Jezik je iz skeletnih mišic. Mišice jezika potekajo v vseh smereh. Zgradba: koren-pritrjen na ustno dno, trup in konica. Mišica jezika je prevlečena s sluznico. Pomen: pomoč pri mehanski prebavi hrane, čutilni in prijemalni organ.

Jezik pri konju je ozek, ima visoki stranski ploskvi in se vriva med tesno zbližani polovici mandibule (spodnja čeljustnica). Jezična konica je dolga in zelo gibljiva, ima zaobljene robove in razločno jezično vezico. Sluznica na notranji strani je baržunasta zaradi nežnih, mehkih bradavic. Gobaste bradavice so razvrščene na jezični konici in na visokih stranskih ploskvah jezičnega telesa, kjer so razvrščene v skupinah. Jezično telo se vzdiguje kot kakšna nabuhlima proti trdemu nebu; na prehodu telesa v jezični koren je velika otočkasta bradavica (lat.: papilla vallata). Njena površina je grbinasta na vsaki strani pa se ji pridruži še druga, manjša, ali pa celo še tretja, dodatna otočkasta bradavica. Tik pred sprednjim robom nebno-jezičnega loka je na jezičnih robovih parna žmulasta lisasta bradavica (lat.: papilla foliata), ki je dolga 2-2,5 cm. Sluznica jezičnega korena je grbinasta, ker ima v sebi številne sluznične mešičke (lat.: folliculi tonsillares). Ti mešički oblikujejo jezični mandelj (lat.: tonsilla lingualis). Pod sluznico jezičnega telesa je v medialni (središčen, ležeč proti središču) ravnini hrustanec jezičnega hrbta (lat.: cartilago dorsi linguae), ki je dolg 11-17 cm in je podoben peresnemu tulcu; debel je povprečno 4-6 mm, spredaj je cilindričen, zadaj je nitkast, sestoji pa iz gostega pleteža pretežno elastičnih vlaken (dajejo prožnost), v katerem najdemo poleg številnih maščobnih celic posamezne hrustančne celice ali njih skupine.

Na predvezičnem dnu ustne votline se dvigujeta pred jezično vezico dve gubi, iz njunega prostega roba segata podjezični bradavici, ki sta od strani sploščeni in veliki kot zrno leče. Bradavici sta obrnjeni vstran in imata na svoji stranski ploskvi izhodno odprtino spodnječeljustnega voda. V teh dveh gubah in poleg njiju so limfatični vložki, ki jih imamo za podjezični mandelj (lat.: tonsilla sublingualis).

Nekaj milimetrov za spodnjima sekalcema, kleščnikoma, opazimo dve majhni odprtini, podobni luninemu krajcu ali razporku, ki vodita v kanal, dolg kakšnih 9 mm in prekrit z epitelom, tj. ustno-dneni organ.

Zraven vam dodajam anatomsko sliko človeškega jezika, ki gre zgolj za lažjo predstavo.

Viri:

Anatomija domačih živali, Leo Rigler
www.gimvic.org/projekti/Timko99-00/cutila/jezik.jpg
avtor: mmavha

Jetra so plastično gnetljiva, svetleje do temno-rjave barve, kar je odvisno od količine krvi, ki jo vsebujejo (prekrvavljenosti organa), od vrste in starosti živali in še zlasti od kakovosti hrane ter rejenosti živali. Shujšane in stradajoče živali imajo temno rjavo rdeča jetra.

Teža konjskih jeter znaša okrog 5 kg, pri strajših živalih pa pogosto le 2,5- 3,5 kg. Pri starih živalih se teža jeter postopoma zmanjšuje.

Jetra razdelimo podobno kot pri človeku, predstavljamo si dve spojni črti. Na levi in desni jetrni reženj, utrjuje jih več vezi, glavni sta leva in desna trikotna vez, površina je prevlečena s potrebušnico, ki je gladka in bleščeča. Jetra so iz velikega števila režnjičev velikih 1,5- 2,0 mm.

Ležijo predvsem v intratorakelnem delu podtrebušja. Približno tri petine jeter je desno od medialne ravnine.

Jetra so zmerno razčlenjena. Konjska jetra so brez žolčnika in je razmejitev med desnim in četverokotnim režnjem nekoliko otežena.

So velika žleza z več funkcijami; skladiščijo živalski škrob (glikogen), jetra so tudi zmožna v svojih celicah odlagati in kopičiti maščobe ter določene količine beljakovin. Pravimo jim tudi ekskretorna žleza, ki dušničnate produkte razkrajanja beljakovin sintetizira v sečnino in sečno kislino; ki se izločata v ledvice kot t.i. sečne snovi v seču. V embrionalnem življenju so soudeležena pri nastajanju krvi, pozneje pa skrbijo za odstranjevanje razpadlih produktov eritrocitov, (ki izvirajo iz vranice) ter telesu strupenih in škodljivih snovi (dezitoksikacija).

Viri: Anatomija domačih živali, Leo Rigler
avtor: mmavha

Skozi zgodovino so širom po svetu s pomočjo določanja starosti konja na podlagi njegovih zob, dokazovali konjevo istovetnost, varnost in zanesljivost nakupa pri trgovanju s konji. Določanje starosti konja na podlagi obrabe njegovih zob, ni tako natančna znanost, kot so včasih verjeli (in kot nekateri verjamejo še danes). Še posebej je težko določiti konjevo starost, če je star med 8- 9 in 20 let. Obraba sekalcev je zelo odvisna od posameznega konja, od njegove prehrane, vedenjskih navad (kot je na primer hlapanje, glodanje lesa…)., prihaja pa tudi do razlik glede na pasmo konja. Vseeno pa je določanje obrabe zobovja še vedno merilo za približno določanje konjeve starosti.

Nekaj različnih načinov je, kako gledati konjevo zobovje in ugotoviti približno starost. » več »