil si je 15 World titul, 12 zaporednih in šest Triple Crown dirk v vrsti. S svojimi konji je zaslužil z nagradami več denarja kot naslednjih pet trenerjev na lestvici pod njim skupaj. Je svetovno znan v konjski industriji. Zaposluje 150 ljudi in dirka na 4 dirkališčih istočasno. Nihče v tej industriji ni dosegel več. Njegovo ime je D. Wayne Lukas.

Nikakor nisem zaslužen za njegov uspeh, sem pa ponosen, da sem del njega. Tako zabavno se je spominjati preteklosti. Do danes se je ogromno stvari spremenilo, Waynove delovne navade pa se niso. Še vedno dela po 18 ur na dan in malo ljudi, če sploh kdo, lahko sledi njegov delovni tempo.

Zgodba je ilustracija pozitivnih rezultatov trdega dela. Verjetnost uspeha brez dela je minimalna ali, če se izrazim z besedami Calvina Coolidga:
»Nič na svetu ne more zamenjati vztrajnosti. Talent ne; nič ni bolj pogosto kot neuspešna oseba s talentom. Genialnost ne; prezrt genij je skorajda pregovor. Izobrazba ne; svet je poln izobraženih brezdomcev in brezdelnežev. Vztrajnost in odločenost sami sta vsemogočni.«

Jack Brainard

In kdo je sploh Jack Brainard? Preverite na www.jackbrainard.com  ;-)

Teja