Članki vpisani na dan: 

Tisti ki Nordija poznate, veste da »nabira kilometrino« že od trenutka ko je pokukal na svet, a čeprav zase verjame da je grozno razgledan za svoja leta, pardon mesece (to vem po tem kako v dveh potezah odveže vezalko na čevlju in te potem pogleda s tistim »a ‘češ da jo še nazaj zavežem« pogledom ), v resnici še nikoli ni bil dlje od domačega hlevčka kot tistih nekaj sto metrov do prostornega pašnika kjer ima čredica poletno rezidenco. Včeraj je prvič ugledal delček sveta ki je tako neznansko velik, da bi se mali Nordi lahko v njem izgubil… če ne bi bil to ravno Nordi ki je po dobrem kilometru in pol strokovno ugotovil, da je že dovolj izkušen da nadaljuje pot na čelu skupine in pokaže ta velikim kako se streže stvarem .

Preprosto nemogoče je ostati resen ob pogledu na tisto malo bučo, dooooolge noge in štrenast repek, ki se nosijo kot da je ves svet njihov, velike oči pa izdajajo začudenje in zanimanje za vse kar se dogaja naokoli. Ob pogledu na to malo žverinico ki bo nekoč velik konj pomislim kako enkratno je, da lahko takole odkriva svet, srečuje živali, ovohava rože, skače čez potok in packa po blatu. Ko bo mali Nordi nekoč velik Nord, bo ta velikanski svet ki ga obkroža poznal mnogo bolje kot jaz. Poznal bo vsak vonj, barvo, obliko in zvok v naravi, vasi, na cesti… In predvsem bo še vedno verjel da je ves svet njegov . Ni je boljše popotnice za življenje kot priložnost da sam spoznaš in postaneš del sveta v katerem živiš. Tudi če si majhen in kosmat .

Vedno sem se poigravala z mislijo, da bom nekoč, ko bom velika in modra , sama vzgojila svojega konja. Takrat bom dovolj pametna tudi za to, da bom lahko vse skupaj spravila na papir. Dokler se ta manjši čudež ne zgodi , pa so tule na papir ujete misli Dana Aadlanda, ki je svoj mali čudež že dočakal .

Od žrebitve do terenskega jahanja
Avtor: Dan Aadland
Naslov originalnega članka: From Foaling to Trail Riding

Nekateri verjamejo da je edini način da zares poznaš svojega konja ta, da ga sam oblikuješ v terenskega konja. Drugi gredo še dlje in vztrajajo pri vzgoji žrebička od prvega dne naprej, ali pa svojega popolnega terenskega konja »načrtujejo« še preden se rodi – z izbiranjem popolne kombinacije kobile in žrebca.

Čeprav poznam odličnega trenerja konj, mi je še vedno v neznansko zadovoljstvo učiti žrebička od prvih dni po rojstvu - ko ga objamem in ga božam dokler se ne umiri - pa vse dokler ne postane »popoln terenski konj«.

Ko ljudje izrazijo željo, da bi sami vzgojili svojega konja, jim svetujem naj temeljito premislijo o treh stvareh:

  • Kako dolgo bo treba počakati z delom pod sedlom. Po mnenju konjske fiziologinje dr. Deb Bennett, dosežejo konji fizično zrelost ko so stari nekje med 5,5 in 6,5 let. Dodajte še slabo leto kolikor traja brejost in pred vami je dolgo obdobje med začetkom novega življenja in sedlom. Tudi če kupite samostojno žrebe vas do prvega resnega dela s sedlom (brez jahača) čakata še vsaj dve leti, potem pa še nekaj let da konj popolnoma dozori.
  • Vaša starost in fizična sposobnost. Mladost in športna pripravljenost nista pogoja za vzgojo in trening konja, nekaj fizične pripravljenosti pa je vseeno potrebne. Bodite realni. Mladi konji so po naravi živahni, želijo skakati in teči, se osvoboditi vsega kar jih omejuje. Ne glede na to katero tehniko učenja izberete, se bodo na poti pojavile večje ali manjše težave in nekatere lahko bolijo. Ko bo konjiček dovolj star za delo pod sedlom, boste tudi vi že nekaj let starejši in konjiček vas bo preizkušal, na to se lahko zanesete, ne glede na to kako dobri in nežni ste bili z njim od vsega začetka. Boste zmogli?
  • Vaše poznavanje konj. Človeška družba se bolj in bolj modernizira in urbanizira, in vedno manj nas je takšnih, ki odraščamo s konji. Vedno manj ljudi ima prijazne mentorje, babice in dedke s podeželja, ki jim je bilo poznavanje konj samoumevno. Dandanes je na voljo veliko klinik, predvsem pa kvalitetnih knjig in revij, ki vam lahko ogromno pomagajo. Enako kot pri fizični sposobnosti pa je vedno treba biti realist.

Ne glede na morebitne težave na poti, nas določen odstotek sveto verjame da naše življenje preprosto ne more biti popolno, če ne izkusimo kako je vzgojiti lastnega konja od trenutka ko prvič ugleda svetlobo, do dne ko samozavestno in mirno stopa po vsakršnem terenu. Odločnost je pot.

Nedavno sem spoznal človeka srednjih let ki si je, brez kakršnih koli izkušenj z jahanjem in konji, kupil dve muli stari 2 in 4 leta. Sklepal je da z jahanjem ne bo imel težav, saj je bil odličen tekač, kajakaš in triatlonec. Priznal je, da se je zmotil.

Kakorkoli že, naučil se je vsega česar se je lahko, trdo delal in preživel, spotoma pa muli vzgojil v prijazni, uporabni tovorni in jahalni živali. Cena je bila precejšnja, je povedal, v obliki nekaj zlomljenih kosti. Kot izjemno dobro fizično pripravljen človek, je ta moški ubral težjo pot in zmagal.

Nismo pa vsi iz istega testa. Tule je nekaj misli o izogibanju težavam (in po možnosti zlomljenim kostem) pri vzreji in vzgoji lastnega terenskega konja.

Vzreja lastnega konja

Eden od mojih mentorjev v konjeniškem svetu je rad citiral rek ki pravi: »človek ne bo umrl pozimi, če spomladi pričakuje žrebe«. Thornton Wilder je v igri Naše mesto (Our Town) rekel, da je vsako rojstvo poskus narave da ustvari popolnega človeka. Vsako žrebitev bi lahko označili za poskus rejca da ustvari popolnega konja.

In res je pričakovanje mokrega, tresočega se žrebička ki se bori za življenje in zmaguje v svojih prvih korakih, pravi vir toplote v temnih zimskih nočeh. Zato mnogi ljudje vzrejajo lastne konje tudi ko so že dolgo med seniorji.

Če se odločate za lastno vzrejo, vedno izberite svojo najboljšo kobilo. Na žalost mnogi počnejo ravno obratno: izberejo kobilo ki brca, tisto ki je nihče noče jahati. Izberite najboljšo kobilo, tudi če to pomeni, da nekaj časa ne boste mogli uživati na ježah z njo.

Pri izbiri kobile in žrebca je najbolj pomembno samo eno: značaj. Postava, barva, hodi, fizična sposobnost – vse to je manj pomambno od prijaznega, zanesljivega značaja, ki iz konja naredi doživljenjskega prijatelja.

Vodje klinik za konje radi rečejo da problematičnih konj ni, so samo problematični ljudje in ljudje ki jih razumejo dobesedno, mislijo da so vsi konji dobri, prijazni in predvsem – enaki; vse napake so posledica zapostavljanja in mučenja v preteklosti. Moram priznati da se s tem ne strinjam. Konji so različni po značaju ravno tako kot ljudje. Predstavljajte si, da ste ujeti v dvigalu s še nekaj ljudmi. Zamislite si vse ljudi ki jih poznate in iz množice izberite nekaj ljudi s katerimi vam ne bi bilo težko biti zaprti v majhnem prostoru. Če to sliko prenesemo v konjski svet – na isti način izmed vseh konj ki jih poznate izberite peščico tistih, s katerimi vam ne bi bilo težko biti v katerikoli situaciji. Iz te skupine izberite kobilo in žrebca, mamo in očeta svojega bodočega konjička.

V današnjih dneh je razumljivo, da so lastniki žrebcev previdni če se nenapovedani obiskovalci motajo okrog njihovih živali, vseeno pa ponovno premislite o izboru, če vam ob obisku lastnik žrebca svetuje da se žrebcu ne približujte ker grize ali brca. Lahko da je žrebec lep, z nebroj rejskih priznanj in pokalov, a če je hudoben, ni pravi oče za popolnega konjička.

Dvoriščno žrebe

Mislil bi da si večina profesionalnih trenerjev samo želi dobiti v trening »dvoriščno žrebe«, žrebe ki je bilo vzgojeno v družbi ljudi, žrebe ki je bilo od rojstva dalje zasipano s prijaznostjo in pozornostjo. Nasprotno, mnogi trenerji se z grozo lotijo dela s takšnimi žrebički. Zakaj?

V resnici je večina takšnih žrebet razvajenih prek vsake mere. Manj izkušeni ko so njihovi lastniki, bolj razvajena so žrebeta. Neizkušeni lastniki pogosto napačno verjamejo da se bo prijaznost do žrebeta (neprimerno prevedeno kot pomanjkanje discipline) odražala v tem, da bo žrebe iz čiste hvaležnosti vračalo dobroto in prijaznost lastniku. Takšni lastniki od žrebička pričakujejo, da bo razmišljal in se odzval kot človek, kar seveda ni.

Pri vzgoji žrebeta morate že od vsega začetka prevzeti vlogo prijaznega, a nepopustljivega vodje. Z žrebičkovega zornega kota se njegovo dobro obnašanje odraža v dobrem in prijaznem vodji, slabo obnašanje pa pri vodji izzove strogost, glas ki ni nič več topel in prijazen. To je značajska psihologija, čisto in preprosto.

Grizljanje je nesprejemljivo. Kar je danes igranje, je jutri lahko pravi ugriz. In kogar je kdaj ugriznil konj, tega ne bo zlahka pozabil.
Neke pomladi sem v gorskem kampu raznašal vrečo peletov in vsakemu od ograjenih konj nasul precejšnjo porcijo. Nahranil sem prijateljevo kobilo in se odpravil proti mojemu Majorju da dobi svoj delež, ko me je naenkrat nekaj z aligatorsko silo zagrabilo za mišico leve roke. Kričal sem in mahal z drugo roko dokler stisk ni popustil. Kobila je videla da hrano nesem še drugim konjem, kar ji očitno ni bilo po godu. Cel zgornji del roke je bil črn in razbolen še nekaj tednov po tem.

Podobno je mahanje s sprednjo nogo po zraku pri majhnem žrebičku lahko simpatično, pri enoletniku pa hudo nevarno. Obračanje zadnjih nog proti vam in polaganje ušes ob glavo sta znaka nesocialnega vedenja in to bi moralo žrebe vedeti že zelo zgodaj.
Upoštevajte nasvet uspešnega učitelja: bolje jih je naučiti zgodaj in biti prijazen učitelj, kot kasneje poskušati nadoknaditi zamujeno. Če z uvajanjem discipline začnemo pozno in pri konju ki tega ni vajen, se bo zelo verjetno uprl in vi boste najverjetneje morali prestopiti mejo »prijaznega učitelja«.

Zaradi tega trenerji ne marajo »dvoriščnih« žrebet. Ker že namanjši poskus uvajanja discipline (naprimer ukaz za premik naprej) izzove upiranje. Če želite konja v prihodnosti jahati, si to olajšajte s tem, da ste že od vsega začetka dosledni in nepopustiljivi pri vzgoji. Ne grobi, trdni.
Svojega popolnega terenskega konjička lahko začnete pripravljati že mnogo pred prvim sedlanjem. Žrebička izpostavljajte čim več dražljajem. Naučite ga da se pusti voditi, da stoji privezan, da gre mirno na prikolico in z nje. Predstavite ga kosilnici, kolesu, avtu, drugim živalim, vodi, potoku, vetru, plastičnim vrečkam. Verjemite da gre za dobro naložbo.

Delo pod sedlom

Dolga leta sem se, čeprav rad ribarim, izogibal muharjenju. Toliko je napisanega o »zenu« muharjenja, mistiki ki ga ovija, o mistični povezavi s pravo vabo, o zahtevni tehniki metanja, da sem preprosto verjel da nisem sposoben izpeljati vsega tako kot je treba brez učenja in treninga ki bi trajal pol življenja.

Končno mi je prijatelj, ki je izkušen muhar, dejal: »Samo pojdi in naredi.« Dal mi je nekaj nasvetov glede tehnike in opreme. Šel sem do potoka in v kratkem ujel nekaj rib za kosilo.

Vsak ki prvič razmišlja o ujahovanju konja se sooča z enako dilemo. Ja, obvladovanje umetnosti treniranja konj lahko resnično zahteva vse življenje. Ampak imeti dovolj znanja da zadovoljivo ujahamo in vzgojimo jahalnega konja je na dosegu roke vsakega povprečnega posameznika. To ni vudu, transcendentalna meditacija ali atomska znanost. Če bi bila, naša civilizacija ne bi obstajala, saj je zgrajena s pomočjo konj in konjenikov, navadnih ljudi ki so konje izučili da so opravljali naloge potrebne za pridelavo hrane, gradnjo cest in prevoz ljudi od ene točke do druge.

In, nasprotno od splošnega prepričanja, je večina takšnega učenja temeljila na lepih, obojestranskih prijateljstvih med konji in ljudmi, ne pa nujno na grobih in krutih metodah.

Dejanskih metod vzgoje, učenja in ujahovanja konj je mnogo preveč da bi jih lahko združil v en članek, ampak tule so tri oporne točke ki naj vam pomagajo pri manevriranju med njimi:

  • Bodite odprte glave. Mnoge metode delujejo. Izogibajte se trenerjem ki trdijo da je njihova metoda edina prava. Opazujte, spremljajte, glejte, ne bojte se dvomiti in vprašajte kar vas zanima.
  • Osredotočite se na svoj cilj. Vaš cilj je izučiti popolnega terenskega konja. Nekatere stvari ki so značilne za različne discipline niso vedno nepogrešljive. Imeti konja ki dobro skače je lahko priročno, ampak najbrž vam je bolj pomembno da vaš terenski konj zanesljivo stopi čez podrto drevo, kot da čezenj skoči. Mnogi trenerji konj redko jahajo izven maneže. Vaš konj je namenjen delu izven maneže.
  • Poiščite pomoč. Če poiščete pomoč pri izkušenem konjarju da vam pomaga premagati težave pri učenju, to ne pomeni da ste priznali poraz. Vedno se bodo dogajali manjši neuspehi in nazadovanja. Takrat se s konjem vrnite nekaj korakov nazaj, ponovite tisto kar konj že obvlada in nadaljujte od tam. Ne poškodujte se samo zato, ker je ego močnejši on razuma.

Je vredno, toliko truda in dela s konjem od dneva žrebitve, toliko let? Zame je. In če se odločite iti po isti poti vam želim, da bi bilo tudi za vas. Na mnogo srečnih jež!


Prejšnji članek o Nordiju: Nordijeva pedikura ali kakšno zvezo ima pila za kopita z žrebičkovo prihodnostjo

Nordi je bil pri svojih dveh mesecih in pol prvič deležen resnejše pedikure. »Že pri dveh mesecih?!« Ja. In pravzaprav je to en mesec prepozno… Ampak začnimo na začetku .

Čeprav mnogi še vedno verjamejo, da je treba žrebička prvo leto življenja (ali pa celo prvih nekaj let) pustiti pri miru, da »odraste v konja«, se vseeno vse bolj prepoznava pomembnost dela z žrebički in skrb za njihova kopita od prvega dne dalje. Pravilna skrb za žrebičkova kopita bo določila obliko in strukturo njegovih kopit. Pa ne samo kopit. Rast, oblika in razvoj kopit določajo postavitev vseh kosti v nogi in s tem uravnoteženost celotnega okostja konja. Še en pogosto spregledan razlog za zgodnjo skrb za kopita pri žrebičku je zaščita občutljivih struktur kopita in nog, ter preprečevanje poškodb in bolečin v mišicah, sklepih in veznih tkivih, ki so lahko posledica nepravilne rasti ali obrabe kopit.

Zgodnje delo z žrebičkom se obrestuje na vseh področjih. To, da se žrebe že takoj po rojstvu nauči sprejemati stalno prisotnost človeka, ne pomeni da je okradeno mladosti in svobode. Prej ko se nauči da dotiki, dviganje nog in sledenje človeku niso ne boleči, ne nevarni, lepše življenje ga čaka. Konj, ki se ne boji okolice in sprejema človeka kot svojega vodjo, bo neprimerno lažje deloval in živel v okolju ki mu je namenjeno. Brez stresa, strahu in želje po begu. Mali konjiček, podobno kot otrok, veliko lažje sprejema vse kar je novega, saj mu je konec koncev novo vse . Zato naj vam ne bo težko izkoristiti vsak razpoložljiv trenutek za »šolo v naravi«. Žrebiček mora vsekakor imeti priložnost razvijati socialne veščine znotraj svoje črede, živeti na prostem, v družbi vrstnikov in odraslih konj, kjer se nauči pravil hierarhije in kjer razvije svoj konjski jaz. Na srečo se to ne izključuje z istočasnim spoznavanjem sveta ljudi in pravil obnašanja z njimi. Ključ dobrega odnosa med konjem in človekom je obojestransko poznavanje in sprejemanje obeh svetov – konjskega in človeškega. In nikoli tega ne bo lažje doseči kot prav dokler je žrebiček še radoveden in dojemljiv za vse kar se okrog njega dogaja. Kar mu boste predstavili v prvih dneh, tednih in mesecih življenja, bo z njim ostalo za vedno.

Gremo nazaj h kopitom . Kdaj naj bi žrebičku prvič popravili obliko kopit? Najbolje okrog prvega meseca starosti. Zakaj ravno takrat?

  1. Pred prvim urejanjem kopit bomo najbrž prvič zares dobro pogledali žrebičkovo stojo in morebitne napake v njej. Pri enem mesecu starosti se že pokaže v katero smer se bo razvijala žrebičkova stoja, hkrati pa je to dovolj zgodaj, da lahko morebitne napake v stoji popravimo še preden se na podlagi napačne oblike ali razvoja kopit začne napačno razvijati celotna struktura nog in skeleta.

  2. Pomembno je, da žrebička čim bolj zgodaj v življenju navadimo na urejanje kopit, saj bo to postalo del njegovega življenja. Žrebičku ki vam zaupa ne bo težko predstaviti čiščenja kopit in urejanja s pilo kot del prijetnega druženja. Če mu med urejanjem kopit privoščite še praskanje po vihru ali nad repom, bo urejanje kopit med njegovimi najljubšimi aktivnostmi, za kar vam bo nekoč v prihodnosti neskončno hvaležen tudi kovač .

  3. Pri mesec dni starem žrebičku so navadno potrebni le zelo majhni popravki na kopitih, kar je dobro za oba -> žrebičkova prva izkušnja z urejanjem kopitk bo kratka in prijetna, tistemu ki mu kopitka oskrbuje pa se ni treba bati da bi žrebiček izgubil potrpljenje in zanimanje, saj je vsega skupaj konec v nekaj minutah .

Vseeno se lahko zgodi, da mesec dni star žrebiček še težko lovi ravnotežje na treh nogah, pa čeprav samo nekaj minut, zato naj ob žrebičku vedno stoji nekdo, ki ga drži ali na kogar se lahko žrebe nasloni v primeru da izgubi ravnotežje ali se ne počuti varnega na treh nogah.

Bistveno pri urejanju kopit žrebeta je, da mu pomagamo oblikovati trdna kopita, ki se ne krušijo in sčasoma razvijejo močan podplat in steno, hkrati pa skrbimo za pravilno obliko. Žrebičkovih kopit se nikoli ne lotimo s kleščami ali nožem za kopita. Dovolj je klin za čiščenje kopit in dobra pila za kopita. Kopitka sčistimo, žabico in podplat pustimo popolnoma pri miru, po potrebi s pilo skrajšamo kopitno steno (skrajšamo jo toliko, da je približno 2-3 mm višja od podplata) in rob kopitne stene po vsej dolžini zaoblimo, s čimer preprečimo krušenje in plavutasto rast kopit. Pri žrebičkih se pogosto zgodi da jim kopito raste »v špico«, se pravi da ni lepo okroglo, ampak je vrh prsta špičasto oblikovan, zaradi česar žrebe stopa na stran, ne naravnost naprej ( špica na vrh prsta se "zatika" v tla, namesto da bi kopito lepo »steklo« po podlagi). V tem primeru istočasno ko zaoblimo rob med podplatom in kopitno steno, še zgladimo špičasti del, da se enakomerno zlije v ovalno obliko kopita. Kopita naj vedno oblikuje človek ki ve kaj počne, saj lahko pri tako majhnem kopitu, enako kot lahko popravimo morebitne napake, tudi naredimo napako, ki se bo odražala na celotni strukturi in gibanju konja.

Če kopita žrebičku urejate sami in ste kdaj v dvomih koliko in kaj odstraniti in kaj pustiti, se držite pravila »Naredi samo kar je nujno, poskrbi da se kopitno ne kruši (zaobljen rob) in ne odstranjuj ničesar na podplatu in žabici".

Ne pozabite da ne oblikujete samo kopita, ampak tudi žrebičkovo prihodnost…


Prejšnji članek o Nordiju: Mali Nordi velik za dva
Naslednji članek o Nordiju: Nordijev prvi izlet v neznano ali kako mali kosmati zrastejo v velike terence

 

Kar nekaj zanimivosti o Jacku Brainardu sem iz prve roke izvedela med druženji z Maurom Taccia, ki je dosti svojih izkušenj pridobil v njegovem hlevu. Najbolj mi je v spominu ostalo, kako Jack pričaka vsakega znanja željnega pripravnika. V hlevu ga pripelje do stene, kjer so obešeni „pripomočki za čiščenje boksov“ (vile, metle in lopate po domače ;-) in pravi: „Son, choose your guitar and play it!“ (Sin, izberi svoji kitaro in začni igrati!)
Predanost in trdo delo je tisto, kar pri njem šteje. In začne se pri najbolj umazanih poslih :-) - tu se oseba izkaže, ali je iz pravega testa ali ne.
Sicer pa zna to Jack sam najbolje povedati:

Pred več kot štiridesetimi leti sem na konjeniški prireditvi srečal mladega moškega, ki me je vprašal, če bi mu lahko svetoval okoli njegovega konja. Povedal je, da ga ima na parkirišču v prikolici, da ga lahko razloži in mi pokaže, v čem je problem. Stara, razpadajoča prikolica je imela raztrgano platneno streho in je delovala precej dotrajano. Na moje začudenje pa je iz nje pripeljal krasnega rjavega kastrata. Konj, ki je bil v razstavni kondiciji, je izgledal, kot da je povoskan. Kakšno presenečenje.

Ker na sami prireditvi nisem imel dosti časa, da bi se kastratu posvetil, sem mladeniča povabil naslednji vikend na svoj ranč. Dosegla sva lep napredek pri konju in razvila prijateljstvo. Od takrat naprej je bil na ranču vsak vikend in v bistvu postal član naše družine. Posedoval je dve neverjetno pozitivni sposobnosti: ena je bila njegova konstantna entuzijastična drža, druga pa delovna etika. Ne glede na to, kako umazan, neprijeten posel nas je čakal, on je k temu vedno pristopil direktno in z entuzijazmom. Njegovo konjarstvo se je neprenehoma, iz tedna v teden, izboljševalo.

Nekega dne je pristopil z novo idejo. Rad bi se preizkusil v treniranju dirkalnih konj. Na ranču smo imeli kratko, četrt milje dolgo dirkalno stezo in dirke s quarter konji so postajale vse bolj popularne. Šla sva v mojo pisarno in začela klicati znance in prijatelje, ki so posedovali konje s „hitrostjo v rodovniku“. Končno nama je uspelo dobiti pet ljudi, s katerimi smo sklenili dogovor o treniranju njihovih konj.

Hrana, oskrba in trening sta stala 125 dolarjev na mesec. Zgradili smo prenosne bokse v stari pokriti jahalnici (v bistvu smo z žico skupaj zvezali po štiri „panelke“) in v takšnih bornih pogojih je moj prijatelj, „novopečeni trener dirkalnih konj“, začel z delom in to s takšnim zanosom, kot bi bil vodilni trener na Churchill Downs dirkališču. Zdaj je bil „v poslu“, zdaj je postal profesionalni trener.

Ta novi trener je živel dobrih 95 kilometrov stran od ranča in je imel še eno, dnevno službo. Po delu se je torej vozil 95 kilometrov, da bi treniral zaupane konje. Večinoma je zapustil ranč, ko je pošteno oskrbel vse konje, šele po enajsti uri zvečer. Ne pozabite, takrat sem živel v Minnesoti in zimske temperature so pogosto 20 stopinj pod ničlo. To je bila standardna rutina njegovega delovnika, slika njegovega dela in predanosti. Poskusite krtačiti in čistiti konjem ob enajstih zvečer, na koncu težkega delovnega dne, ko je temperatura krepko pod ničlo, za 125 dolarjev po konju  na mesec.

Ko je nastopila pomlad, so se stvari malo izboljšale, konji pa so izgledali krasno. Na prvi dirki je novi trener požel dve ali tri zmage, kar je dalo njegovemu „trening hlevu“ nov zagon. Ob zaključku leta je imel v treningu nove konje, nove stranke, nov uspeh in nov entuzijazem. Trdo delo je začelo kazati rezultate!

Naslednje leto je šlo še bolje, naš trener je bil dobro na svoji poti, zmagal je dva futuritija. Zadeve so napredovale v takšni meri, da si je našel prostor v hlevih na Los Alamitos, vodilnem dirkališču za quarter konje v Ameriki. Nenadoma je postal vodilni trener na prizorišču, njegovi konji so zmagovali vse pomembne tekme. Skozi njegovo kariero treniranja quarter konj se noben drug trener ni niti približal njegovemu rekordu osvojenih nagrad.

Potem se je odločil trenirati polnokrvnjake in njegova statistika je postala še bolj impresivna. Konji iz njegovega treninga so „pritekli“ čez 200 milijonov dolarjev. Treniral je preko 20 konj, ki so zaslužili vsak po milijonček. Zmagal je vsako pomembno dirko v Ameriki, osvojil Kentucky Derby štirikrat! Prislužil si je 15 World titul, 12 zaporednih in šest Triple Crown dirk v vrsti. S svojimi konji je zaslužil z nagradami več denarja kot naslednjih pet trenerjev na lestvici pod njim skupaj. Je svetovno znan v konjski industriji. Zaposluje 150 ljudi in dirka na 4 dirkališčih istočasno. Nihče v tej industriji ni dosegel več. Njegovo ime je D. Wayne Lukas.

Nikakor nisem zaslužen za njegov uspeh, sem pa ponosen, da sem del njega. Tako zabavno se je spominjati preteklosti. Do danes se je ogromno stvari spremenilo, Waynove delovne navade pa se niso. Še vedno dela po 18 ur na dan in malo ljudi, če sploh kdo, lahko sledi njegov delovni tempo.

Zgodba je ilustracija pozitivnih rezultatov trdega dela. Verjetnost uspeha brez dela je minimalna ali, če se izrazim z besedami Calvina Coolidga:
»Nič na svetu ne more zamenjati vztrajnosti. Talent ne; nič ni bolj pogosto kot neuspešna oseba s talentom. Genialnost ne; prezrt genij je skorajda pregovor. Izobrazba ne; svet je poln izobraženih brezdomcev in brezdelnežev. Vztrajnost in odločenost sami sta vsemogočni.«

Jack Brainard

In kdo je sploh Jack Brainard? Preverite na www.jackbrainard.com  ;-)

Teja

Napočil je čas dopustov, ki pa si ga konjarji včasih pravzaprav ne toliko kot ne moremo, temveč nočemo privoščiti.

Imeti konja namreč pomeni najprej odgovornost do te živali, potem ena velika skrb, ko pa že lahko začneš uživat, pa je nekako ne moreš zapustiti.Za takšne priporočam dopust s konji. Verjetno imate dosti znancev, ki bi si lahko delili to izkušnjo ter se za par dni preselili skupaj s konjem vred v drug hlev, spoznavati druge terene in ljudi. Urejeno pa morate imeti ID dokumentacijo ter zdravega konja, redno cepljenega, pregledanega.Kondicija seveda ne sme biti pomanjkljiva..

Za tiste, ki pa se odločate za dopust  preživeti nekaj dni brez svojih ljubljencev, pa je potrebno dosti organizacije.Najprej si morate zagotoviti primernega človeka, ki vas bo nadomeščal.Najbolje seveda nekdo s podobnimi izkušnjami, ki pa ga v svoje delo uvajajte že dosti časa pred načrtovanim odhodom, tako da tudi za konje prehod na mogoče malo drugačen način ne bo prehud.Vsak človek ima namreč drugačen pristop do živali.
Dopolnite tudi škatlico s prvo pomočjo , z morebitno urgenco seznanite tudi nove oskrbnike.Pomembne telefonske številke imejte zapisane na vidnem mestu v hlevu, ni odveč , če smo dosegljivi tudi sami.

Zagotovite zadostno količino hrane, krmljenje pa prilagodite tako, da bo za vašega "namestnika" čimbolj enostavno.Koliko bodo konji v delu, določite vi, nič hudega pa ne bo, če tudi konjem privoščite v teh vročih dneh nekaj prostih trenutkov.Tako bodo tudi možnosti nezgod v času vaše odsotnosti zmanjšane.

Zagotovite jim kar največ sence, po možnosti jih puščajte čez noč zunaj.

Še ena oblika, kako oskrbeti konja v času naših dopustov pa je ta, da konja za ta čas preselite k nekomu v drug hlev.Sicer malo bolj stresno za konja, včasih pa jim tudi takšna sprememba koristi, sploh če imajo možnost bivati s konji, ki jih že poznajo.Uslugo lahko seveda tudi vrnete..

Tako, čas je, da si odpočijemo, naberemo novih moči pred lepo jesenjo.Takšne, zadovoljne, željne novih podvigov ter zasluženo spočite nas pričakujejo tudi konji in to smo dolžni storiti tudi sebi.

Uživajte v poletju, če pa ga bo bolj v pomanjkanju, se ne jezite..tudi to je za nekaj dobro:)