Tisti, ki se s svojim konjem udeležujete tekmovanj, razstav ali drugih prireditev, kjer se zbira večje število konj, ste prav gotovo že slišali za IAK. Test na IAK se navadno zahteva za sodelovanje na tekmah, včasih pa tudi za prevoz konj v nov hlev, kadar konj zamenja lastnika…

Pa veste kaj kratica IAK pomeni in zakaj je tako pomembno, da s testom dokažemo, da konj ni okužen?

Uvod
IAK je kratica za infekciozno anemijo konj, virusno obolenje, ki je v mnogih pogledih sorodno obolenju, ki ga poznamo pod imenom AIDS.

V obeh primerih gre za virusno obolenje, za katerega ni cepiva, niti zdravila. Čeprav večina okuženih konj hitro podleže bolezni, si majhen odstotek obolelih konji vsaj navidezno opomore, ti isti konji pa v sebi še vedno nosijo virus in ob večjih naporih ali stresu ponovno zbolijo. Prav zato, ker nekateri konji igledajo zdravi kljub temu, da nosijo v sebi virus, je potrebno testiranje, ki pokaže dejansko sliko konjevega zdravja. S tem zagotovimo varnost tudi vsem konjem v istem hlevu, na istem pašniku…

Prenašanje okužbe
Nedavno so raziskave pokazale nova odkritja s področja prenašanja te bolezni. Bolezen se prenaša predvsem s pomočjo krvosesih žuželk (obadov, muh, komarjev…). Če naprimer obad ugrizne okuženega konja in nato še zdravega, se bolezen prenese z enega na drugega. Virus preživi v obadu le kratek čas (15 - 30 minut), zato se navadno bolezen širi med konji, ki so nastanjeni blizu eden drugemu npr. v istem hlevu ali na istem pašniku. Bolezen se pojavlja povsod, kjer se nahajajo konji in krvosese žuželke.

Klinični znaki
Pri infekciozni anemiji konj se pojavljajo tri skupine simptomov: akutni simptomi, kronični simptomi in simptomi pri latentnem prenašalcu, ki so komaj opazni, ali pa jih sploh ni.

Akutni simptomi so vročina, brezvolja, pomanjkanje teka. Akutnega konja je težko diagnosticirati, saj so simptomi splošni, IAK test pa ne bo pozitiven še mesec in pol po okužbi. Približno tretjina okuženih konj z akutnimi znaki pogine v roku enega meseca.

Kronični simptomi so ponavljajoča se krajša akutna obdobja z izgubo telesne teže, otečen trebuh in noge in slabokrvnost. Pri the konjih bo IAK test pozitiven. V takšnem stanju lahko konj zdrži celo nekaj let preden ga bolezen dokončno izčrpa.

Večina asimptomatskih okuženih konj ne kaže nobenih prepoznavnih znakov okužbe, a bodo pozitivni na Cogginsovem testu.

Cogginsov test
Da bi zagotovili da konj ne prenaša IAK virusa, se opravi preprost test, ki ga imenujemo Cogginsov test. S tem testom preverimo če so v konjevi krvi prisotna protitelesa za IAK. Vzorce krvi mora pregledati pooblaščen laboratorij. Takšen test je pogosto potreben na tekmovanjih, pri prevozih in je najpreprostejši dokaz, da je vaš konj zdrav in ne ogroža zdravja drugih konj na prireditvi.

Ko enkrat opravite Cogginsov test, ga ni treba več ponavljati samo zato da bi bili mirni. Vaš konj ne bo IAK pozitiven, razen če kaže resne znake obolenja po stiku z drugim konjem, katerega IAK stanja ne poznate. Nadaljnji testi na IAK se opravljajo le za potrebe zgoraj opisanih situacij (tekmovanja, razstave, prevozi…).

Preprečevanje
S programom testiranja krvi in zahtevanimi testi na večjih prireditvah, se je število primerov okužb drastično zmanjšalo. Ko so začeli s programom testiranja, so verjeli, da bo takšenpristop celo popolnoma izkoreninil bolezen, a je vsako leto ravno toliko prenašalcev brez simptomov, da se bolezen še vedno pojavlja.
Za IAK ni cepiva. Zato je pomembno da zagotovite, da so vaš konj in konji s katerimi je v stiku, testirani in da je njihov test negativen. Vedno več ponudnikov nastanitve za konje zahteva IAK test za vse novoprišle konje, kar vsekakor veliko pripomore k preprečevanju širjenja bolezni. Če imate konje v oskrbi v hlevu ali na paši, zahtevajte IAK test od vseh novih konj, ki prihajajo v oskrbo.

Še informacija za vse, ki jih zanima opravljanje testa na IAK:
Cogginsov test opravljajo na Veterinarski kliniki za kopitarje v Ljubljani, cena hitrega testa (rezultati v enem dnevu) je 25 EUR, običajni test (rezultati v šestih dneh), pa stane nekaj manj.
IAK test je v Sloveniji veljaven eno leto.

Še povezava do dopisa o IAK na strani KZS: Uradno obvestilo - pregled na IAK.

Jahač lahko na konja deluje s pomočjo nog, vajeti, svoje teže in križa. Noge so priganjalno sredstvo, vajeti zadrževalno, težo jahač uporablja pri zavojih, križ pa je povezava med med temi različnimi dejstvi.
O teh delovanjih bomo govorili ločeno.
Kako močno jih uporabimo, je odvisno od tega, koliko je konj občutljiv. Nikoli pa ne smemo na konja delovati s fizično spodbudo. Ko se naučimo uporabljati vsa ta različna sredstva naenkrat, dobimo neskončno število vrst delovanj. Te kombinacije predstavljajo medij, preko katerega jahač pove konju, kaj zahteva od njega; imenujemo jih dejstva. Poznamo različna dejstva za korak, kas, galop, zavijanje desno in levo, za prehod v stoj itd. Vsako od teh dejstev sestoji iz različnih vrst delovanj, ki jih moramo uporabiti naenkrat, če hočemo, da konj razume, kaj zahtevamo od njega.
Ne govorimo torej o dejstvih nog, dejstvih vajeti ampak o delovanju z nogami, delovanju z vajetmi in tako dalje.
Marsikdo bi morda pomislil, da bi znalo biti koristno, če bi se učili vsako delovanje posebej in jih nato, ko bi vse obvladali, uporabili skupaj kot dejstvo. Na žalost pa to ne deluje – saj se konj lahko pravilno odzove samo takrat, ko pravilno uporabimo vsa (potrebna) delovanja naenkrat – šele takrat dobijo smisel in jih lahko poimenujemo dejstva. Poglejmo si na primeru: recimo, da hočemo izvedeti, kakšen učinek ima poigravanje z vajetmi brez spremljajočega delovanja nog in križa – konj ne bo imel pojma, kaj želimo od njega. Zagotovo bo znižal ali zvišal glavo, se uprl vajetim, stresel z glavo,.. ne bo pa vedel, kaj jahač hoče od njega. Ključnega pomena je, da se jahač že od samega začetka nauči dajati pravilna dejstva. Začne naj z osnovnimi: dejstva za korak, kas in stoj. Ta dejstva so najlažja, saj od jahača zahtevajo, da na konja deluje na obeh straneh enakomerno in prenos teže na eno ali drugo stran ni potreben. Težja dejstva pa so tista, ki od jahača zahtevajo močnejše delovanje na eni strani telesa, kot na drugi. Zaradi tega je najbolj učinkovito, če jih vadimo, ko konj stoji na mestu; saj jahačem začetnikom konj v gibanju še vedno predstavlja problem, kako ohraniti ravnotežje in kako slediti konjevemu gibanju. Jahači začetniki v takem primeru hitro lahko postanejo zategnjeni.
Miren šolski konj bo v vogalih zavil brez pomoči jahača začetnika, tudi če je vpet v zvezne vajeti (ausbinderje) in jahaču bo to pokazalo, kako mora na zavoju prenesti svojo težo navznoter; ne bo pa mu pokazalo, kako delovati na konja oz. kakšno dejstvo uporabiti. Obrat na prednjih nogah in obrat okrog zadnjih nog tukaj utegneta priti prav kot priprava na učenje teh dejstev. Jahač začetnik se tako lahko previdno in korak-za-korakom nauči delovati na konja, tako da je konju kristalno jasno, kaj se zahteva od njega. Take vaje izoblikujejo temelj za vse nadaljnje učenje. Čim manj vidna so dejstva jahača, bolj globoko je razmerje med jahačem in konjem

DELOVANJE NOG

Občutljivo delovanje nog od nas zahteva, da držimo peto DOL, le-to je prav tako uporabno pri globokem sedu in globokem položaju kolen ter pri dajanju »listov« (listi = meča). Spodnji del nog deluje takole: ženejo naprej, kadar so položene takoj za sedelni pas. To začetnik odkrije že zelo kmalu, ko ugotovi, da kadar konja stisne na obeh straneh enako, se le-ta premakne naprej. Kadar konja stisnemo približno dlan za sedelnim pasom, to lahko izzove gibanje vstran ali pa ga prepreči. Tudi to je nekaj, kar začetnik kmalu izkusi, kadar pri prehodu v stoj njegov konj postavi svojo zadnjo notranjo nogo dol iz steze zaradi jahačevega neenakomernega delovanja nog; jahač to lahko popravi z delovanjem (pritiskom) notranje noge.
Jahačeva (npr. leva) noga seveda deluje na konjevo zadnjo levo nogo. Sčasoma delovanje nog postane avtomatično in jahaču ni več treba ves čas misliti kdaj in kako uporabiti noge. Instinktivno ve, kako močno je treba delovati na konja.
Občutljivost konja določa ali jahač noge samo stisne, ali pa te stiske večkrat ponovi, ter kako močni so ti stiski. Govorimo o dejstvih gnanja; potrebno pa je vedeti, da to gnanje ni tako močno, da se mu konj ne bi mogel upreti. Mladega konja se pomembnosti delovanja nog uči s pomočjo biča. Vsak konj lahko postane len ali se neha odzivati na delovanje nog. Nekateri konji se celo »mečejo« proti nogam. Prav zaradi tega je zelo pomembno, da je delovanje nog gladko in vedno izvedeno na isti način, noge pa morajo ves čas biti sproščene in mirne.

Položaj nog

Noge morajo ves čas biti v rahlem kontaktu s konjem, da jahač lahko čuti konjevo toploto skozi svoje škornje. Če noge niso ves čas na tem mestu, jih moramo takrat, ko jih hočemo uporabiti, preveč premakniti, to pa preseneti in prestraši konja. Nemirne (»glasne«) noge so konju v nadlego prav tako kot nemirne roke. Noge pa ne smemo ob konja pritisniti preveč čvrsto, saj bi se hitro utrudili in konj bi postal popolnoma neobčutljiv na kakršenkoli pritisk nog. Kadar je pritisk noge potreben, je pomembno, da to storimo naglo in le z malo večjim pritiskom. Jahač, ki konja priganja s pomočjo silnega stiskanja nog je izmišljotina piscev zgodb o Divjem zahodu. Konja namreč stisnemo čim manj in le toliko kot je potrebno – je manj utrujajoče, pa še konjem je tak način bolj všeč.
Položaj jahačevih nog ne sme biti neudoben ali neprijeten, mora biti kar najbolj naraven. To pa za jahača začetnika ni niti najmanj lahka naloga in v tem primeru pomagajo različne vaje. Siljenje samega sebe v določen položaj nasprotuje naravni, sproščeni drži in vodi le v zategnjenost. Nemogoče je, da določimo nek kot, ki naj bi obstajal med nogami in stegni, saj imajo jahači različno dolge noge; upoštevati pa moramo tudi različno zaobljenost konjskih trupov. Bolj, kot ima nekdo dolge noge in bolj, kot je konjev trup ozek, bolj ozek bo ta kot; bolj kot ima nekdo kratke noge in bolj, kot je konj širok, bolj top bo ta kot. Razumljivo bo torej jahač prilagajal dolžino stremen, glede na ta dva dejavnika.

Namestitev stremen

Približno lahko stremena namestimo že na tleh, natančno nameščanje pa mora biti storjeno, ko že sedimo v sedlu.
Stremena so predolga, če moramo prste na nogi pritisniti navzdol, da jih dosežemo ali, če ne moremo vzdrževati stika s konjevim trupom.
Stremena so prekratka, kadar so jahačeve noge preveč na tesno pritisnjene ob konjev trup, kar otežkoča premikanje nog. Kratka stremena namreč pritiskata spodnji del noge in kolena navzgor, kar ima učinek na sed, le-ta se premakne iz najglobljega dela sedla nazaj. Jahač tako izgubi varnen temelj za svoj sed in se začne oprijemati z nogami.
S pravilno dolgimi stremeni lahko noge svobodno uporabljamo ter vzdržujemo lahen kontakt s konjevim trupom, dalje, z dvignjenimi prsti na nogah stremena ležijo navpično pod podplati, kar pride prav, kadar jih nam noga nepazljivo »uide ven«. Paziti moramo tudi na to, da stremenice niso zvite, ter da lepo ležijo ob naših mečah. Zavite stremenice nam otežujejo čutenje, pa še noga nam tako lažje uide iz stremen.
Jahač mora imeti v stremenih najširši del stopala, kar mu omogoča, da pravilno uporablja sklep v gležnju. Obremeniti mora notranji del podplata, takoj da je zunanji del nekako višje kot notranji. Na ta način se bodo stegna zravnala/sploščila, kolena pa bodo zavzela globlji položaj.
Za jahanje po terenu se stremena skrajšajo za 2 ali 3 luknje, za preskakovanje višjih ovir 3 ali 5 lukenj, pri galoperjih pa še krajše kot to.

Položaj kolen

Kolena morajo biti položena tako nizko in tako globoko, kot je le mogoče. To pa ne zaradi tega, ker bi kolena igrala kakšno vlogo pri delovanju na konju, ampak zato, ker je od višine kolen odvisen položaj stegen ter prav tako naš sed. Z nogami in stegni moramo biti v čim večjem kontaktu s konjevim trupom. Če kolena potegnemo preveč visoko, so stegna preblizu horizontali, sedišče pa premaknjeno nazaj (kot bi sedeli na stolu). Jahač se mora naučiti, kako oceniti položaj kolen ter jih po potrebi znižati. Ko jahamo v prekrivljenih položajih, v vseh zavojih in v galopu, je pomembno, da sta notranje koleno in notranja peta potisnjena dol. To pa je mogoče le, če se je jahač v veščini »čutiti« že povzpel na določeno stopnjo. Kadar želimo pritegniti križ, moramo znižati obe koleni, če pa križ pritegnemo samo na eni strani, tudi koleno znižamo samo na eni strani. Pravzaprav se vse vrti samo okrog uporabe ene ali obeh sednih kosti, saj so, do neke mere, uporabljene iste mišice. Če je jahač osvojil to osvojil, mu vzporedno znižati kolen ne bo težko.
Obstajajo pa določene omejitve pri nižanju kolen:
1. Spodnji del nog ne sme izgubiti kontakta s konjem (to je nekaj, kar se zlahka zgodi dolgonogemu jahaču na majhnem konju).
2. Nog ne smemo premakniti preveč nazaj, ležati morajo, da ob sedelnem pasu (kadar delujejo priganjalno).
3. Jahač mora ohraniti dober sed na treh podpirajočih točkah – obe sedni kosti in sramna kost, v nasprotnem primeru je rezultat – sed na sramni kosti.

Oprijem kolen (knee grip)

Oprijem kolen je izraz, ki poimenuje čvrst pritisk kolen, ki ležijo blizu konjevega trupa.
Koleno je sklep, ki dovoljuje gibanje spodnjega dela noge, zato je ključnega pomena, da ga znamo svobodno uporabljati. Le redko ga pritisnemo konju trdno ob bok, to bi bilo namreč v nasprotju z njegovo pravilno uporabo. Samo v izjemnih primerih se sme jahač opreti na kolena – kadar ima precej skrajšana stremena in kadar se zgodi kaj nenavadnega, nepričakovanega. Posledično je oprijemanje s koleni pogosto uporabljeno pri galopskih dirkah in preskakovanju ovir. Jahači, ki so osvojili dobro mero sproščenosti in ravnotežja, lahko vadijo oprijemanje s koleni v lahkem kasu, brez da uporabljajo vajeti.

Prsti na nogah

Prsti morajo biti obrnjeni rahlo navzven. Ta položaj mora biti naraven. Če prste obrnemo naravnost naprej, bomo, kadar bomo hoteli delovati s povečanim pritiskom, ugotovili, da nam meča drsijo navzgor ob konju in naš poskus, da bi delovali na konja, ne bo uspešen. Če skušamo prste obrniti navzven pod pravim kotom, ugotovimo, da spodnji del noge pri tem čisto neprostovoljno objame konja in je z vidika delovanja nanj popolnoma neučinkovit.
Če mora jahač prositi druge ljudi, naj pogledajo, če ima noge v pravilnem položaju, pomeni, da nima občutka, oz. da (še) ne zna »čutiti«. Zelo pomembno je, da se jahač nauči samo-ocenjevanja, saj lahko le on ve, če se mu položaj njegov nog zdi udoben, če so stremena prave dolžine, ter če vzdržuje lahen a stalen kontakt s konjevim trupom in je torej sposoben na konja delovati, kadarkoli je to potrebno.
Tudi najbolj izkušeni jahači bi se morali od časa do časa vprašati, če je njihovo »čutenje« še vedno na pravem nivoju, ni se namreč težko zmotiti v tem. Začetniki morajo vedeti da zaradi tega razloga tudi izkušeni jahači od časa do časa jahajo brez stremen.
Podobno bi se morali vprašati glede lahnega kontakta s konjevim trupom – ali ga res imamo ali so to samo domišljamo? To lahko storimo na naslednji način: Z nogo delujemo na konja samo na eni strani in to tako, da njegov zadnji del stopi pol koraka noter (ali ven) in nato z nogo na drugi strani delujemo tako, da konj stopi pol koraka nazaj ven (ali noter). To lahko izvedemo v mirujočem položaju ali v gibanju. Tako majhni premiki so zunanjemu gledalcu neopazni, jahač pa bo dobro vedel, ali je njegov »občutek« (feel) takšen kot mora biti. Namreč, če mora s svojimi nogami narediti velik premik, to pomeni, da jih je imel predaleč stran od konja, brez možnosti, da bi dosegel svoj namen s komaj opaznim delovanjem/pritiskom. Bolj kot to vadimo, bolj bo rastel naš »občutek«. 

DELOVANJE TRUPA

Sed v uravnoteženem položaju

Vsako telo, ne glede na obliko, ima svoje težišče. Če je težišče podprto, rečemo da je v uravnoteženem položaju. Vertikalna linija, ki poteka skozi težišče, se imenuje težiščnica. Vsako telo ima samo eno težišče in skozi to težišče lahko potegnemo le eno težiščnico naenkrat. Telo ima lahko več podpirajočih točk, npr. miza ima štiri noge (kot jih ima tudi konj), lahko pa ima tudi tri noge (kot jahač, ki ga podpirajo obe sedni kosti in sramna kost). Kot že rečeno, če je težišče podprto, pomeni da je telo v uravnoteženem položaju. Če ni, se bo prevrnilo. Če telo spremeni svojo obliko (pri živih stvareh se to zgodi, kadar se premaknejo), težišče zavzame nov položaj. Težišče pa lahko leži tudi zunaj telesa, primer za to: obroči, vbočene žoge, sklede ali pa jahač v položaju za preskakovanje ovir ter jahač v položaju za dirkanje v galopu.
Jahač, ki sedi pravilno ima svoje težišče navpično nad konjevim. Njegovo težišče sovpada s konjevim, ob predpostavki, da konj stoji na ravnem terenu in na vseh štirih nogah enako.
Vsak konjev premik (stegovanje ali dvigovanje vratu, glave) in vsako gibanje v stran premakne težišče. Jahač se mora truditi, da ohrani svoje težišče nad konjevim; v drugih besedah: doseči mora ravnotežje. To morda zveni kot dolgočasna teorija, ampak je bistveno za naše »čutenje«. Harmonije se brez tega ne da doseči.
Ko je jahač na konju sposoben jahati v ravnotežju, mu s tem omogoči, da se tudi konj sam lahko potrudi po svojih najboljših močeh in potem ga je tudi lažje voditi. Konec koncev, tudi portir nese kovček na hrbtu s pomočjo ravnotežja; zakone ravnotežja pa najlažje opazujemo pri predstavi žonglerja.

Ravnotežje pri gibanju naprej

Kadar se konj giba naprej, je jahačeva naloga, da v skladu s hitrostjo tega gibanja, premakne svoje težišče naprej, če hoče ostati v ravnotežju. Temu rečemo »iti s konjem« ali »slediti konjevemu gibanju«. Če jahač ostane za tem gibanjem, bo svoj sed lahko obdržal le z oprijemanjem z nogami.
Jahač mora izpolniti dve zahtevi:
a) Njegovo težišče se mora vedno ujemati s konjevim
b) Njegovo sedišče morajo podpirati tri podpirajoče točke – obe sedni kosti in sramna kost.
Pri izpolnjevanju teh dveh zahtev se lahko pojavijo težave. Pri gibanju naprej lahko primeren premik težišča dosežemo le tako, da se z zgornjim delom telesa nagnemo naprej. To pa vključuje dvig sednih kosti in jahač lahko pri tem ugotovi, da sedi le še na sramni kosti, svoje ravnotežje pa si pomaga vzdrževati s stegni in vajetmi. Tak sed se imenuje: razbremenilni sed. (ang: half seat).
V počasnem tempu pri kratkih hodih (korak, zbrani kas, zbrani galop) ta nezdružljivost obeh zahtev še ni tako vidna, vseeno pa je prisotna in jahačem začetnikom otežuje, da bi se naučili »iti s konjem«. Ključen je moment, ko se konj začne premikati; jahaču začetniku se takrat zaradi počasne reakcije pogosti zgodi, da se (sunkovito) nagne nazaj.
Dejstvo za »korakaj naprej« (in to velja tudi za ostale hode), je neločljivo povezano s potrebo po pritegovanju križa in stiskanju listov; to pa je identično zahtevam, ki jih je potrebno izpolniti, če hočemo dobro sedeti v sedlu in iti s konjevim gibanjem. Jahač, ki konja žene naprej, je, metaforično rečeno, zasidran v sedlu z nogami in ledji in potiska sedne kosti in svoje težišče naprej. To ga postavi v tesen stik s konjem, rezultat je precej manj izrazito »metanje« iz sedla in sposobnost sledenja konjevemu gibanju. Še vedno mora sedeti na treh podpirajočih točkah, biti mora sposoben v kateremkoli trenutku konju dati dejstvo za stoj, obrni ali naprej; v sedlu mora ostati tudi kadar se konj spotakne ali splaši; na kratko – imeti mora nadzor nad konjem.
Pri razbremenilnem sedu jahač pravzaprav ne sedi na konjevem hrbtu. Njegov zgornji del telesa je nagnjen naprej in pri tem ne sedi na sednih kosteh. Če se konj v takem primeru spotakne ali splaši, si jahač lahko pomaga ostati v sedlu le s koleni, to pa je utrujajoče. Če hoče delovati na konja, mora najprej zavzeti pravilen sed. Izkušen jahač lahko to stori v sekundi, brez da bi zmotil konjev ritem, saj zna slediti konjevemu gibanju. Ampak, nekdo, ki se še ni popolnoma naučil sedeti globoko v sedlu, ne more znati dajati dejstev, kadar jaha v razbremenilnem sedu.
V hitrih hodih postane problem ohranjanja sedišča na treh podpirajočih točkah in ujemanja jahačevega težišča s konjevim precej večji. Kaže se predvsem v kasu, ko jahač, ki skuša jahati v sedečem kasu, mora vstati in jahati lahki kas, saj se ne more prilagoditi konjevemu gibanju.
V urnem galopu se mora jahač nagniti naprej; ko pa tempo postane še hitrejši, vstane iz sedla in zavzame položaj, značilen za jockeye - v nasprotnem primeru ne more slediti konjevemu gibanju in konja le ovira. V takem primeru se jahač opira na kolena, skrajša stremena, oporo za roke pa najde na konjevem vratu.
Treba je povedati, da pravilen sed pri preskakovnju ovir in pri hitrostnem galopiranju ni v nasprotju z zahtevami klasičnega jahanja in njegovim naukom o ravnotežju in harmoniji.

Delovanje trupa pri gibanju naprej in nazaj

Ali jahač, ko se nagiba naprej in nazaj s tem vpliva na konja? Kot že rečeno, konjevo gibanje naprej od jahača zahteva, da temu gibanju sledi. Potrebno pa je omeniti da jahačevo prenašanje svojega težišča naprej in nazaj nima nobenega upoštevanja vrednega vpliva na konja.
Razlog za to je tak: Jahač, nagibajoč se nazaj ali naprej, ponavadi ne sedi na vseh treh podpirajočih točkah, to pa neprostovoljno spremeni njegovo sposobnost, da deluje na konja s pomočjo hrbta in nog. Taka sprememba ima svoje posledice in zakrije efekt, ki ga povzroči premikanje teže.
Marsikdo misli, da nagibanje naprej spodbudi konja, da pohiti naprej. Temu pa ni tako.
Podobno je z nagibanjem nazaj, le-to NAJ bi imelo zadrževalni učinek na konja. Največkrat pa deluje obratno – priganjalno, saj so jahači nagnjeni k temu, da pritegnejo križ, kadar se nagnejo nazaj. Kakorkoli, sproščeno gibanje nazaj, brez delovanja mišic, takega učinka ne bo imelo.

Ravnotežje pri hodih vstran

V trenutku, ko konj prekrivi ali pa obrne svoje telo na levo ali desno stran, se njegovo težišče premakne sorazmerno s stopnjo njegovega prekrivljenja ali obrata. Poleg tega, konj se v ovinku, pri katerikoli hitrosti, nagne navznoter, saj s tem kljubuje centrifugalni sili. Jahač, ki hoče ohraniti ravnotežje, mora ustrezno premakniti svoje težišče. V pomoč pri tem mu je konjeva mišična struktura na notranji strani telesa, ki se »splošči«, kadar se upogne ali prekrivi. To pomeni, da se bo jahač, ki sedi globoko v sedlu, avtomatično nagnil proti notranjosti. Če nato še poveča pritisk na svojo notranjo peto, bo s tem povečal tudi pritisk na notranjo sedno kost. Jahač občuti potrebo po tem že v zgodnji fazi svojega šolanja; saj se mu na ovinkih zazdi, da bo zdrsnil ven iz sedla, če se ne bo nagnil navznoter kot kolesar. Kakorkoli, ne smemo pa misliti, da samo preprost nagib zgornjega dela telesa navznoter že pomeni, da smo dosegli želen premik našega težišča. Jahač se bo v takem primeru najbrž »sesedel« v bokih, kar povzroči popolnoma nasproten učinek od zahtevanega.
Če jahač želi ostati eno s konjem, t.j. ohraniti tesen stik z nogami in konstanten kontakt na vajetih, mora, odvisno od mere konjevega upogiba, obdržati svoje boke in rame vzporedno s konjevimi.
Noge kontrolirajo konjev zadnji del in zavzamejo pravilen položaj, kadar so v lahnem a bližnjem kontaktu s konjem – ta pravilen položaj pa je: notranja noga na sedelnem pasu, zunanja noga za širino dlani za pasom.
Jahačeve roke prav tako naredijo majhen obrat, in sicer v isto smer kot boki. To notranji roki dovoljuje, da se premakne nekoliko nazaj in zunanji roki, da se premakne nekoliko naprej. Na ta način je položaj konjevega vratu (gledano iz sedla) vedno naravnost in naprej. Opazovalec, ki bi na hitro ošinil konja in jahača, pa bi imel občutek, da jahač sedi popolnoma naravnost.
Kadar jahamo mali krog, se konj še bolj nagne navznoter. Tu jahačevo težišče ne sme biti natančno nad konjevim ampak malenkost bolj proti notranjosti, zato da kljubuje centrifugalni sili.
Jahač, ki hoče preveriti, če sedi v uravnoteženem položaju, lahko naredi preprost test: v zavoju vzame stopala iz stremen in iztegne spodnji del nog stran od konja. Če začne drseti proti zunanji strani, potem sedi slabo.

Delovanje trupa pri hodih vstran

DELOVANJE VAJETI

Ljudje veliko preveč govorijo o delovanju rok ali o uporabi vajeti. Večina jahačev je nagnjena k temu, da preveč uporabljajo svoje roke. Mnogo ljudi misli, da lahko svoje roke pri jahanju dobro uporabljajo; saj jih vendar uporabljajo vsak dan pri različnih opravilih. Nekateri ljudje brez rok tudi govoriti ne znajo.
Velikokrat je za kakšnega jahača rečeno, da »ima dobre roke«. To pa lahko velja le v primeru, da so roke tihe; kar je možno le, kadar jahač zna sedeti mirno in globoko v sedlu, razume kako pritegniti križ, zna slediti konjevemu gibanju, in, kar je najpomembnejše, ve kako z občutkom gnati konja v svojo roko in zaradi tega učinkovito delovati na konja.
Bolj pametno je torej hvaliti celo jahanje, kot govoriti le o »dobrih rokah«. Delovanje rok je pomembno, ampak še zdaleč ne tako zelo, kot bi si mislili.
Bolj mirne kot ima jahač roke, bolj bo spreten in bolje bo obvladoval konja. Groba roka – to je pri jahačih zelo ukoreninjen greh.
Ženske, ki so po navadi šibkejše od moških, imajo vedno »boljše« roke.
Svoje roke lahko pri jahanju učinkovito uporabimo le, če jih uporabljamo neodvisno od morebitnih sunkov in tresljajev, ki jih povzroča jahanje. To pa lahko dosežemo samo, če so naše roke, dlani, mišice in sklepi popolnoma sproščeni.
Za nekoga, ki se še uči in še ni dosegel zahtevane stopnje ravnotežja, je priporočljivo, da jaha na konju, ki je vpet v zvezne vajeti, sam pa v rokah ne drži ničesar. Ko si sčasoma tako pridobi ravnotežje, ni nobenega razloga, da bi jahal s togimi, trdimi rokami.
Pri večini jahačev lahko vidimo kako nihajo z dlanmi sem in tja, ko jih konjevo gibanje mečlje v zrak. Roke se ne smejo tako premikati; jahač se mora konjevemu gibanju stalno prilagajati, le na ta način lahko preprečimo, da bi ga z vsakim korakom, ki ga konj naredi, zbodel v gobcu. Še bolje povedano: roke morajo biti tako mirne, da med kasom ne polijemo kozarca vode, ki ga nosimo v njih. To ni šala, vsak jahač bi to moral kdaj poizkusiti.
Jasno je, da jahač, ki hoče imeti mirne roke, mora te roke tudi znati nadzorovati. To pa najlažje dosežemo tako, da jih z nečim zaposlimo. Namreč, zavestno opominjanje samega sebe »Moram imeti mirne roke; moram imeti mirne roke..« je neproduktivno in vodi v togost. Boljša ideja je, da v vsako dlan vzamemo po en bič in ju držimo vertikalno; glede na to, koliko se premikata, zlahka ocenimo, koliko mirne roke imamo. Na ta način razvijemo občutek v rokah in povečamo naš nadzor nad njimi. Jahač bi moral s te metodo vertikalnega držanja biča v obeh rokah nadaljevati skozi vsa obdobja v svoji karieri, kot občasen preizkus mirnosti svojih rok. Resnično redko vidimo jahača z zares »tihimi« rokami.
Spodnji in zgornji del roke tvorita približen pravi kot, tako da lahko z stegovanjem rok dosežemo zdaljšanje vajeti. Zgornji del roke mora prosto viseti ob telesu in ne sme biti ne preveč stran od telesa, ne preveč pritisnjen obenj. Prav tako se komolci ne smejo dotikati telesa – to bi vodilo v togo, prisiljeno držo.
Višina dlani je pogojena s položajem konjevega gobca: vajeti in spodnji del rok morajo (gledano od strani) tvoriti ravno linijo. Jahačevi boki morajo ves čas vzdrževati stik s spodnjim delom rok, to nam omogoči t.i.kompakten sed. Pri doseganju takega seda pa moramo paziti, da ne potiskamo rok preveč nazaj k telesu, temveč obratno; telo naprej k rokam. To pa zato, ker je konja treba gnati naprej v brzdo, sila, ki je za to potrebna, pomaga telesu, da se (tako kot je pravilno) približa rokam in ne obratno.
Delovanje vajeti je lahko mehko le, če smo prej vpostavili mehak kontakt med konjevim gobcem in našimi rokami (natančneje dlanmi). Ohlapne vajeti pomenijo, da bo kakršenkoli nenaden gib z njimi za efekt imel zbadanje konja v gobcu.
Preden lahko delujemo z vajetmi, moramo poskrbeti, da je konj pripravljen na tako dejstvo – z drugimi besedami: da je jahan naprej v brzdo. Posledično jahač najprej deluje s križem in nogami in nato z vajetmi.
Delovanje vajeti lahko strnemo v naslednje točke:
1.Popuščanje (»dajanje«) ene ali obeh vajeti: dovolimo eni ali obema rokama, da se iztegnejo naprej.
2.Skrajševanje (»poigravanje«) ene ali obeh vajeti: z vajetmi poigramo tako, da obračamo zapestja, to skrajševanje pa se šteje v milimetrih (nikoli več kot centimeter). Paziti moramo, da pri tem ne premikamo cele roke, saj s tem lahko izzovemo dvoboj vlečenja, v katerem je konj močnejši tekmec in bo zato vedno zmagal.
3.Pasivno vzdrževanje kontakta (= napetih vajeti) na eni ali obeh straneh, pri čemer zapestja ostanejo pri miru.
Če bi hoteli na konja delovati le z vajetmi (brez pomoči križa in nog), bi ugotovili naslednje:
1.Vajeti bi prosto obvisele kadar bi jih jahač popustil; to se ne ne sme zgoditi, kadar pa se, se zgodi zaradi neuporabe ostalih (priganjalnih) dejstev.
2.Poigravanje z vajetmi postane borba za vajeti, tudi to je nekaj, čemur se velja izogibati. Tudi tukaj je vzrok neuporaba priganjalnih dejstev.
3.Kadar jahač pasivno vzdržuje napete vajeti, se brez pomoči križa in nog ne zgodi nič. Vzdrževanje stalnega kontakta in uporaba priganjalnih dejstev obenem, to je tisto najpomembnejše in hkrati tudi najtežje.
Delovanja vajeti se torej lahko učimo samo na konju, medtem ko svojo pozornost hkrati posvečamo vajetim, križu in nogam.
a) Jahač se mora naučiti kako delovati z vajetmi (zgornje točke 1.,2.in 3.) na obeh straneh; v koraku, kasu in pri prehodu v stoj (glej poglavje »Lessons«, kjer so opisane glavne napake).
b) Najbolje se naučimo delovati z vajetmi samo na eni strani (torej, poigravanje z eno vajetjo medtem ko z drugo vzdržujemo kontakt in obratno) pri obratih okrog prednjih in zadnjih nog. Taki vaji, še posebno slednja, imata neprecenljivo vrednost za jahača, saj mu pokažeta kako se različna delovanja »prilegajo« drugo drugemu in kako njihova pravilna uporaba deluje na konja.
Samo eno vajet ponavadi uporabljamo ali bolj obremenjujemo kadar jahamo zbrano, pri zavojih, obratih in v galopu. Kakorkoli, če jahač hoče pravilno delovati z vajetmi, kadar je konj v gibanju, mora najprej popolnoma razumeti, kakšen učinek imajo dejstva vajeti na konja pri prehodu v stoj.
Gibanje rok je odvisno od vrste brzde in od načina držanja vajeti. Če jahamo s kandaro je najlažje uporabiti dvojne vajeti. Vajeti držimo tako, da nežnejša, podložna brzda deluje prva; kandara, ki je strožja, pa za njo (v vsaki roki imamo po 2 vajeti – 2:2). Taka uporaba vajeti ima prednost v tem, da kadar konj spremeni smer gibanja, jahaču ni treba preurejati vajeti v rokah (z namenom, da bi preprečil delovanje zunanje vajeti kandare). To je metoda, ki jo velja uporabiti pri jahanju na terenu ali pri preskakovanju zaprek, saj jahač konju (kadar se le-ta raztegne, npr. na skoku) lahko podaljša vajeti, tako da iztegne roki ob njegovem vratu, brez da le-te izgubi iz rok. Jahač, ki jaha s kandaro in z vajetmi nanjo močno deluje, z namenom, da bi konj naredil prehod v stoj – to je nekaj, kar je resnično obsojanja vredno.
Veliko več vaje pa zahteva držanje vajeti po principu 3:1. Zakaj? Položaj leve roke je na sredini našega telesa, položaj desne roke pa pred desnim bokom, ta razdelitev pa je asimetrična. Če bi obe roki držali na sredini pred sabo, je učinek nasleden: kandara je postrani. To pa je dobra popotnica za slabo jahanje. Prednost držanja vajeti po tem principu pa je, da lahko delujemo bolj prefinjeno, saj jahač uporablja v glavnem le levo roko. Leva roka je ponavadi naša šibkejša roka, jahači, ki pri jahanju uporabljajo v glavnem eno roko, skušajo to storiti s čim manj truda, kar vodi v večjo občutljivost rok. Dejansko, če vzamemo vajeti v eno roko, to pomeni manj (fizičnega) napora.
Oseba, ki je navajena držati vajeti 3:1 bo imela težave pri Fillisevi metodi, kjer se kandara in podložna brzda držita drugače in kjer moramo pesti uporabljati na drugačna načina. Vsako obračanje zapestja, ki dvigne naš mezinec proti našim prsim močno deluje na vajet, pripeto na kandaro, katere položaj je spodaj. Jahač se mora temu početju (pri tej metodi) izogibati, če je le mogoče. Če je navajen držati vajeti drugače, obstaja velika možnost, da se mu bo to zdelo nemogoče, saj bo na konja deloval premočno.
Kar se tiče držanja vajeti na dresurnih tekmah je trenutno trend (knjiga je bila napisana l.1965, vendar trend ostaja enak še danes) princip 2:2.
Za jahače začetnike se priporoča, da začnejo z navadno brzdo (npr. enkrat ali dvakrat lomljena brzda) in nadaljujejo s kandaro šele, ko so dosegli zahtevano stopnjo izkušenosti, spretnosti.
a) Začetno učenje z navadno brzdo je lažje, saj je lažje držati samo dvoje vajeti, zato tudi prej in laže razumemo delovanje vajeti.
b) Jahanje s kandaro je boljše v tem, da gredo konji z njimi bolje (podobno, kot če bi uporabljali zvezne vajeti), tudi gibanja je manj.

V zvezi z uporabo vajeti je najtežja stvar, ki se jo moramo naučiti, ta, da moramo dejstva uporabljati s čim manj sile in ne v izolaciji od ostalih dejstev. Dejstva križa, nog in trupa morajo prevladovati, saj mora gibanje izvirati iz priganjalnih sredstev, podobno, kot pri letalu, ki ga poganjata motor in propeler.
Kandara konju lahko povzroči več bolečine kot navadna brzda, saj deluje po principu vzvoda. Zato je nujno, da mlade, pokvarjene ali še netrenirane konje jahamo z navadno brzdo. Kadar jahamo s kandaro in želimo njen učinek izničiti, lahko par vajeti, pripet nanjo preprosto položimo na konjev vrat. Enako moramo storiti, kadar se nam konj splaši, se vzpenja, ustavi pred zapreko in podobno. Konj prej sprejme navadno brzdo, saj je prijaznejša, vendar pa je pri izpopolnjevanju dresurnega jahanja kandara nepogrešljiva. Uporaba vajeti, prav tako kot dejstva nog, mora za jahača postati refleksno opravilo –to doseže, ko vajeti uporablja refleksno, ni mu treba razmišljati o njih.
Gibi, ki jih roke (dlani) opravljajo pri nadzoru vajeti, morajo biti rahli; jahalni učitelji jim ponavadi posvečajo veliko preveč pozornosti. Vsak najmanjši gib rok pa mora vedno izvirati iz sedišča. Nepravilno je, če pri zavojih (bolj ali manj) uporabljamo le roke. Če delamo tako, nismo nič drugega kot kočijaži in ne jahači. Pravzaprav je to tako zelo nepravilno, da raje ne bom opisoval gibanja rok; to pa z namenom poudariti njegovo lahnost.
Kot je jasno iz zgornjih vrstic, nima »suha« vaja (pri tem jahač ne sedi na pravem pač pa na umetnem konju, simulatorju) delovanja z vajetmi za jahača prav nobene vrednosti; še več, naučila bi ga slabih navad, saj spodbuja uporabo rok v izolaciji od uporabe križa, nog, trupa. Tudi če jahaču – začetniku močno poudarimo, kako pomembno je, da naj deluje z vsemi dejstvi, bo vaja še vseeno izvedena le na intelektualnem nivoju, brez prave praktične potrditve. Praksa ima nedvomno večjo in dlje trajajočo vrednost kot teorija.

DELOVANJE KRIŽA

Jahač lahko deluje s križem le, če hkrati deluje tudi z nogami (kot smo že povedali, stol lahko zamaje le, če ima stopala na tleh). Če sedi na stolu in dvigne noge, in če med tem ko jaha, umakne noge stran od sedla, ne bo sposoben nobenega delovanja na konja. Način, kako uporabljamo mišice pri pritegovanju križa je opisan že v enem od predhodnih poglavij. Ni težko razložiti delovanja, težje je izraziti pomembnost delovanja križa in način, kako ga uporabiti pravilno.
Pritegovanje križa je osrednja tema teorije jahanja. Hrbet je v vsakem trenutku povezava med nogami in vajetmi in delovanje, ki izvira iz njiju, lahko hkrati deluje le, če ju združi pritegovanje križa. Križ daje ritem, daje ukaz: »Deluj zdaj!« Nobeno od delovanj ne sme zamuditi ali se izmuzniti – v tem primeru konj dejstva ne bo razumel. Zato delovanje na konja samo s pritegovanjem križe enostavno ne more biti mogoče.
Če jahač na dobro izšolanem konju drži noge v kontaktu z njim, pritegne križ in hkrati »da« vajeti, bo ugotovil, da se je konj premaknil naprej. Če njegove roke ostanejo pri miru, bo konj naredil prehod v stoj.
Jasno je, da ta dva različna učinka nimata nič opraviti s pritegovanjem križa (ki je bilo prisotno v obeh primerih), pač pa z delovanjem vajeti.
Na slabše izšolanem konju bo za premik naprej potrebno stisniti liste (ob hkratnem delovanju križa in vajeti).
Če jahač od konja zahteva korak ali prehod v stoj brez delovanja križa, za korak potrebujel več pritiska z listi in za prehod v stoj močnejše delovanje vajeti; z drugimi besedami, njegova dejstva postanejo bolj groba. Bolj kot je konj občutljiv, bolj sovraži groba dejstva; živčni in plašni konji in še posebno polnokrvni konji bodo taka dejstva brez oklevanja zavrnili.
Boljše, bolj prefinjeno kot je jahanje, bolj pomembno je pritegovanje križa. Pri popravljanju napak in pri jahanju slabo izšolanih konj (še posebno tistih s »slabim hrbtom«) pa je popolno obvladanje pritegovanja križa še posebej važno. Za mnogo konj mislimo, da se jih ne da jahati; v resnici pa je problem ta, da njihov jahač ne zna uporabiti križa.
To trdim zato, ker jahač resnično mora biti sposoben uskladiti svoj hrbet, noge in vajeti: ne govorimo namreč o dejstvih vajeti ali dejstvih nog, pač pa aktivnosti, ki jih počnemo z nogami in vajetmi imenujemo delovanje; šele skupek teh hkratnih delovanj pa so različna dejstva.
Zdaj vidimo, kako zelo pomembna je uporaba večih delovanj hkrati; prav tu pa tudi tiči razlog, zakaj zavračamo način, kjer se jahač začetnik uči delovanja vajeti v izolaciji od drugih delovanj.
Konj razume dejstvo kot dejstvo in le-to je lahko učinkovito le, kadar sta konj in jahač naklonjena drug drugemu, ter delujeta enotno in složno. To se morda sliši samo po sebi umevno, vendar je po mojem mnenju vredno poudarka; namreč, vedno ko jahač da konju dejstvo, se le-ta premika in obstaja velika možnost, da bosta jahač in konj izgubila telesni kontakt. Če hočemo dati dejstvo resnično učinkovito, je nujno, da sta konj in jahač v tistem trenutku, ko je bilo dejstvo dano, popolnoma usklajena; z drugimi besedami, da jahač sedi globoko v sedlu. (opomba avtorja: Navsezadnje, tudi natakar v jedilnem vagonu se mora naučiti kako postreči goste, kadar se vse guga in premika. Če ne zna loviti ravnotežja in če se ne nauči kako v takem okolju loviti ravnotežje, bo kaj hitro polil juho po kolenih potnikov… Naslednji primer pa je potnik v avtobusu: če si med vožnjo skuša prižgati cigaro in se avtobus nenadoma ustavi, on pa zato zaniha nazaj in naprej, no, tako bo zelo težko izvedel to, kar se je namenil.) (V času, ko je g.Mueseler pisal knjigo, še niso poznali protikadilskega zakona )
Če se jahač v trenutku, ko da dejstvo, znajde »za gibanjem konja«, je zamudil priložnost, da bo dejstvo efektivno; vsako naslednje delovanje, ki ga bo skušal uveljaviti, pa bodo spremljali različni sunki in potegljaji. Harmonijo, sedenje globoko v sedlu in zmožnost da »gremo s konjem« v vseh njegovih hodih lahko dosežemo le s pritegovanjem križa.
Vsak jahač, ki se tega še ni naučil in vsak, ki kljub dokazom ni prepričan v učinkovitost pritegovanja križa, naj si ogleda vaje na strani 26 (eno od prejšnjih poglavij) in jih poizkuša izvesti na resnično dobro ujahanem konju: na ta način bo izboljšal svoje »čutenje« (feel) in svoje delovanje.
Kadar jahamo zbrano, v zavojih, obratih in v galopu je nujno, da notranjo sedno kost in notranji bok porinemo naprej. To se sicer sliši sila preprosto, vendar jahač, ki ne razume kaj točno misli njegov učitelj jahanja, ko mu vpije: »Notranji bok naprej!«, zato ker te vaje ni vadil, bo dosegel nič več kot to, da bo postal tog in zategnjen. Če jahač uporablja svoje hrbtne mišice samo na eni strani telesa (torej, potisne naprej samo eno sedno kost in bok), takrat, če je izpolnjen pogoj, da sta jahač in konj usklajena in delujeta složno, lahko s samo rahlim prenosom teže pripravimo konja do tega, da bo stopal zbrano, zavijal, galopiral in izvajal leteče menjave galopa.
Pomembno in nujno je, da se jahač že zgodaj nauči pravilno delovati s svojim križem in se tako izogne slabi navadi dajanja neučinkovitih dejstev; te zgodnje slabe navade je namreč zelo težko odpraviti. Vsak otrok ve, kako se uporablja križ pri guganju na gugalnici; zakaj torej ne bi vsak jahač znal uporabiti metode, ki jo je v otroštvu že uporabljal? Tako bo že na svojih prvih jahalnih učnih urah vedel, kaj učitelj zahteva od njega, kadar ga prosi, naj sedišče prestavi bolj naprej. »Z zadnjico se »podričaj« po sedlu od zadnjega proti prednjemu delu sedla!« (opomba avtorja: Kako zelo čudno izražanje!). »Telo nazaj! »Prsa naprej!« To niso ravno dobre metode, kako naj jahalni učitelj popravlja sed, saj njegovi popravki ne zadanejo bistva problema. »Predstavljaj si, da ima sedlo naslonjalo in se nato skušaj nagniti nazaj!« Tako ne bo šlo. Seveda jahač ne sme sedeti nagnjen naprej, vendar se to lahko popravi IZKLJUČNO s pritegovanjem križa in ne z vrsto ukazov v stilu: »Telo nazaj!«, »Prsa naprej!«. Ti ukazi služijo le temu, da povzročijo togost in zategnjenost.

Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi

Dragi prijatelji in konjarji,
dobrodošli v novem prispevku z nasveti za boljše delo s konjem.

V prejšnjem prispevku smo govorili o problemu, ki pesti prenekaterega jezdeca. Gibi, ki jih podzavestno izvajamo, so dostikrat napačni, a če se jih ne zavedamo oziroma ne vložimo res velikega napora v spremembo, bomo vedno jezdili napak. Problem se imenuje spomin v mišicah, gre torej za nekakšne ustaljene tirnice, po katerih se gibljemo. Kako pa porušiti stare tirnice in postaviti nove? Besedo ima Larry

Veste, vsi mi se učimo vsak na svoj način. In sistem, ki deluje pri eni osebi, ne bo nujno deloval pri drugi. Torej vam bom povedal, na kak način sem jaz rešil moje probleme s spominom v mišicah, vi pa nasvete lahko prilagodite, da bodo bolje pristajali vašemu načinu učenja oziroma potrebam.

Najprej ANALIZIRAM situacijo in poskusim dognati, kje je vzrok problema. Postanem POZOREN na to, kako jezdim in kakšno držo telesa imam. Poskušam ČUTITI, kako jezdim. (Nekdo drug se bo moral dejansko videti na videoposnetku.) » več »

Ljudje so pogosto v zmoti glede pomena besedne zveze »jahačev sed«. Izraz se ne nanaša toliko na položaj okončin, kot na način, na katerega jahač:
1. vzdržuje položaj v sedlu s pomočjo ravnotežja,
2. sproščeno sedi in
3. spremlja konjevo gibanje.
Obvladanje teh treh zahtev pomeni, da nekdo sedi dobro, ima nadzor nad okončinami, jih torej lahko uporablja, kot je to potrebno in lahko deluje na konja na najboljši možen način.
Koncept tako imenovanega »pravilnega seda« je nevaren in lahko vodi v precenjevanje prototipnega seda, s tem pa naredimo več škode kot koristi.
Obstaja namreč več poti, kako sedeti na konju in veliko se lahko naučimo z opazovanjem drugih jahačev. Ampak, prav tako kot bi nas skica pravilnega seda silila v slepo posnemanje le-te, bi bilo tudi od jahalnega trenerja nepravilno, da zahteva, naj sedimo v nekem »predpisanem« položaju. To bi neizogibno vodilo k zategnjenosti, kar je absoluten kapitalni greh!
Kljub temu pa je vprašanje: »Kako se jahač nauči sedeti?« zelo pomembno. Vprašanje ni lahko, in nanj ne moremo odgovoriti v nekaj besedah, pa vendar se odgovor nanj skriva v odgovoru na dve najpogostejši vprašanji jahačev začetnikov: »Ali sedim pravilno?« in »Kaj (še vedno) delam narobe?« Vsak jahač mora najti svoj odgovor na ti dve vprašanji. Kajti, samo on lahko pove ali sedi udobno in ali čuti konja in samo on sam se lahko zaveda kaj pomenijo tri načela: ravnotežje, sproščenost in sledenje konjevemu gibanju. Okončine sledijo naravno in ne na nek »predpisan« način in njihov položaj je določen glede na vrsto delovanja na konja, ki ga uporabljamo. Položaj rok in trupa v tem poglavju torej ne bo obravnavan, posvetili se mu bomo kasneje, v poglavju o delovanju na konja.

RAVNOTEŽJE

Ravnotežje je prva in najpomembnejša stvar, ki jo mora jahač osvojiti. To in samo to mu bo omogočilo, da bo varno sedel na svojem konju. Telo naj počiva pokončno na sednih kosteh in sramni kosti, to je, na treh podpirajočih točkah in v najglobljem delu sedla. Idealno naj bi bil najgloblji del sedla na sredini in ne na začetku ali na koncu, kot je na žalost pogosto pri slabo prilegajočih se sedlih. Roke in noge pri ravnotežju v sedlu ne igrajo nobene vloge; oziroma bodo pomembne le v primeru, da jahač popolnoma izgubi ravnotežje in je v nevarnosti, da pade s konja.
Najhitrejša pot za začetnika, ki hoče vaditi ravnotežje je, da sedi na konju, ki se giba v koraku in v kasu in je opremljen z zveznimi vajetmi (ausbinderji). Dobro je, če v tej fazi učenja inštruktor ne daje nasvetov, tako da se lahko jahač osredotoči na svojo nalogo. Bistvo zveznih vajeti je v tem, da je konjevo gibanje manj izrazito in jahača ne meče toliko iz sedla.
Pomembno je, da začetnik jaha mirnega. konja, ki se giba mehko. Stremena uporabimo že od samega začetka, saj se jahač z njimi počuti bolj varno in bo hitreje pridobil zaupanje, se sprostil in se znebil zategnjenosti. Če ima jahač kljub temu težave, vzrok skoraj zagotovo tiči v konjevih hodih, ki so najbrž preveč energični. V takem primeru priporočam menjavo konja, kajti, lažje kot bo jahač osvojil začetne faze učenja, hitreje bo pridobil zaupanje in ravnotežje.
Ko je določena mera ravnotežja dosežena (in to naj bi bilo po le nekaj urah), je čas da se to ravnotežje preizkusi – jahač naj jaha brez stremen. Paziti moramo, da se tega poslužimo postopoma in za malo časa, da se izognemo morebitni izgubi jahačevega zaupanja in samozavesti. Izguba samozavesti bi namreč neizogibno pomenila premik nazaj; jahač bi se oprijemal z nogami in postal popolnoma zategnjen. Premik nazaj lahko pomeni tudi padec s konja, saj taki jahači pogosto postanejo boječi in nagnjeni k visenju naprej. Svetujem torej, da se stremena odstrani postopno, najprej za nekaj korakov, ko se jahač počuti udobno, pa ta čas podaljšamo. Kasneje preidemo celo na izvajanje raznih vaj med tem, ko jahač jaha brez stremen. Tako se bo jahač počasi začel veseliti pridobivanja ravnotežja.
Ravnotežje je predmet fizične spretnosti, ki jo vsak jahač lahko kmalu osvoji. Izboljšamo ga lahko s tem, da jahača naučimo, kako pritegniti križ in šele takrat bo dobil jasno predstavo, občutek o tem, kako naj bi sedel v sedlu. Ključnega pomena je, da jahaču začetniku razložimo, kaj pomeni »pritegniti križ« in »slediti konjevemu gibanju«, v nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da bo ob ukazih kot so: »Poravnaj se!« in »Nagni se nazaj!« postal zategnjen in bo naredil votel hrbet. Oseba, ki ima votel hrbet, sili svojo zadnjico nazaj in ven iz sedla in je potemtakem brez možnosti, da sedi dobro in skozi to doseže ravnotežje.
Idealno je, če nam uspe priti do točke, ko ravnotežje dosežemo in ohranjamo avtomatično in instinktivno, podobno kot kadar se vozimo s kolesom. Šele takrat lahko začnemo razvijati sposobnost »iti s konjem«, se prilagajati njegovemu gibanju in se tudi naučiti, kako vplivati nanj s svojo težo.
Preizkus ravnotežja prestanemo takrat, ko nam uspe vzdrževati varen sed brez uporabe stremen v ovinkih in serpentinah, brez zategovanja in visenja naprej. Dalje, ko lahko gledamo povsod naokrog, premikamo svoje okončine in se pogovarjamo. Dosego vsega tega najbolje oceni vsak jahač sam zase.
Ko se jahač nauči sedeti tako, da se konj lahko svobodno giba, smo dosegli točko, kjer se tudi konj sam začne truditi zato, da bi on in oseba na njem ostala v ravnotežju. Na vsak naroben premik teže jahača se bo v takem primeru konj bolj odzval, kot kadar vozimo kolo »brez rok«.
Jahanje brez stremen pa je pomembno tudi za bolj izkušene jahače. Priporočam, da od časa do časa še vedno preizkusijo jahati na tak način. Če se jim zdi, da ne sedijo dobro, potem to vsekakor pomeni, da so podvrženi določeni meri zategnjenosti, kar negativno vpliva na njihovo ravnotežje. Če pa (se) (po)čutijo, kot da je vse v redu, potem tudi je tako.

SPROŠČENOST

S tem izrazom imamo v mislih stanje, ko so sklepi rok in nog ter jahačeve mišice sproščene, brez neprostovoljne zategnjenosti. To seveda ne pomeni, da jahačeve okončine lahko prosto opletajo naokrog. Premišljena uporaba mišic se zahteva, prav tako kot pri gimnastiku, ki graciozno nastopa na bradlji, pa naj gre za balansiranje, guganje ali skakanje.
Problem pri sproščenosti tiči v tem, da jahač ne zna oceniti kdaj so njegove mišice zategnjene in kdaj sproščene.
Velja, da smo zategnjeni, kadar čutimo, da sedimo neudobno in da svoj sed le stežka vzdržujemo in še to s pomočjo zadnjice. Ko jahač osvoji določeno stopnjo ravnotežja, strah, zategnjenost in tendenca po visenju naprej začnejo izginjati in stanje sproščenosti se lahko prične.
Kot že rečeno, pri doseganju ravnotežja in sproščenosti jahaču lahko pomagajo razne vaje, ki jih izvaja, medtem ko sedi na konju. Gledanje okrog sebe, premikanje, pogovarjanje, žvižganje in druge vaje so v veliko pomoč jahaču pri navajanju na svojega konja in sproščanju, vendar le, če je že osvojil določeno stopnjo ravnotežja in samozavesti, ki ga tako početje zahteva.
Velikokrat pa se zgodi, da na takih vajah porabimo preveč časa. Le-to namreč lahko pokvari ravnotežje. Pogosto lahko vidimo primere, ko je jahač že spodobno sproščeno sedel v sedlu, pa ga je pretiravanje s takimi vajami odneslo nazaj k oprijemanju s stegni in nogami.
Jahanje po terenu nam pri razvijanju samozavesti in sproščenosti pomaga prav toliko kot zgoraj omenjene vaje. Poleg tega nam dodatno pomaga, da spoznamo, kako se naš konj vede v različnih situacijah. Tujega jezika se veliko bolje naučimo v tujini, kot doma iz knjig..
Veliko slišimo o vajah na konjskem hrbtu, malo pozornosti pa posvečamo vajam na tleh. Slabo drža in zategnjenost naravno slabo vplivajo na jahačev sed.
Obstaja razlika med napakami v drži, ki samo izgledajo slabo in nič drugega, ter med napakami, ki imajo škodljiv efekt. Prav tako obstaja razlika med nepravilnostmi, ki so lahko prirojene, kot npr. telesne deformacije ali nepravilnosti ali pa take, ki so jih povzročile slabe navade, ki se lahko kažejo, ko je jahač na tleh (ni pa nujno), vedno pa se pokažejo, kadar sedi v sedlu. Priporočam, da se jahalni učitelj o teh napakah in nepravilnostih pogovori z učenci, če je le možno ne med učno uro. Kadar izvirajo iz strahu ali iz prevelikih naporov, se naj učitelj in učenec pogovorita o tem, kako bosta ukrepala.
Kadar pa težave izvirajo iz telesnih deformacij ali slabih navad je najbolje kar učitelj lahko naredi, da učencu jasna navodila o prihodnjem delu, ki jim mora le-ta skrbno slediti.
Za razliko od izvajanja vaj na konjskem hrbtu, morajo biti vaje, ki jih učenec izvaja na tleh zaradi svoje slabe drže in drugih slabih navad, prikrojene za vsakega učenca posebej in jih ne izvajamo med učno uro, kjer jaha več učencev skupaj.
Ena najpogostejših težav je bolečina v stegnih, ki jo povzroči raztegovanje stegenskih mišic, ki tega niso navajene. Oseba, ki trpi za tem, bo posledično imela težave s položajem nog. Samo jahač, ki se v sedlu počuti udobno, lahko sedi dobro in sproščeno. Če jahač med sedenjem v sedlu občuti neudobje ali ima težave z držanjem svojih nog takoj za sedelnim pasom, brez da bi pri tem odmaknil kolena stran od sedla ali če njegove noge ne visijo naravno v tem položaju, potem je, gledano z vidika telesne zgradbe, "preozek" v dimljah. To se zgodi približno dvem tretjinam jahačev v začetnih fazah učenja. Razlog tiči v močni a elastični mišični strukturi na notranji strani stegen, kar je še posebej pogosto pri odraslih.
Ko te »jahalne bolečine« ponehajo, kar se ponavadi zgodi v roku nekaj dni, ima jahač ponavadi še vedno probleme s položajem nog, ne da bi vedel zakaj je temu tako. Nemogoče se je znebiti te mišične zategnjenosti, če so noge prisiljene v pravilen položaj. Vaje kot je iztegovanje vsake noge posebej vstran in raztegovanje nog široko narazen lahko raztegne sramno kost ali bolje rečeno notranje stegenske mišice. Potrebno pa je poudariti, da morajo biti te vaje izvedene večkrat na dan, najbolje zjutraj, opoldne in zvečer, če naj imajo kakšen pozitiven učinek. To je edini način sproščanja nog. Med tem časom, ko ima jahač take težave, bi bilo zanj koristno, da jaha konja, ki nima preveč izraženih hodov.
Poleg vsega tega se mora jahač boriti proti napakam v drži, proti zategnjenosti v bokih in sklepih gležnjev, proti zaokroževanju hrbta ali neuravnanosti bokov. Zategnjena zapestja prav tako potrebujejo popravljanje, kakor bi ga pri učenju igranja klavirja in violine.
Treba se je zavedati, da je enostavno nemogoče vse zgoraj našteto pravilno izvesti v relativno kratkem času, ko sedimo na konju. Če jahač zanemarja učiteljeva navodila, ne sme biti presenečen, ko bo imel težave z udobjem, sproščenostjo, konec koncev pa tako jahanje niti ne izgleda lepo. Te težave pa posledično negativno vplivajo na čutenje in na delovanje na konja. Prav zaradi tega sem v tem poglavju že nekajkrat omenil, da vse prevečkrat vajah na tleh posvečamo preveč nepotrebne pozornosti. Stvar, ki najbolj ogroža jahačevo sproščenost v sedlu, pa je prav gotovo popravljanje seda. To pa se lahko sliši precej nesmiselno. Nekateri utegnejo reči: »Seveda je pravilno, da se jahaču pove, kako naj sedi in se ga pri tem popravlja!« Ampak, tukaj je na delu logika. Popravljanje seda ni nič drugega kot siljenje v neko v naprej določeno držo, v drugih besedah, uniči sproščenost in vodi v zategnjenost.
Položaj telesa in okončin je odvisen od vaje, ki jo moramo izvesti in od dejstev, ki jih moramo uporabiti. Neumno bi bilo torej učiti en položaj v izolaciji od drugih, to lahko storimo le v primerih, ko je naš namen, da se jahač nauči dajati dejstva in »čutiti« konja. Seveda pa to še ne pomeni, da izboljšanje seda ni pomembno: daleč od tega. Je najpomembnejše, saj pokaže, da le učenje jahanja (v najširšem možnem pomenu besede) lahko za rezultat da dober sed, pri katerem jahač čuti kaj se dogaja in lahko daje pravilna dejstva.
Pred vsako novo lekcijo, pa naj bo to hod, kas, zaustavljanje, obračanja ali galopiranje, je potrebno izvesti pol-zaustavljanje(v nadaljevanju: pol-parada). Pri izvedbi pol-parade mora jahač storiti naslednje: zravna telo, se naredi »dolgega« in z nogami deluje na konja. Tako bo izboljšal svoj sed in obenem ocenil ali je bila pol-parada dovolj učinkovita, ter če se je konj pravilno odzval. Da pa jahač kaj takega lahko občuti, mora sam biti popolnoma sproščen.
Če trener in jahač izvedbam pol-parad povzročata dovolj pozornosti, je to neprecenljive vrednosti pri pridobivanju dobrega seda, občutka in delovanja. Popravljanje sedišča kot takega bo postalo nepotrebno. Potrebno pa je vedeti, kako pogosto se pol-parada izvaja: avtomatično mora slediti trenerjevemu pozivu k pozornosti, ki mu vedno sledi ukaz. (Npr. Pozor, levi galop! ali: Iiinn, kas!). Pri tem je jasno, kaj učenec mora storiti. Ne naredi samo ene stvari od naslednjih: se zravna, poravna, potisne prsa naprej in rame nazaj, ampak naredi pol-parado, ki pokrije vse to. Učenec se zravna se z določenim namenom in pri tem ne sme priti do zategnjenosti. Ko zahteva pravilno pol-parado, mora pri tem združiti več stvari naenkrat: naredi se dolgega, tako da se zravna, stisne noge navznoter, se prilagodi konjevemu gibanju in ga na sploh »čuti«. Jahač lahko dober elastičen, prožen sed osvoji šele takrat, ko je popolnoma osvojil izvedbo pol-parade.
Nasprotno od prej omenjenega pa bo edini učinek posameznih ukazov kot so: »Sedi bolj pokončno!«, »Poravnaj se v sedlu!«, »Prsa naprej!« , to da učenec postane zategnjen, ker se osredotoča na te različne ukaze in jih skuša izvesti do črke natančno. Nemogoče je preveč poudariti, da je to, kar mora storiti, naučiti se jahati in ne naučiti se nekega v naprej določenega okvira.

SLEDENJE KONJEVEMU GIBANJU IN UČENJE SEDENJA GLOBOKO V SEDLU

Problemi se pričnejo v kasu, ko jahača začne »metati« iz sedla. Konji imajo različno izdatne hode. Bolj mehko gibanje imajo, hitreje jahača neha metati iz sedla in njegovo ravnotežje ter sproščenost se takoj izboljšata.
Ampak, če kasneje jaha svojega konja v hitrejših hodih, še posebno kadar zvezne vajeti niso pripete, ali kadar jaha kakega drugega konja, ki nima tako mehkega gibanja, se bo takoj začel počutiti zelo neudobno.
Začetnik bo skušal to neudobje omiliti s stiskanjem nog ali stegen. Kmalu bo ugotovil, da je njegovo početje neučinkovito. Kaže se v jahačevi zategnjenosti in konjevem hitenju naprej.
Izvor tega problema (»biti za konjevim gibanjem«), bomo obdelali v poglavju o delovanju in dejstvih.
Temeljno zdravilo je: pritegovanje križa. Pritegovanje križa je nekaj, kar počnemo vsak dan nevede v vsakodnevnih opravilih, ampak, ravno zato, ker to počnemo nevede, večina ljudi nima pojma o tem, kakšno vlogo ima pri gibanju na splošno. Poglavje, ki sledi (»Pritegovanje križa), je namenjeno predvsem takim , saj je ta tema zelo pomembna in si zasluži dodatno razlago. Dejstvo je, da tudi če je nekdo dojel idejo pritegovanja križa, še ne pomeni, da razume kakšno vlogo ima le-ta pri jahanju.
Tako kot se na gugalnici lahko zagugamo s pomočjo pritegovanja križa, tako lahko na isti način tudi konja poženemo naprej. Ko konj enkrat že hodi, se lahko na enak način izognemo temu, da bi bili za konjevim gibanjem – prilagodimu se njegovemu gibanju, »gremo s konjem«. Če smo osvojili, kako pravilno poženemo konja v korak, nam tudi iti z njim v harmoniji ne bo težko. Ne smemo pa početi le ene stvari posebej, brez ostalih. Mnogo jahačev, ki jahajo že leta in leta, še ni osvojilo tega prvega pogoja za dober sed, ki je zelo pomemben za pravilno uporabo dejstev (pravilno vplivanje na konja). Pritegovanja križa ne smemo zanemarjati, niti ne tretirati kot nekaj, kar pride sčasoma. To moramo vaditi, vaditi, vaditi. Pri tem potrebujemo dobro ujahanega konja, ki se bo takoj odzval na pritisk hrbtnih mišic. Kadar jahač zahteva korak in pri tem uporabi tudi dejstva križa in ledij, lahko ugotovi, da tako potrebuje manj dejstev nog (listov).
Če pri prehodu v hod uporabimo tudi ledja (križ), lahko ugotovimo, da se konj odzove precej drugače. Kadar pri prehodu ne uporabljamo ledij, nam ostane le še vlečenje vajeti in ponavadi je to precej močno vlečenje. Z uporabo križa in ledij konja spodbudimo naprej, v brzdo, ki ga ustavi. Potrebno je le malo pridržati vajeti, da konj ugotovi, da od njega ne zahtevamo prehoda v hitrejše, ampak v nižje gibanje; jahač naj bi dobil občutek, da je konj pod njim znižan v zadnjem delu in zvišan v prednjem.
Najhitrejša pot, kako postati dobro podkovan v pritegovanju križa, je ponavljajoča se vadba prehodov v korak in stoj, ter tudi iz koraka v kas in nato spet v korak in stoj. Če ne dosežemo željenega učinka na konju, ki ga jahamo, poizkusimo tudi na drugih konjih, dokler nam ne uspe. Pomembno je da uspeh dosežemo, drugače se tehnike pritegovanja križa ne bomo nikoli naučili!
Ključnega pomena je, da jahač razvije občutek in da loči, kako se konj ustavi (ali nadaljuje s korakom), kadar ga ustavimo z ali brez pritegovanja križa. Razlika je precejšnja. Šele, ko je to razumevanje popolno, lahko jahač dojame, kako ga lahko delovanja mišic križa reši tako hudega »metanja« iz sedla kot na začetku.
V lahnem (mišljeno je lahkotno, ne lahko jahanje) kasu pritegovanje križa premakne sedišče in center gravitacije naprej – enako, kot se zgodi pri koraku in pri prehodu v stoj, posledica pa je zanesljiv položaj spodnjega dela hrbtenice. Jahač, ki sedi globoko v sedlu, daje vtis, kot da je del sedla in da je nanj pritrjen z nogami in hrbtom. Ta koncept se začetnikom morda zdi zelo čuden, ampak, če imajo priložnost sedeti na dobro ujahanem konju, ki se že nosi sam, bo to povezanost hitro začutil. Tesen kontakt se tako vzpostavi med jahačem in konjem in za to ni potreben noben poseben trud.
Priporočam, da se za take vaje uporablja dobro ujahan konj ali pa vsaj konj, ki jahača ne meče preveč visoko ven iz sedla, saj se jahač pri tem precej lažje nauči slediti konjevemu gibanju. Uporabne so tudi pogoste menjave hodov, posebno zaradi vadbe hrbtnih mišic, ki jih uporabimo takrat, ko konju ukažemo naj hodi ali da naj se ustavi, takoj zatem pa nato zahtevamo prehod nazaj v korak in kas. Z več ali manj pritegovanja križa lahko v sedlu sedimo različno globoko, brez da bi bi bila prizadeta t.i. globina seda. Bolj izdatni kot so konjevi hodi in bolj živahen, kot je kas, več delovanja križa je potrebno. Takoj, ko jahač začuti, da je to osvojil, pa je nujno, da se tega loti tudi na drugih, težavnejših konjih.
Da je nekdo »prilepljen v sedlo« rečemo takrat, ko lahko sedi na kateremkoli konju, v močnem, živahnem kasu, brez da bi ga metalo iz sedla in kar je še pomembnejše; tako zanesljivo, da bi papirček med njim in sedlom ostal med jahanjem na mestu. Sledenje konjevemu gibanju je neizogibno povezano z sproščenostjo in občutkom, tu ni prostora za zategnjenost, togost, surovo moč ali veliko delavnost. Dobro poučen dresurni sodnik bi torej moral biti sposoben prepoznati te kvalitete glede na to, kako konj teče in ne glede na to, kaj počne jahač na njem. Jahačeva edina naloga je, da mirno sedi v sedlu. Sunkoviti, krčeviti gibi v križu ali votel hrbet NISO ista stvar kot pritegovanje križa. Včasih se jahač med pritegovanjem križa lahko nagne malo nazaj, vendar pa to še ne pomeni da lahko nagibanje nazaj enačimo s pritegovanjem križa. Niti nam nagibanje nazaj ne bo pomagalo, da bi se tega naučili.
Pogosto začetniki dobijo nasvet naj se »gibajo(nihajo) skupaj s konjem«. To je zelo slab nasvet, namreč, da bi sledili konjevemu gibanju ni dovolj le, da naše telo prosto niha tako kot konjevo, za to je potrebno zavestno in premišljeno delovanje določenih mišic, potiskanje telesa naprej. Dokaz za to najdemo pri navadni gugalnici: Z odločnejšim gibanjem križa jo poganjamo; če pa bi v njej samo pasivno sedeli, bi se slej ko prej počasi zaustavila.

PRITEGOVANJE KRIŽA

Delovanje določenih mišic hrbta ali »pritegovanje križa« je (v konjeniškem kontekstu) ena najpomembnejših stvari, ki jih je potrebno znati, če hočemo na konju biti učinkoviti pri uporabi dejstev. Je tako zelo pomembna, da resnično težko pravilno delujemo na konja, če pritegovanja križa ne obvladamo.
Da to obvladamo, vemo takrat, kadar smo dosegli določen uspeh pri sproščeni drži, uspeh torej čutimo. Pri pritegovanju križa niti malo ne gre za zategovanje! Priporočam, da jahač med to vajo govori, žvižga ali poje, če želi. Pravzaprav, počne naj karkoli, kar ga bo odvrnilo od zategnjevanja.
V normalnem položaju na konju se hrbtenica krivi/upogiba na večih mestih. To lahko preverimo na sebi ali drugih ljudeh. Pri pritegovanju križa pa je najnižji del hrbtenice (tisti, ki vključuje križnico, križno kost (= vezni člen med medenico in hrbtenico)), pomaknjen naprej. Posledica tega je potiskanje zadnjega dela medenice nazaj in dol, ter prednjega dela navzgor; sedne kosti so pri tem potisnjene naprej. Nasprotni učinek dosežemo, če naredimo votel hrbet. V takem primeru se medenica nagne naprej, sedne kosti pa končajo daleč preveč nazaj.
Križ lahko pritegnemo na obeh straneh ali pa samo na eni, tako da lahko naprej potisnemo obe ali pa samo eno sedno kost.
Reakcije konja (še posebno takega z občutljivim križem) nam bodo hitro povedale ali smo se pritegovanja križa že naučili.
Naslednja razlaga je namenjena začetnikom in sicer za razjasnitev pojma »pritegovanje križa«:

• Pritegovanje križa na obeh straneh telesa (potiskanje naprej obeh sednih kosti):

1. Na gugalnici pritegnemo križ, da se zagugamo in sprostimo, ko se zagugamo nazaj.
2. Če se uležemo na tla in dvignemo zadnjico, to storimo izključno s pritegovanjem križa.
3. Če si na mizo pred sabo položimo knjigo, tako da je pol knjige na mizi, pol pa jo gleda čez, jo lahko celo potisnemo nazaj na mizo – s pritegovanjem križa. Ta primer nam najbolje od vseh prikaže razlike med pritegnjenim križem in med votlim križem! Pritegovanje križa premakne sedne kosti naprej, kar je nujno za jahanje, votel hrbet pa ravno obratno, nazaj. Potiskanje prsi naprej in primikanje ramen čim bolj skupaj (plečna razdalja) je posledica votlega hrbta.
4. Če se usedemo na stol in se naslonimo na naslonjalo ter pritegnemo križ, se lahko z zadnjico in stegni podrsamo naprej.
5. Če se usedemo na lahek stol, brez naslonjala, z nogami narazen (podobno kot bi sedeli na konju), lahko stol prekucnemo naprej s pomočjo pritegovanja križa. Tu je potrebno poudariti, da moramo noge položiti na levo in desno stran stola in ne spredaj pred stol.
Kakorkoli, za bodočega jahača ni zadosti, da te razlage prebere in si ogleda ilustracije. Razumevanje ni enako kot čutenje. Treba je vaditi in ko imamo občutek, da stvar obvladamo, je treba vaditi še na konju, dokler ne delamo tega čisto naravno in popolnoma uspešno.

• Pritegovanje križa samo na eni strani telesa (potiskanje ene sedne kosti naprej):

Ta vaja je prav tako pomembna kot prejšnja. Da dosežemo zbranost, zmožnost pravilnega zavijanja in galopiranja, moramo nujno obvladati pritegovanje križa samo na eni strani telesa.
1. Gugalnico lahko na ta način zagugamo tako, da se bo gugala vijugasto.
2. Če ležimo na tleh lahko na ta način dvignemo samo eno sedno kost.
3. Če pred sabo na mizo položimo knjigo tako, da jo pol leži na mizi, pol pa jo gleda čeznjo, jo lahko s pomočjo pritegovanja križa samo na eni strani telesa porinemo naprej, v vijugasti smeri.

Prav nič težje ni vaditi pritegovanje križa na začetku učenja jahanja ali kasneje. Križ lahko pritegnemo bolj ali manj, tako kot velja za vse mišice telesa. Iz tega sledi, da konju lahko dejstva dajemo z neskončno mnogo stopnjami delovanja naših mišic. Sedne kosti lahko potisnemo močno ali pa malo manj naprej, lahko pa križ pritegnemo le toliko, da preprečimo, da bi zdrseli nazaj. Križ je lahko tudi popolnoma sproščen. Vse je samo del cele vaje. Kar je ključnega pomena pri vsem tem je ponavljajoča se vadba. Ni zadosti, da stvar poznamo v teoriji.
Nikoli ne smemo pozabiti, da je pritegovanje križa temelj dobrega seda, korakanja in prehoda v stoj. Dejstev ne moremo dajati brez pritegovanja križa, če nočemo, da prehod v stoj postane vlečenje vajeti. Brez njega ne moremo dobro sedeti na konju, če pa ne sedimo dobro, ne moremo biti efektivni. In na tako trhlih temeljih si nihče ne more privoščiti, da bi popravljal konjeve napake in odpravljal neubogljivost.

Pogosto slišimo, da ima jahač »dosti križa«, »ima natančen( križ« ali da »nima križa«. Ti izrazi so nekako zavajajoči. Vsi konjeniki smo namreč obdarjeni s približno enako hrbta:), nikoli pa ga ne uporabljamo vsi enako. Pri večini ljudi so mišice toliko močne, da ne bodo ubogale, kadar od njih zahtevamo nekaj tako nenavadnega. Bolečine v križu so razred zase. Lahko se pojavijo, kadar jahača meče iz sedla ali pa kadar jaha predolgo, razlogov je več. Kakorkoli, bolečine v križu so redko posledica pritegovanja križa.

Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi

Ko govorimo o »čutenju« (feel) pod tem pojmom razumemo jahačevo sposobnost, da lahko kadarkoli oceni, kako dobro sedi in kako učinkovito daje dejstva. Pri konju pa je tak jahač sposoben oceniti njegovo odzivnost, stopnjo zbranosti ter njegovo koncentracijo. Tak smisel za občutek jahaču pove, kako dobro njegov konj teče, ter kdaj in kako močno je potrebno uporabiti določeno dejstvo. Na koncu sledi še hitra ocena ali je bilo to, kar je storil učinkovito in ali je bil namen dosežen ali bo vajo treba ponoviti.
Čutenje je nekaj, kar se mora vsak jahač naučiti sam. Največ, kar lahko storijo trenerji, so dobra navodila, navajanje k samo-disciplini, korektne učne ure in to, kako reagirajo na to, kako učenci skušajo izvesti njihove ukaze. Vrsta učne ure ni pomembna, pomemben je način, na katerega je izvedena.
Potrebna je kritična ocena po vsakem uporabljenem dejstvu ter po vsaki učni uri. Samo na tak način se lahko ta smisel za »čutenje« vzbudi in privzogji. Najlažje se to zgodi v takem okolju, kjer začetnik lahko začne z lažjimi nalogami in se, šele ko jih popolnoma obvlada, seznani s tistimi težjimi.
Če se jahač zaman trudi, da bi izpolnil določeno nalogo, to ne pomeni, da se mora zadovoljiti z slabšo izvedbo – na tak način namreč njegovo »čutenje« zlahka otopi – tukaj je nujen ukrep ta, da prosi za pomoč svojega trenerja. Noben trener, ki je vreden tega naziva, ne bo vzel takšne prošnje za slabo. Vsekakor pa bo naredil izjemo pri učencu, ki bi ga skušal ogoljufati: tako obnašanje bi razumel kot pomanjkanje predanosti in bi v prihodnosti takemu učencu posvetil manj svojega časa. Predanost delu, ki ga jahač pokaže, je nenehno dobra stimulacija trenerju in obratno.
Naj orišem to s primerom: Trener da ukaz za pol-parado, kar od jahača zahteva vzporedno uporabno križa, nog in vajeti. Jahač se boji, da če uporabi preveč dejstva nog, konj ne bo izvedel pravilne pol-parade, ampak bo samo pohitel naprej s hitrejšim tempom. Zato dejstvo nog opusti in se posluži samo dejstva vajeti. Veliko učencem se zdijo trenerjeva navodila kontradiktorna, pa se nikoli ne potrudijo in vprašajo za razlago. To je zelo narobe! Učenec se mora take stvari pogovoriti s trenerjem in nato poizkusiti izvesti pol-parado na kakem drugem konju, dokler mu ne uspe. Žalostno dejstvo je, da za izostanek uspeha pogosto krivimo konja, resnica pa je, da konji, ki kontinuirano delajo pod različnimi jahači, hitro otopijo, tudi če so jahači dobri. Enostavno se jih ne da »držati« na taki ravni, kot bi si želeli, to pa je problem pri pridobivanju smisla za »čutenje«. Ampak, če smo se naučili dajati pravilna dejstva na dobro ujahanem in senzibilnem konju, potem se bo tudi slabše najahan konj pravilno odzval. Ko se naše prizadevanje k pridobivanju »čuta« razvije v pozitivno smer, postane zelo pomembno, da začnemo jahati različne konje, saj se vsak konj odziva drugače. To od jahača zahteva, da še enkrat oceni svojo sposobnost čutenja in poveča svojo zmožnost uporabe dejstev, prikrojenih za vsakega konja posebej.
Nedvomno pa je najboljši in največji mojster razvijanja umetnosti čutenja pri jahaču – njegov konj. Potrpežljivo in neutrudno govori jahaču, kaj dela narobe. Potrebno je le interpretirati njegove reakcije in narediti potrebne popravke. Največkrat take reakcije izkusijo začetniki, pri tem pa jih ni prav nič sram reči, da je to zato, ker je njihov konj neuporabno bitje, zategnjeno, oropano »čutenja« in neobčutljivo.
Teh reakcij je več vrst. Stresanje z glavo je eden izmed konjevih najbolj iskrenih krikov: »Ne vleci me tako na gobcu!« Brcanje z zadnjimi nogami proti jahaču pomeni: »Ne žgečkaj me s svojimi ostrogami!« Švrkanje z repom: »Tvoje noge so preglasne, nagajaš mi z ostrogami!« Vlečenje pomeni: » Tvoje roke niso dovolj prožne/elastične!« Konj namreč vleče le toliko, kot vlečejo jahačeve roke. Življenje nas uči, da pritisk proizvaja proti-upor. Kadar se torej jahač pritožuje, da je njegov konj »trd na gobcu«, pravzaprav obsoja svoje pomanjkanje znanja. Brezkompromisno drži, da večina konjev razvije trd gobec prav zaradi tega ker so jih njihovi jahači skozi daljše obdobje vlekli na gobcu. Če pa se taki jahači naučijo jahati te konje bolj mehko in z občutkom, potem bodo kmalu opazili, da se tudi najtrši gobci hitro začnejo spreminjati v mehke. Kadar pogovor teče o čutenju in občutku, veliko jahačev najprej pomisli na svoje roke, v bistvu pa je najbolj pomembno, da se najprej naučijo čutiti »skozi sed« in ne »skozi roke«. Najboljša razlaga tega dejstva se pojavi že pri začetnikih pri prvih učnih urah, ko se njihov konj ustavi, vendar položi eno od zadnjih nog za drugo in ne obeh vzporedno. Jahač dobi hipen občutek, da na eni strani sedi nižje kot na drugi, ni pa mu čisto jasno, kako se je to zgodilo. Pogosto lahko vidimo, kako se taki jahači skušajo poravnati v sedlu: vstanejo, stojijo v stremenih in se nato spet usedejo. Na koncu obupajo, saj njihove norčije nimajo nobenega efekta. Vse, kar pa bi tak jahač moral storiti je to, da bi na tisti strani, kjer je potrebno, dal nežno dejstvo z listom in konj bi prestavil nogo naprej in jahač bi takrat ugotovil, da je pravzaprav ves čas sedel poravnano, samo konj je bil postrani.
Ta primer bi moral jahaču povedati, da mora pozornost posvečati tudi tistim stvarem, ki se mu na prvi pogled zdijo trivialne in da ni treba, da pusti trenerju, naj odkrije vse njegove probleme. »Čutenja« se bo namreč naučil samo jahač, ki uporablja svoje možgane! in ki svoja občutenja interpretira.
Jahač je torej sam sebi najboljši sodnik, če se je že naučil »slediti konjevemu gibanju«, saj mora sam sebe čutiti ali ga meče iz sedla in oceniti ali lahko to odpravi sam ali potrebuje trenerja. Če jahač še ni pridobil takega občutka si lahko pomaga tako, da vstavi list papirja med zadnjico in sedlo, pri tem pa se mora zavedati, da si še NE zasluži komplimenta, da ima »dober sed« ali »dober položaj nog« in da še ni osvojil najpomembnejših aspektov sedenja v sedlu. Veliko jahačev, med njimi tudi tisti, ki jahajo že kar dolgo, bi, če bi jih prosili, naj odgovorijo po resnici, moralo priznati, da ko galopirajo, ne vejo, na katero nogo.. Če jahač ne prepozna vrste galopa (levi ali desni) v prvem galopnem skoku, pomeni, da sedi slabo in da ne sledi konjevemu gibanju.
Zelo malo je jahačev, ki pravilno razumejo pojme kot so: » na vajetih«, »na dejstvih«, »izza vajeti«. Ti pojmi so zelo pomembni in bodo zato obravnani posebej v enem od naslednjih poglavij.
Dober način za jahača, ki bi si rad sam oblikoval oceno o svojem znanju je ta, da jaha občutljive konje.
To mu omogoča da preveri svoj smisel za »čutenje«:
- ali na konju z občutljivim hrbtom zlahka sledi njegovemu gibanju,
-ali na konju z občutljivim gobcem zlahka jaha s prožno, elastično roko,
-ali na konju, ki je občutljiv na liste zlahka jaha z mirno (»tiho«) nogo.
Večina jahačev se nerada loteva takšnih testov, če pa se že in le-ti niso zadovoljivi, krivi ubogega konja. Počutijo se užaljene, da si kdo sploh drzne podvomiti v njihove zmožnosti.
»Občutek« lahko pridobimo le skozi ponavljajoče se vadenje, vendar le pod pogojem, da smo se pripravljeni potruditi. Brez prizadevanja, discipline; v drugih besedah – samo-ocenjevanja in pozitivnega mišljenja, se nihče ne bo ničesar naučil.

Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi

Wilhelm Müseler, rojen 1887, je bil deležen vojaške jahalne šole in je bil kot talentiran jahač v preskakovanju ovir predviden za Olimpijado 1915. Zanj je bilo dresurno gimnasticiranje konja podlaga za vse nadaljne discipline, posebej še za vsestransko preizkušnjo in lovno jahanje. Med prvo svetovno vojno je ustanovil Parforce Club Berlin (jahalni klub, usmerjen v lovno jahanje, op. prev.) Zavzemal se je za akademski konjeniški sport.

Müseler velja za klasika med nemškimi jahalnimi učitelji, njegova knjiga Reitlehre (Riding logic) iz leta 1933 pa velja kot najbolj poznana in največkrat prebrana strokovna knjiga o jahanju. Že desetletja prispeva k temu, da se jahalna umetnost in pomembne osnove za šolanje jahačev in konjev posredujejo naprej. Niti do danes niso Müselerjeva sporočila prav nič izgubila na svojem pomenu in vrednosti.

1. poglavje iz knjige Riding Logic – TRENING JAHAČA

Kako se jahač nauči sedeti?
Kako se jahač nauči čutiti?
Kako se jahač nauči delovati na konja?
Šolanje konja (uvod v naslednje poglavje)

TRENING JAHAČA

Za jahača je ključnega pomena, da vadi vse tri zvrsti jahanja enakovredno: jahanje v maneži(dresura), jahanje po terenu in preskakovanje. Če eno od teh aktivnosti zanemari ali je ne trenira dovolj, ne bo nikoli res dobro obvladal svojega konja.

Redkost je, da jahač na začetku svojega učenja jahanja ve, v katero zvrst ga bo njegovo zanimanje kasneje odneslo. Edina stvar, ki jo zagotovo ve, je to, da se želi naučiti jahati. Kakorkoli že, začetni koraki so za vse jahače isti, ne glede na njihov končni cilj.
Približno 30 ur naj bi zadostovalo za jahača, da pridobi osnovne veščine v vseh treh hodih, na mirnem in ubogljivem konju. To je dovolj za nekoga, katerega edina želja je jezditi enkrat na teden za rekreacijo. Nekdo drug bo hotel te veščine še izpopolniti, spet tretji pa se bo jahanja lotil profesionalno. Prvi gleda na konja predvsem kot na žival, ki ga prenaša naokrog; druga dva pa vidita jahanje kot cilj, morda celo kot vrsto umetnosti. Resnično mojstrsko lahko jaha le nekdo, ki je leta in leta ostajal odprt za nove ideje in tudi tak človek bi moral biti vedno pripravljen priznati, da se še vedno mora veliko naučiti.
Trening jahača lahko razdelimo na tri vidike: sed, občutek in delovanje. Nemogoče bi bilo reči, da je eden od teh vidikov bolj pomemben od ostalih, ker so neločljivi in odvisni drug od drugega.
Ne moremo se npr. najprej naučiti kako dobro sedeti, šele kasneje pa se posvetiti preostalima elementoma, v izolaciji od seda.
Pri prvih urah jahanja jahača torej učimo vse troje. Pogosto slišimo, da je dober sed temelj vsega jahanja. V tem sicer je nekaj resnice, pa vendar je dejstvo, da je jahačev položaj odvisen od delovanja (dejstev), ki jih želi uporabiti, oba, položaj in dejstva, pa sta določena z občutkom, čutenjem (feel).
Jasno je torej, da se jahač mora že od začetka učiti, kako čutiti. Mora se zavedati, kdaj sedi na konju udobno in sproščeno in kdaj sedi na konju le s pomočjo svojega ravnotežja. Znati mora spremljati konjevo gibanje, in vedeti, kako naj nanj vpliva s pomočjo hrbtnih mišic (križa), lastne teže, nog in vajeti. Če jahač nima občutka za vse to, njegov sed ne bo sproščen in »elastičen«. V takem primeru se bo jahač trudil sedeti na konju, kot le najbolje zna, to pa ne bo pripomoglo k njegovemu jahanju. Sed take vrste je popolnoma napačen in čeprav na prvi pogled mnogim izgleda čisto spodoben, v resnici temu ni tako, saj je pomanjkljiv v »čutenju« in posledično zategnjen, trd.
Veliko je jahačev, ki so prepričani, da so strokovnjaki na vseh teh področjih; precenjujejo svojo usposobljenost in podcenjujejo veščine, ki se jih še morajo naučiti. Ko se srečajo s težavami, krivda nikoli ni njihova, pač pa konjeva. Ko hočejo izpasti še posebno izobraženi, krivijo konjevo nepravilno telesno zgradbo; taka napaka, če že obstaja, ima zelo malo zveze z njihovimi težavami. To je eden od razlogov, zakaj obstaja toliko slabo šolanih konjev (in prav pogosto so to konji, ki naj bi spadali med dobro šolane).
Dobro šolani/ujahani konji so prav tako redki, kot so redki dobri jahači. Vsak jahač se na določeni točki sreča s težavami in ključno je, da pri tem posveča pozornost (tudi če samo hipotetično) vzrokom konjevih slabih navad in se le-te trudi opraviti. Vsakdo, ki bi se resnično rad imel za dobrega jahača mora vedeti naslednje: 99% vseh konjev ima slabe navade, ki se jim pogovorno pravi »neubogljivost«. In 99% vseh jahačev nima pojma, kako te navade odpraviti in se niti ne potrudi, da bi se tega naučili. Mogoče so že slišali, da je treba konja narediti pozornega na dejstva, vendar ne storijo ničesar v tej smeri. Skozi zanemarjanje in popolnoma nenamenoma konjeve slabe navade še okrepijo. Ne potrudijo se razmisliti, ali je uporaba dejstev dejansko tako težka, kot se zdi. Tako se nikoli ne zavejo, da je to precej preprosteje in prav tako lahko za usvojiti, kot npr. sledenje konjevemu gibanju. Ampak, tudi tega 99% jahačev ne zna, kakor tudi ne znajo sedeti globoko v sedlu, ker se niso naučili pritegovanja križa. Otrok na gugalnici se zna zagugati, večini jahačev pa isto stvar ponoviti na konju predstavlja ogromen problem. Vsak jahač bi moral ta dejstva dobro premisliti in se nato odločiti, da bi bilo tudi zanj res koristno, da osvoji to »veliko skrivnost«!

Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi

Predstavitev patenta "Naprava in metoda za odpravljanje motnje obnašanja (hlapanje in požiranje zraka) pri konjih"

Seminarska naloga pri predmetu Uvod v raziskovalno delo v biologiji, Avtor Tina Klemenčič (pdf  datoteka)

Pravilen kot kopita je vedno veljal za bistven del uravnoteženega kopita. Kot kopita tvori kot med prstno steno kopita in ravno površino, na kateri konj stoji.

Še nedolgo nazaj je konjeniška literatura priporočala kote na prednjih nogah 45 – 50 stopinj in 50 – 55 stopinj na zadnjih, kar pa se je izkazalo za napačno. Treba je namreč upoštevati sestavo noge vsakega konja posebej, od kosti do tetiv.

Kopito je idealno oblikovano takrat, ko so si prstna kopitna stena, petna kopitna stena in tri kosti v kopitu (kopitnica, venčnica in biceljnica) vzporedne (glej sliko 1).

Taka zgradba kopita omogoča naravno ravnotežje v kopitu, ohranja kopito zdravo in preprečuje poškodbe ter šepavost.

Kopito ima pravilno obliko takrat, ko lahko »narišemo« ravno linijo od biclja, mimo svitka in ob prstni steni kopita, kar imenujemo »hoof pastern axis« (prevod bi se glasil nekako takole: ravna linija od biclja do kopitne stene) (glej sliko 2).

Da bi lahko ugotovili, če ima konj primerno obliko kopita, ga postavimo na trdo in ravno podlago, stati mora na vseh štirih nogah, sprednji in zadnji piščalnici (cannon bones) naj bosta navpični na podlago.

Izrazi, kot so položno in strmo kopito, opisujejo linijo od biclja mimo prstne stene kopita, ki je prelomljena v svitku, torej ni ravna. Ravno linijo pa je seveda težko doseči, če je prst predolg/prekratek oz. peta previsoka/prenizka. Potemtakem pravilno obrezovanje igra ključno vlogo pri doseganju in ohranjanju pravilnega »hoof pastern axis«.
Kratek opis posledic nepravilnega »hoof pastern axis« pomaga razumeti, zakaj je tako pomembno, da odpravimo morebitne nepravilnosti.

Položno kopito, pri katerem je linija biclja strmejša kot linija ob prstni steni kopita, ustvari »broken back hoof pastern axis«, kar pomeni, da že prej omenjena linija ni več ravna, ampak je v svitku prelomljena nazaj (glej sliko 3).

Pri položnem kopitu gre pogosto za predolg prst ali nizko peto. Če je prst predolg, peta začne rasti naprej in posledično se zniža. To povzroči, da se bicelj premakne naprej, kar ustvari v svitku nazaj prelomljeno linijo. Tri kosti (kopitnica, venčnica in biceljnica) niso več v (na)ravni liniji.

Položno kopito povzroči konstantno nenormalno obremenitev notranjih delov kopita, poveča se pritisk na tetivo globinsko prstno upogibalko in distalne dele okončin ter povzroči, da ob vsakem koraku na tla najprej pristane prst, šele nato peta. To pa povzroči trenje v zakopitnem sluzniku - burzi (navicular bursa), ki naj bi sicer imel vlogo preprečevanja trenja med kostjo in tetivo.
Dokazano je, da položno kopito upočasnjuje cirkulacijo krvi, tako se zmanjša dotok krvi v peto.

Položno kopito pripomore k:
- nastanku podotrohloze (zakopitnice oz. navikularnega sindroma),
- vnetju bicljevega sklepa,
- nastanku kronične bolečine v peti,
- razpokam v kopitni steni in
- udarjanju z zadnjimi v sprednje noge

Čim večja je prelomljenost v svitku nazaj, tem hujše so zgoraj omenjene posledice.

Mnogo let je bilo mišljeno (še posebej s strani trenerjev galoperjev), da nižanje pete podaljša dolžino koraka, kar pa je bilo dokazano za zmotno in zelo škodljivo.

Po drugi strani pa strmo kopito, pri katerem je linija biclja položnejša kot linija ob prstni steni kopita, ustvari »broken forward hoof pastern axis« (glej sliko 4). Linija je torej v svitku prelomljena naprej. Strmo kopito povzroči, da se bicljev sklep nenormalno ukrivi, poveča se obremenitev vezi in povzroči, da ob vsakem koraku na tla najprej pristane peta, šele nato prst, kar močno poveča pritisk na peto.

Nekaj poškodb povezanih s strmim kopitom:
- vnetje bicljevega sklepa (zaradi nenormalne obremenitve),
- vnetje kopitnice prednjih nog (pedal osteitis) in
- vnetje vezi (suspensory desmitis) zaradi povečane obremenjenosti.

Obrezovanje kopit je najpomembnejši del kovanja. Cilj obrezovanja je zmanjšati nepotrebne sile, ki delujejo na prst, peto ter sklepe v in nad kopitom. Prilagajanje kotov do te mere, da bo prstna stena vzporedna z bicljem, zmanjša škodljive vplive strmega in položnega kopita.

Ponavadi rentgenski posnetki zelo pomagajo pri doseganju pravilnega »hoof pastern axis«.

Prvi korak pri popravljanju zgoraj omenjenega »broken back hoof pastern axis« je manjšanje prsta. Če gre za začetno oz. milejšo obliko, bo to zelo pripomoglo k izboljšanju stanja, a nizka peta bo ostala, kar zmanjša površino kopita (glej sliko 5). To lahko preprosto odpravimo s podkvijo, ki sega rahlo čez peto (glej sliko 6). S tem dosežemo vzporednost prstne in petne kopitne stene.

Če nam z manjšanjem prsta in podaljšanjem podkve vendarle ne uspe popraviti napačne linije, je potrebno peto podložiti (glej sliko 7).

Da popravimo »broken forward hoof pastern axis«, med obrezovanjem stanjšamo in znižamo previsoko petno kopitno steno od konice rožene strele nazaj. Če je odstranjen prevelik del pete, to lahko povzroči prehudo obremenitev na globinsko prstno upogibalko, kar olajšamo z manjšo zagozdo med kopitom in podkvijo.

Poznavanje zgradbe kopita in zavedanje posledic je ključno pri odpravljanju nepravilnosti v kopitu. Oziroma še bolje, prepreči, da bi se kakršnakoli nepravilnost sploh pojavila.

Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem s strani www.equipodiatry.com/hoofangl.htm

Northern Virginia Equine

Dr. Stephen E. O’Grady

PO Box 746
Marshall VA 20116-0746
Office: 540-364-4450
Fax: 540-364-4630
sogrady@look.net

"Absent a correct diagnosis, medicine is poison, surgery is trauma and alternative therapy is witchcraft" A. Kent Allen