Pred 60 leti je na naslovnici American Quarter Horse Journal-a v prvi specializirani številki za cutting kraljeval Poco Bueno, ki je glede na svojo in uspešnost svojih potomcev drugi na lestvici najuspešnejših žrebcev-plemenjakov v tej disciplini. Skupaj s svojo hčerko, Poco Leno, najboljšo kobilo v zgodovini cuttinga, sta si kot legendi prislužila posebno mesto v »Hall of fame«, dvorani slavnih v AQHA muzeju dediščine. Ko si boste skozi članek ogledovali fotografije (vse iz arhiva AQHJ) bodite pozorni na to, kako jahač drži vajeti in ne boste mogli spregledati dejstvo, da v bistvu prepusti delo svojemu konju. S popuščenimi vajetmi samo vzdržuje lahen kontakt in s svojim telesom spremlja gibanje konjevega, medtem konj s svojim izrazitim čutom za živino sam, voljno in energično obvladuje tele. V »delovnih« disciplinah kot je cutting, se konj dejansko počuti koristnega in »suhe vaje« v maneži tu končno dobijo nek smisel.
Dober cutting konj je že od nekdaj bil največji ponos svojega lastnika, nenehna tema pogovorov in hvaljenj. Ni pa bil naprodaj. Utemeljitev je prav po kavbojsko enostavna: »Človek pač ne proda svojega cutting konja.« Pika.