Se sploh komu zgodi, da gre skozi življenje in si tu pa tam ne zaželi, da bi se za nekaj dni odklopil od vsakdanjega življenja in se izgubil nekje, kamor ponavadi uhaja samo v mislih? Večkrat ko sedim na konju, nekje kjer mobitel nima signala in me za ves svet ni, pomislim, da bi, če ne bi poznala konj, ne znala doživljati svobode tako kot jo.

Osilnica. Majhna vasica na naši južni meji, tik nad sotočjem Kolpe in Čabranke. Dolina Kolpe je, vsaj pri meni, vedno imela posebno mesto. Ker sem kot otrok tam prvič videla reko s konjskega hrbta, lovila vile in s pogledom iskala Petra Klepca, da bi mi pokazal kako s smreko pomete neljube goste iz svoje doline.

15 let po tem…
se mi je Kolpska dolina pokazala v še lepši luči. Ker se je po dolgi ježi pogled na Dolino z nekajstometrske previsne stene tako močno vtisnil v spomin, da ga nič in nihče ne izbriše (čeprav se še danes žrem, da ga nisem uspela ujeti na fotografijo), in nenazadnje zato, ker so na tej isti nekajstometrski previsni steni ob meni stali konji in ljude, ki jih ne bi menjala za nič na svetu - Divja horda in prijatelji.

Od zjutraj, ko smo krenili izpred gostilne Kropec na Mali Slevici pri Velikih Laščah, je minilo dobrih sedem ur, ko smo prispeli do Kovačevih v Osilnico. Sedem ur lepega vremena (no, pa kakšne osvežujoče prhe ), čudovite pokrajine in izredne družbe. Razgiban teren – od Male Slevice, čez Sodražico, na Travno goro, pa potem spust v Glažutsko dolino in naprej proti stenam Kolpske doline – dobro pripravljeni konji in vonj po novih dogodivščinah v zraku… »Krasno!«, bi rekel nekdo iz izbrane družbe .

Zgodba, ki je spust s previsa v Osilnico spremljala nekaj let, odkar je Horda prvič skupaj jahala v Osilnico, izzveni na široki cesti, vklesani v kamnite stene Kolpske doline. Prejšnja pot, pravzaprav stezica, ki v spominu nekaterih ohranja sloves zadnje prave prepreke pred končnim ciljem, je zdaj večkrat presekana, zaraščena in pozabljena. Novo pot, široko prašno cesto, je sicer mnogo lažje premagati, a kaj ko nima čara in ko nanjo niso vezani spomini. Pred začetkom ježe sem spust v dolino čakala z nekim tihim strahospoštovanjem, zdaj, ko vidim razočarane obraze tistih, ki so jo nekoč že prehodili, mi je žal, da je nisem spoznala…

In potem: Osilnica. Družina Kovač še vedno topla in gostoljubna kot pred toliko leti. Večerno kopanje s konji v Čabranki, večerja, klepet, smeh… veliko smeha … Pa kakšna pesem, in spet konji. Ves ostali svet, obveznosti in skrbi pa tako daleč stran…

Drugi dan, sobota. Od Osilnice do ranča Okornovih v Dragi. Težko se je posloviti od Osilnice, ampak je slovo lažje, ker gre košček vsega doživetega z nami. Spomini so enkratna zadeva - spraviš na skrito mesto, shraniš za vedno in nihče ti jih ne more ukrasti .
» več »

Popolnoma netreniranega konja naučimo, da sprejme jahača na svojem hrbtu

Konju, ki še nikoli ni nesel človeka, dodatna teža na njegovem hrbtu vzbuja neugodje. Njegova naravna plašnost poskrbi za to, da zaradi te nove teže postane zaskrbljen in boječ, strah pa je še večji, kadar je jahač na njem štorast in neroden.
Ko sedlo prvič posadimo na konja, je pomembno, da konja medtem trepljamo in mu nežno prigovarjamo. Besede so nepomembne; pomemben je ton glasu. Vsak slabo premišljen korak in vsaka napaka, ki jo naredimo, bo odločilno vplivala na konjevo obnašanje; ne pozabimo, konj je obdarjen z dobrim spominom, po naravi pa je precej plašen. Prav zaradi tega je pomembno, da ga osedlamo in zauzdamo v okolju, ki ga najbolje pozna – v hlevu ali v boksu. To naj stori njegov jahač, oskrbnik hleva pa naj ga treplja po vratu.
Koristno je, če konja potem lonžiramo, še posebno, če so njegove hrbtne mišice zategnjene ali če iz hleva ven stopa s kratkimi, boječimi koraki. Torej, če konj kaže take znake, je bolje, da se ne povzpnemo takoj v sedlo.
Če konj še vedno kaže take znake tudi kasneje, ko ga zajahamo, svetujem nadaljnje lonžiranje. Bolj premišljeno in počasi delamo na začetku, hitrejši bo kasnejši napredek in manj sprememb v našem načinu treninga bo potrebnih. Svetujem, da vsakič ko zajahamo mladega konja, to počnemo enako kot na začetku in pri tem vedno vključimo pomoč oskrbnika hleva ali kake druge osebe. Ta oseba naj konja treplja po vratu, ga miri z glasom in ga povede naprej takoj za tem, ko se jahač usede v sedlo. Vihravi, hitri gibi konja vznemirjajo.
Mirni konji se bodo na veščega jahača odzvali tako, da bodo breme sprejeli in primerno prilagodili svoje ravnotežje. Jahač mora sedeti mirno in naj ne uporablja nobenih dejstev; pomaga naj si z bičem, da konja spodbudi v lahen kas. Na ta način bo zmanjšal in pregnal konjevo napetost, ki se pojavi zaradi potrebe po nošenju novega bremena in zaradi napetosti v mišicah, ki se pojavi zaradi strahu.
V veliko prednost nam je lahko starejši konj, ki je mlajšemu za zgled; mlajši konj se tako hitro pomiri, saj vidi, da je tudi starejši konj čisto miren.
Prvih nekaj učnih ur je priporočljivo, da jahač takoj, ko se usede v sedlo, nadaljuje ježo v koraku; konja namreč tovor moti bolj, kadar stoji pri miru, poleg tega se bo pri korakanju sprostila napetost v mišicah.
Ko se konj navadi na jahačevo težo, se ponovno premika naravno, kljub temu, da se je na začetku (ko je bil prvič zajahan) premikal nesigurno in s kratkimi, nerodnimi koraki. Mirni, enakomerni in dolgi koraki jahaču pomenijo uspeh in mu povejo, da je na pravi poti. Ampak, vsakršen poskus, da bi na konja delovali z rokami, zna stvari poslabšati. Prav tako se moramo izogibati utrujanju konja z neskončnim kasanjem po jahalnici ali neupravičenemu podaljševanju učne ure. Če bo konj začutil, da ga vlečemo, se bo razburil. Božanje, trepljanje in mirno prigovarjanje bo veliko bolj učinkovito, kot katerokoli dejstvo. Najbolj učinkovit pa bo miren sed. Veliko jahačev zmotno misli, da konju pomagajo, ko se v sedlu nagnejo naprej, saj s tem odvzamejo breme s konjevega zadnjega dela. Če konj nato postane neubogljiv ali trmast, je tak položaj v sedlu težko vzdrževati, to pa povzroči mnogo več motenj, kot mirno sedenje v sedlu, s pritegnjenim križem (trudimo se »iti s konjem«). Absolutno najboljši način, da konju olajšamo delo, je ta, da vzdržujemo elastičen sed. Če pa se nagibamo nazaj ali sedimo togo in zategnjeno, ne bomo mogli pritegniti križa in slediti konjevemu gibanju. Taki jahači se ne bi smeli lotiti šolanja mladega konja.

Vir: Wilhelm Mueseler - Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi