Pričujoči tekst je prevod in priredba prvega poglavja knjige "Understanding The Ancient Secrets Of The Horse’s Mind", avtor: Robert M. Miller. Robert M. Miller je priznan trener konj in zavzet zagovornik in izvajalec t.i. naravnega konjeništva ( Natural Horsemanship). Je tudi eden od najbolj glasnih zagovornikov t.i. vtisnega treninga ( Imprint Training), ki je bil predstavljen tudi že na straneh konji.com. Čeprav se ne morem odločiti, kaj naj si mislim o vdoru v osebni prostor kobile in žrebička takoj po rojstvu, je gotovo le to, da smo ljudje sposobni še marsičesa bolj nečloveškega in krutega, in morda vtisni trening, kot alternativa pretepanju in obvladovanju konja na vse mogoče in nemogoče načine, le zasluži razmislek.
Poglavje, ki ga imate pred seboj, omogoča vpogled v osnove dojemanja in odzivanja konj na okolico in ljudi. Zdi se mi, da bi moral vsak "konjeljubec" poznati vsak nekaj skrivnosti, ki se skrivajo v konju, da bosta lahko srečna oba, on in njegov konj. Prijetno branje! » več »

Hrana, ki jo konj zaužije se razgradi v prebavnem traktu. Prebavni trakt sestavljo: ustna votlina, žrelo, požiralnik, želodec, dvanajstnik, tanko črevo, debelo črevo in danka z zadnjikom. Prebava je mehanska in kemijska razgradnja hranilnih snovi. Kemična pomeni razgradnja s prebavnimi encimi, ki jih izločajo prebavne žleze. Mehanska pa pomeni: grizenje, gnetenje, drobljenje…z zobmi.

Žrelo (Latinsko: pharynx)

Žrelo je dolgo do 20 cm. Med žrelni svod na eni strani in lobanjsko bazo, spodnjo premo mišico glave ter dolgo mišico glave na drugi strani se vriva parni zračni mehur, tako da se lobanjske baze dotika samo sprednja tretjina dorzalne žrelne stene. Tudi stranski ploskvi žrelne stene pokrivata zračna mehurja na obeh straneh.

Požiralnik (Latinsko: oesophagus)

Požiralnik pri konju izhaja iz žrela in to iz kratkega požiralnikovega preddvora, dorzalno (hrbtno) od grlnega kolobarčastega hrustanca.

Požiralnik leži najprej na sapniku, na spodnji tretjini vratu pa se spusti na levo stransko ploskev sapnika in poteka po njej do vhoda v prsno votlino. Ob vhodu v prsno votlino se zopet povzpne na dorzalno ploskev sapnika, poteka skupaj z njim skoz medpljučno špranjo, čez pljučni koren in bazo srca ter doseže na višini 14. prsnega vretenca , kakšnih 12 cm pod hrbtenico, nekoliko levo od medialne (središčne) ravnine, požiralnikovo zev.

Takoj ob vstopu v trebušno votlino, se pod ostrim kotom priključi na želodec. Do pljučnega korena je mišična cev požiralnika iz rdeče, prečnoprogaste muskulature, do pljučnega korena pa do kardije je iz blede, gladke muskulature. Mišična plast je debela 4-5 mm, proti želodcu je vse močnejša, na sami kardiji pa je debela 1,2-1,5 cm.

Viri: Anatomija domačih živali, Leo Rigler
avtor: mmavha

Vsak, ki je že kdaj bil priča žrebetovemu prihodu na svet, se bo verjetno strinjal, da so najbolj čudežni in ganljivi prav trenutki zbliževanja ter navezovanja kobile z novorojencem.

Kaj je normalno?

Materinski instinkt se v dobršni meri "vžge" s sproščanjem hormonov skozi faze poroda, predvsem oxytocina, katerega pri nekaterih drugih živalskih mamah injicirajo, da vzpodbudijo materinski nagon. A pri konjih stvar ni tako enostavna, konji so (in verjamem, da mi bo vsak zaljubljenec vanje pritrdil) - nekaj posebnega.

Predvidoma se vez začne graditi že ob koncu faze 1 poroda, ko kobili odteče voda, ki v maternici obkroža žrebe. Ponavadi kobila tekočino pozorno ovohava. Po samem porodu spet nadaljuje z vohanjem, morda se vam bo celo zdelo, da več pozornosti namenja posteljici kot žrebetu, toda gre za povsem normalno obnašanje, spoznavanje "svojega" vonja in ker tudi žrebe diši enako, saj je kar nekaj časa bivalo v t.i. plodovi vodi, posledično sprejme tudi njega. » več »

VID

• Konji imajo izredno razvito senzorno zaznavanje, ki se je razvilo tekom evolucije.
• Konj ima največje oči glede na svojo velikost od vseh modernih živali.
• Konjevo oko ima poseben mehanizem za ojačevanje moči svetlobe, zaradi česar konj dobro vidi v mraku. Divji konji so najbolj aktivni ob zori in mraku.
• Postavitev in zgradba očesa konju dovoljujeta, da zazna vsak najmanjši gib, zato ga lahko prestraši vse, kar se nahaja na meji njegovega vidnega polja.
• Le 60-70% vsega, kar je znotraj njegovega vidnega polja, vidi z obema očesoma naenkrat, kar pomeni, da mora obračati glavo, če hoče videti, kje hodi. Sliko lahko popolnoma izostri le približno 2 metra pred seboj.
• Ta lastnost predstavlja težavo pri preskakovanju- konj se osredotoči na oviro, potem si mora zapomniti položaj ovire in zaupati, da bo po spominu vedel kdaj in kako se mora odriniti, da bo varno preskočil oviro.
• Konji imajo izredno široko vidno polje, ki ga pokrivajo z vsakim očesom posebej. Vidijo lahko 340-360° okrog sebe.
• Ker ima oči ob straneh glave, konj ne zaznava dobro globine. Stvari okoli sebe vidi tako, kot jih vidimo mi, če zapremo eno oko. V okolici zaznava manj podrobnosti kot človek, a veliko bolje opazi gibanje.
• Konjeve oči so nameščene idealno glede na to, da se konj večino življenja pase in mora opaziti le morebitne plenilce, ki se mu približajo.
• Konjevo vidno polje je usmerjeno bolj proti tlom, kot proti nebu.
• Konj lahko hitro dvigne glavo in izostri vid na različnih razdaljah.
• Glede tega, kako konji vidijo barve, si znanstveniki še vedno niso enotni. Nekateri poskusi kažejo, da konji najbolje vidijo rumeno, zeleno, modro in rdečo v tem vrstnem redu.
• Konjeve oči potrebujejo čas, da se prilagodijo prehodu med svetlobo in temo. Spomnite se na to, kadar nalagate konja na prikolico.
• Konj ima »mrtvi kot« (točka, kjer nima konj ničesar ne vidi) za seboj. Mrtvi kot se še poveča, če konj glavo dvigne. Zato je pomembno, da konju pustimo obračati glavo, da vidi stvari okrog sebe.
• Konji navadno ne marajo vstopati v temne prostore, ko pa so enkrat v njih, se umirijo. Konjem pogosto prekrijejo oči, da jih pomirijo.
• Tujemu konju ne glej naravnost v oči. To bi lahko razumel kot grožnjo.
• Konj bo hodil v smer, v katero gleda, zato ga pravilno usmerjajte. » več »

KONJEV VID GLEDE NA POLOŽAJ NJEGOVE GLAVE

Lahko bi rekli, da imajo konji "tri-fokalni" vid. Gre za to, da konji za izostritev slike ne uporabljajo očesene leče, kot je to pri človeku, ampak imajo tri različne predele očesa, ki jim omogočajo tri vidne možnosti.

Ko je konjeva glava v normalnem položaju, vidi skozi center oz. osrednji del svojega očesa, kar mu omogoča jasno sliko vsega okrog sebe. Da bi videl oz. izostril sliko nečesa v daljavi, bo visoko dvignil glavo in na ta način pogledal skozi spodnji del svojega očesa. Da lahko izostri sliko zelo na blizu, bo ukrvil svoj vrat, približal eno stran svoje glave in pogledal skozi zgornji del svojega očesa, največkrat z vsakim očesom posebej, obračajoč glavo sem ter tja.

Tako lahko razumemo, zakaj konj, ko se približuje neznanemu predmetu, upogne svoj vrat in si ga včasih ogleda najprej skozi eno in nato še skozi drugo oko… in podobno, ko galopira proti oviri, bo na vsak način poskušal dvigniti glavo in pravilno oceniti razdaljo do nje. Ko bi se tekmovalci v parkurju zavedali tega dejstva, ne bi več tako vneto privezovali konjeve glave dol in ne bi poskušali pripeljati konja do ovire s čim bolj izbočenim hrbtom in vratom. Podobno je na terenu, ko konj na kratkih vajetih ne upa čez potok, jahač pa benti: "Kaj ne vidiš, da je potok globok le 5 cm?" Točno tako - ne vidi! Pustite mu dolge vajeti, da si vse skupaj lahko ogleda od blizu.

Kot pojasnilo: Položaj glave lahko pomeni kar nekaj stvari, npr.:

Visoko dvignjena glava:

Konj je začutil ali zaznal nekaj v daljavi in si mora to ogledati. Adrenalin se bo avtomatično izločil za primer, da bo treba bežati.
Konj je zaskrbljen, prestrašen ali negotov.

Nizko spuščena glava:

Ponavadi je to zelo dober znak sproščenosti. Ko ima spuščeno glavo, konj dejansko ne more izločati adrenalina (razen, če mu je nekdo prisilil glavo v ta položaj).

Viri
Povzeto po Dr. R.M.Miller, dr.vet.med.

Tudi, ko so dnevi krajši in manj svetli, to nikakor ne pomeni, da morate svoje jahanje omejiti na kratke ure, ko je na razpolago dnevna svetloba, ali na umetno osvetljene kraje. Konji imajo odličen nočni vid in ponoči, če jim pot razsvetljujejo le luna ali zvezde, vidijo prav tako dobro, kot vidi človek pri dnevni svetlobi.

Jahanje po temi mnogim jahačem predstavlja neprijetno izkušnjo, a konj je sposoben popolnoma brez težav in varno nositi človeka prek travnikov, polj in rahlo pogozdenih planjav tudi v mraku in temi. Jahanje v temi po zelo gosto poraslem gozdu ali v eni tistih redkih zares temnih noči ni najbolj priporočljivo, a če gre za konju poznan teren, vas bo tudi v popolni temi varno pripeljal domov, če mu boste pustili, da si sam izbere pot.

Konj potrebuje približno 15 minut, da se privadi na spreminjajočo se intenzivnost svetlobe, kadar se giblje v različno osvetljenih okoljih. Kadar se iz razsvetljenega hleva podate na ježo po mračnem ali z zvezdami obsijanem terenu, jahajte v počasnem koraku in po poti, ki jo konj pozna, dokler se njegov vid ne prilagodi novim svetlobnim razmeram. Enako potrebuje čas, da se privadi na nenadno močno svetlobo, kar lahko opazite, če konje zjutraj hranite pred svitom in vas vsako jutro, ko prižgete luč v hlevu pričakajo mežikajoči kosmatinci.

Prevedeno in prirejeno s strani:
http://www.equisearch.com/magazines/Equus/nightvision_091003

K prevajanju tega članka me je spodbudil prizor, ki sem ga kot voznik avtomobila opazil v maneži znanega ptujskega konjeniškega kluba, dne 27.05.2005. Kljub zunanji temperaturi okoli 30 stopinj Celzija in žgočemu soncu, je starejša gospa okoli poldneva jahala v maneži, hod konja pa je spominjal na kak vestern film, ko se jahač izgubi v puščavi. To gospe ni motilo in je konja veselo priganjala z bičem, ta pa je s spuščeno glavo nadaljeval kroge po vročem pesku v maneži.

Ko z neba pripeka sonce in se temperature stalno vzpenjajo, se ljudje raje zabavajo v kopališčih, kot pa v maneži. Kako bo poletje prijetno za konja in jahača, na kaj moramo paziti in kje lahko nastopijo problemi, boste izvedeli v naslednjem prispevku. » več »

Jezik je iz skeletnih mišic. Mišice jezika potekajo v vseh smereh. Zgradba: koren-pritrjen na ustno dno, trup in konica. Mišica jezika je prevlečena s sluznico. Pomen: pomoč pri mehanski prebavi hrane, čutilni in prijemalni organ.

Jezik pri konju je ozek, ima visoki stranski ploskvi in se vriva med tesno zbližani polovici mandibule (spodnja čeljustnica). Jezična konica je dolga in zelo gibljiva, ima zaobljene robove in razločno jezično vezico. Sluznica na notranji strani je baržunasta zaradi nežnih, mehkih bradavic. Gobaste bradavice so razvrščene na jezični konici in na visokih stranskih ploskvah jezičnega telesa, kjer so razvrščene v skupinah. Jezično telo se vzdiguje kot kakšna nabuhlima proti trdemu nebu; na prehodu telesa v jezični koren je velika otočkasta bradavica (lat.: papilla vallata). Njena površina je grbinasta na vsaki strani pa se ji pridruži še druga, manjša, ali pa celo še tretja, dodatna otočkasta bradavica. Tik pred sprednjim robom nebno-jezičnega loka je na jezičnih robovih parna žmulasta lisasta bradavica (lat.: papilla foliata), ki je dolga 2-2,5 cm. Sluznica jezičnega korena je grbinasta, ker ima v sebi številne sluznične mešičke (lat.: folliculi tonsillares). Ti mešički oblikujejo jezični mandelj (lat.: tonsilla lingualis). Pod sluznico jezičnega telesa je v medialni (središčen, ležeč proti središču) ravnini hrustanec jezičnega hrbta (lat.: cartilago dorsi linguae), ki je dolg 11-17 cm in je podoben peresnemu tulcu; debel je povprečno 4-6 mm, spredaj je cilindričen, zadaj je nitkast, sestoji pa iz gostega pleteža pretežno elastičnih vlaken (dajejo prožnost), v katerem najdemo poleg številnih maščobnih celic posamezne hrustančne celice ali njih skupine.

Na predvezičnem dnu ustne votline se dvigujeta pred jezično vezico dve gubi, iz njunega prostega roba segata podjezični bradavici, ki sta od strani sploščeni in veliki kot zrno leče. Bradavici sta obrnjeni vstran in imata na svoji stranski ploskvi izhodno odprtino spodnječeljustnega voda. V teh dveh gubah in poleg njiju so limfatični vložki, ki jih imamo za podjezični mandelj (lat.: tonsilla sublingualis).

Nekaj milimetrov za spodnjima sekalcema, kleščnikoma, opazimo dve majhni odprtini, podobni luninemu krajcu ali razporku, ki vodita v kanal, dolg kakšnih 9 mm in prekrit z epitelom, tj. ustno-dneni organ.

Zraven vam dodajam anatomsko sliko človeškega jezika, ki gre zgolj za lažjo predstavo.

Viri:

Anatomija domačih živali, Leo Rigler
www.gimvic.org/projekti/Timko99-00/cutila/jezik.jpg
avtor: mmavha

Jetra so plastično gnetljiva, svetleje do temno-rjave barve, kar je odvisno od količine krvi, ki jo vsebujejo (prekrvavljenosti organa), od vrste in starosti živali in še zlasti od kakovosti hrane ter rejenosti živali. Shujšane in stradajoče živali imajo temno rjavo rdeča jetra.

Teža konjskih jeter znaša okrog 5 kg, pri strajših živalih pa pogosto le 2,5- 3,5 kg. Pri starih živalih se teža jeter postopoma zmanjšuje.

Jetra razdelimo podobno kot pri človeku, predstavljamo si dve spojni črti. Na levi in desni jetrni reženj, utrjuje jih več vezi, glavni sta leva in desna trikotna vez, površina je prevlečena s potrebušnico, ki je gladka in bleščeča. Jetra so iz velikega števila režnjičev velikih 1,5- 2,0 mm.

Ležijo predvsem v intratorakelnem delu podtrebušja. Približno tri petine jeter je desno od medialne ravnine.

Jetra so zmerno razčlenjena. Konjska jetra so brez žolčnika in je razmejitev med desnim in četverokotnim režnjem nekoliko otežena.

So velika žleza z več funkcijami; skladiščijo živalski škrob (glikogen), jetra so tudi zmožna v svojih celicah odlagati in kopičiti maščobe ter določene količine beljakovin. Pravimo jim tudi ekskretorna žleza, ki dušničnate produkte razkrajanja beljakovin sintetizira v sečnino in sečno kislino; ki se izločata v ledvice kot t.i. sečne snovi v seču. V embrionalnem življenju so soudeležena pri nastajanju krvi, pozneje pa skrbijo za odstranjevanje razpadlih produktov eritrocitov, (ki izvirajo iz vranice) ter telesu strupenih in škodljivih snovi (dezitoksikacija).

Viri: Anatomija domačih živali, Leo Rigler
avtor: mmavha

Skozi zgodovino so širom po svetu s pomočjo določanja starosti konja na podlagi njegovih zob, dokazovali konjevo istovetnost, varnost in zanesljivost nakupa pri trgovanju s konji. Določanje starosti konja na podlagi obrabe njegovih zob, ni tako natančna znanost, kot so včasih verjeli (in kot nekateri verjamejo še danes). Še posebej je težko določiti konjevo starost, če je star med 8- 9 in 20 let. Obraba sekalcev je zelo odvisna od posameznega konja, od njegove prehrane, vedenjskih navad (kot je na primer hlapanje, glodanje lesa…)., prihaja pa tudi do razlik glede na pasmo konja. Vseeno pa je določanje obrabe zobovja še vedno merilo za približno določanje konjeve starosti.

Nekaj različnih načinov je, kako gledati konjevo zobovje in ugotoviti približno starost. » več »