Delavec: Ker v zadnjih dveh številkah Revije o konjih spremljam polemiko o opremi jahača in konja, ker je le ta navedena na koledarju Revije o konjih , a bolj pomanjkljivo bi rad da odpremo debato o tem tudi na teh straneh.
Del  prvegačlanka iz revije: Vsekakor mislim, da bi jahač moral biti opremljen po vseh veljavnih zapovedih in tako opremiti tudi svojega konja.
Najbolj me moti, ko vidim konja navešenega z potrebnimi in nepotrebnimi vrvmi, ovratnicami in ostalim in na njem jahača v kavbojkah teniskahin kavbojskem klobuku ….

Komentar na drugi članek: Vsekakor pa se ne bi strinjal z člankom oz. navedbami gospoda v zadnji št. Rok: Tudi, če jahamo po poteh in terenih, kjer nas nihče ne opazi se bomo vrnili v svojo štalo ali pa se spotoma kje ustavili. In tam je videz-slika jahača in konja še kako pomembna, če si želimo, da si bodo ljudje ustvarili dobro mnenje o nas. Da ne govorim o sprevodih povorkah, razstavah …. !

Toliko za iztočnico in začnimo…

Sodelujoči: Delavec, Sandi, Silver, Akademik

Sandi: Prebral sem si tako članek v sept. št. revije kot pismo iz zadnje številke.

Vsekakor bi se bolj strinjal z avtorico članka, ki kritizira slabo kulturo na konjenicah in podobnih manifestacijah, kot pa piscem pisma, po katerem naj bi bilo prav karkoli že oblečemo.

Sicer se na tradicijo jahalne obleke v Sloveniji le težko navezujemo, saj so v preteklosti v teh krajih jezdili razen oficirjev in plemičev ter bogatih meščanov le redki. A kljub temu bi človek pričakoval na konjenici ali kateri podobnih prireditev oz. druženj malo višjo raven.

Sam sicer proti kavbojem nimam nič, čeprav se strinjam, da to v naše okolje nekako ne paše najbolj, vendar absolutno zagovarjam dve pravili. Konja so od nekdaj jezdili gospodje - ti pa so nekaj dali tudi na izgled. In, če hočemo izgledat kot kavboj (ali vitez ali plemič ali karkoli drugega iz zgodovine ali sedanjosti jahanja), dajmo od glave do pete.

Osebno me najbolj zbode, ko vidim jahača na športnem sedlu, s kavbojsko uzdo oblečenega v maskirno uniformo in kavbojskim klobukom na glavi. Vsega po malem, pa nič kot se šika. Morda malo pretiravam, a vsi verjetno veste, kaj hočem s tem povedat. Res je sicer, da ko jahaš po gmajni je prva praktična uporabnost, a tudi celovitost podobe in izgled imata pri konjeniku po mojem mnenju velik pomen - še zlasti, kadar se konjenik pojavi na prireditvi. In če gre za celovito skupino, npr. pripadnike iste konjenice, se mi zdi domala smešno, da imajo vsi pripadniki enako srednjeveško tuniko in pokrivalo, potem jih je pa pod tem nekaj kavbojev, nekaj "športnih" jahačev, nekaj pa celo "neuvrščenih" oz takih, ki imajo na sebi vsega po malem.

Izgled veliko pove o konjeniku, k izgledu pa v veliki meri pripomore oprema tako konja kot jahača. To sicer (žal) ni zastonj, pa vendar. A k temu na prireditvah lahko veliko pripomore tudi organizator, pa seveda ne gre pozabiti tudi, da so nekatere konjenice ali podobne skupine jahačev bolj, druge pa manj urejene oz. poenotene v svojem izgledu. In tudi posamezniki se med seboj močno razlikujejo.

Nikakor pa se ne strinjam z navedbo v pismu novembrske številke RoK, češ če hočete gledat lepe gvante, plačajte. Ali ti kdo plača, da greš na ohcet v obleki in kravati? Ne. Pa vendar greš. Četudi obleke in kravate načeloma ne maraš…

Tako jaz gledam na to. Če kdo meni, da sem mu storil krivico, se mu v naprej opravičujem, a tako je pač moje mnenje.

Akademik: "Konjeništvu in konjeniškemu športu v ponos naj bosta konj in jezdec vedno čista in urejena": je zapisal pok. dr Trapečar v svoji knjigi, kjer piše tudi o opremi jezdeca.
Obvezni del opreme naj bo vedno zaščitna jahalna kapa.
Najustreznejše obuvalo so primerni usnjeni jahalni škornji. Mladi jahačilahko imajo za začetek športne copate, ki pa morajo imeti čvrst podplat. Zasilna rešitev so tudi gležnarji, vendar ne smejo imeti predebelega podplata-streme, da noga ob padcu ne obvisi! Kar dobri so tudi gumijasti ali plastični jahalni škornji, kot cenejša varijanta.
Za oblačila ( perilo, bluza, suknjič, telovnik, vetrovka, hlače ) velja, da morajo biti udobna, za hlače pa še , da so iz takšnega materiala in tako krojene, da se ne gubajo.
Pod konjevo opremo, pa štejemo: sedlo, podsedelce, stremena, sedelni pas, uzda, žvala, vajeti, hlevska ovratnica, vrv za privezovanje. Za zaščito pa je deka proti muham, zaščitna odeja, ščitnik za ušesa pred mušicami , bandaže za noge , kopitni zvonci…
Ob ali za različne vrste uporabe se uporablja še veliko posebne, včasih tudi specialne ali medicinske opreme.
Ob vsempa je še enkrat najbolj pomemben prvi stavek ter dodatek, da je ob vsej opremi izredno pomembno tudi obnašanje jahača.

Silver: Vesel sem , da ste opazili članka v RoK! Sem avtor drugega članka, ki vas je vse tako zbodel! Sem predstavnik mlajše generacije konjenikov in še vedno trdno stojim za svojimi prepričanji, in nisem osamljen…
Svoje mnenje sem v kratkem predstavil že v članku, dodal pa bi še nekaj stvari! Navedeno je bilo, da so včasih jezdili samo gospodje! Ti pa so si seveda lahko privoščili marsikaj, ampak zanje je bil konj kot avto, nikoli ga niso nahranili, nikoli ga niso očistili, nikoli ga niso osedlali, in nikoli se niso pogovarjali z njim! To so zanje počeli hlapci! Skozi vsa ta stoletja pa je konj ohranil status plemenite-povsem zasluženo- živali! In tako se je v sedanji ‘gospodi’ ohranila ta miselnost, da so konji namenjeni samo njim, ki nekaj pomenijo in poskušajo sedaj s popolnoma trhlimi argumenti ostalim ljubiteljem konj zagreniti življenje! Sklicujejo se na zgodovino slovenskega konjeništva! Pa poglejmo kako čudovito preteklost ima naše konjeništvo: ob vsakem obisku portala vas pozdravi reklama Vihre! In oni se že dve leti trudijo izbrskati zgodovinsko priznano slovensko konjeniško uniformo oz. izdelati konjeniško opremo po modelu slovenske konjeniške zgodovine! In ne boste verjeli…ni jim še uspelo!!!! Nismo Španci ali Angleži, ki res imajo bogato preteklost, zdaj pa bi radi bili bolj papeški od papeža samega! Če bi vsak skrbel zase, bi imeli vsi dovolj dela!
Kaj je lepše!? Jahač, ki je urejen po vaših merilih, res v lepi sijoči opremi, pa mu morajo konja trije prijeti in miriti, da ga lahko zajaha, potem pa mora uporabljati bič, najbrutalnejše žvale in ostalo mučilne pripomočke, da ga obvlada! In to samo zato, ker se ga konj boji, ga odklanja in mu je to velika muka! Ali morda jezdec v kavbojkah, ali čem drugem pač, ki lahko svojega konja pusti kjerkoli, razumeta se s pogledom in glasom in ko gresta na teren v tem uživata! Ni jima mar za mnenje ljudi, saj imata vse kar si želita!
"Konjeništvu in konjeniškemu športu v ponos naj bosta konj in jezdec vedno čista in urejena". Ta stavek pove vse! Ne govori o uniformah, ampak o čistoči in urejenosti. In če je konj lepo skrtačen, ima urejena kopita potem bodo vsi tako opazovali samo konja! Da en bo pomote. Tudi jaz ne zagovarjam, da bi jezdili v trenirki in športnih copatih. Ali v ne vem kakšnih živobarvnih oblačilih! Sam imam kompletno kavbojsko opremo! Od pet do glave! In ni niti v primeru, da grem na konja za pol ure ne pade na pamet, da bi šel kako drugače oblečen! Ampak ni pa primerno opletati okoli z nekimi oguljenimi frazami o naši kulturni dediščini in zgodovini, če pa nihče ne zna povedati kaj konkretno to pomeni!
Pa mi prosim opišite jezdeca oblečenega po merilih naše kulturne dediščine oz. tako, da ne bo v sramoto konjeništvu, ki bo sredi zime pri –15°C zajahal svojega konja in se odpravil najlepšim trenutkom, kar jih je možno preživeti na konju, nasproti?

Sandi: Me veseli, da si povedal malo več o svojem pogledu na zadevo

Takole bom rekel glede gospode, katero sem sam najprej omenil, na slovenskem je bil močno prisoten vpliv dunajske mode. A to niti ni pomembno, hotel sem povedat s tem nekaj drugega: da pač slovenska narodna noša ne paše na jahalnega konja nič bolj kot kavbojski klobuk v Slovenijo. To je nekaj, česar pač v preteklosti ni bilo, čeprav je narodna noša bolj slovenska od klobuka.

Zgodovina slovenskega konjeništva je absolutno nekaj, kar je bilo zelo avstro-ogrsko, torej tudi naše. Avstro-ogrsko konjeništvo (govorim o jahanju in jahalnih konjih - kateri pa res ni imelo veliko Slovencev) pa je bilo zelo vezano na dunajsko modo, kar se tiče oblačenja, oprema za konja pa je od nekdaj bila povzeta po vojaški.

Vprašuješ, kaj je lepše? Zagotovo bi na prvo mesto dal človeka, ki ima znanje. A opisal si dve skrajnosti, ki ju lahko tudi malo obrneva: človek v sijoči opremi, ki zna in ima pridnega ter ubogljivega konja, s katerim ima navezan pristen stik napram človeku, ki je napravljen v karkoli, ima konja uzdanega s kandaro ali čim podobnim, česar niti ne razume, kaj šele da bi znal uporabiti, ki jaha zelo grobo in s silo ter se ne zmeni za konjevo utrujenost in dobro počutje. Kaj je lepše? Zagotovo prvi človek v lepi opremi z znanjem in pristnim prijateljskim stikom z živaljo, kajne?!

A govora je bilo tokrat o opremi in obleki, ne pa o znanju ter prijateljskem stiku s konjem, pa čeprav je zagotovo to pomembneje od obleke in opreme.

Zagotovo so angleško sedlo in jahalne hlače ter škornji, suknič in jahalna kapa ali cilinder oz. melona nekaj, kar je v našem okolju bolj domače od western opreme. Tega menda ne moremo zanikati. To so reči, ki jih je moč najti tudi na starih fotografijah, kar pa za westeren ne moremo trditi, ta je namreč moda zadnjih nekaj let oz. morda nekaj več kot desetletja. Izjema je peščica posameznikov, ki so že pred nekaj desetletji imeli western opremo (Krušič Matevž st. je bil ena taka izjema). Ker je jahanje šport oz. rekreacija, bi lahko dali bolj domači športni opravi celo prednost - saj vendar tudi pri drugih športih uporabljamo moderno opremo. Iz tega vidika je lahko vse bolj zgodovinsko obarvano očeh posameznika tudi maškarada.

Kar se tiče denarja, poznam dve vrsti ljudi (tudi oz. v tem kontekstu predvsem med tistimi z majnimi dohodki in tako omejeno kupno močjo): tiste, ki vse kupijo samo glede na ceno, ter tiste, ki tehtajo med kvaliteto in ceno ter skušajo za svoj denar dobiti kar največ oz. dajejo prednost kvaliteti (zato kupujejo bolj počasi, dokler ne naberejo vsega, kar rabijo). Ne glede na stil, kvaliteta ima veliko vlogo tudi pri izgledu. A to je vezano na denar in zato težko primerjamo, vsekakor pa ni prav obsojati.

Ampak, ne glede na stil, naj bo naš, srednjeevropski, če tako rečem, ali pa westeren, naj bo španski ali arabski, menda se strinjamo, da naj bo celovit. Nihče mi naj ne reče, da je lepo videti, kot sem že v zgornjem postu napisal, neko mešanico vsakega malo. Lahko ima jahač največ znanja, najboljši prijateljski odnos do konja, tako mešano napravljen in opravljen ne more nuditi lepega videza celote. In denar je le stežka razlog oz. opravičilo, vsaj na nekoliko daljši rok.

Ravno takšno stilsko "neuvrščeno" sliko pa vidimo izredno pogosto. Na konjenicah, na viteških igrah, in še kje je ogromno western opreme, ki pa je kombinirana s srednjeveško opravo, pa z maskirno vojaško opravo, pa s s športno oz. angleško opremo in še marsičem drugem. In predvsem TO, spoštovani Silver, je tistko, čemur je oz. bi morala biti kritika namenjena. Avtorica prvega članka je bila v svojem pisanju bolj ozko opredeljena.

Bine:
Kupil bom ščitnike (za noge) pa me zanima, če mi lahko kaj poveste o tem. Videl sem že veliko konj z ščitniki in imeli so različne zadeve, bandaže, plastične (pripnejo se na sklipu), nekateri so jih imeli samo spredaj, nekateri spredaj in zadaj…
Kobilo jaham predvsem po terenu, naj uporabljam bandaže ali plastične ščitnike? samo spredaj, ali spredaj in zadaj?

Sodelujoči: Bine, Špela, Tomo, Sandi, Wotan_go_west, Nuša, Michel

Wotan_go_west: Če kobilo jahas samo po terenu ti jaz predlagam navadne sčitnike in sicer predvsem na sprednjih nogah, ceprav bi jih jaz dala tudi na zadnje, ce pa se se kaj krese pa se mogoce zvonce na prve noge. Gre za to da na terenu nikol ne ves kaj se bo zgodilo in zato je preventiva boljša kot kurativa.Paziti moras da se ščitniki dobro prilegajo nogi,da niso predolgo gor, ko pa jih snames nogo dobro preglej ce so kje kaka vroča mesta, se so potem scitniki niso tapravo. Aja pa se za zadnje noge ti priporocam scitnike ki pokrijejo se predel nad biclji ker se te tezje strgajo.

Tomo: Bine, mene zanima zakaj kupuješ ščitnike? Kolikor vidim jahaš po terenu! Koliko jahaš? Ima kobila težave z nogami, se "kreše", ima kakšne probleme?
Jaz osebno ščitnikov ne uporabljam.

Nuša: Če jih konj ne rabi, potem mu jih ne dajaj gor!! Sem že videla primere, ko so konjem, ki jih niso rabili, dajali ščitnike gor, in so se zaradi tega razvadli in se od takrat naprej krešali z zadnjimi nogami.
Ok, ne pravim pri preskakovanju, kjer jih mora imeti vsaj na sprednjih nogah, da si ne potrga vsega, če si slučajno z zadnjimi nogami doskoči na prednje…
Na terenu pa mislim, da jih "normalen" konj ne rabi.

Špela: Strinjam se s Tomotom. Ravno zadnjič sva z Nušo majo vohljali po bolj "prestižnih" hlevih v okolici Ljubljane in z grozo ugotavljali, da pri 90% konj uporabljajo ščitnike in bandaže- tudi, ko so v hlevu (v tem primeru hlevske bandaže). Res je, da so v hlevih, ki sva jih obiskali, nastanjeni predvsem parkuraši, za katere verjamem, da velike obremenitve terjajo dodaten davek pri zdravju nog, pa vseeno… Če gre za tekmovalnega konja in se ščitniki uporabljajo predvsem kot preventiva, potem še nekako razumem, če pa se ščitniki uporabljajo za korigiranje napačne hoje (kresanja, tolčenja…), se mi pa to nikakor ne zdi v redu. V tem primeru bi morala ukrepati kovač in vetrinar. Večino napak v stoji in hodu se da vsaj delno popraviti s pravilnim kovanjem in veterinarsko nego. Ščitniki so v tem primeru le začasna rešitev (da se noge zaščiti dokler se stanje ne popravi). Je pa res, da obstajajo primeri (na primer konj, ki je nagnjen k nastanku flegmone), ko je uporaba ščitnikov priporočljiva.
Če je dodatna zaščita nog nujna, je od vrste preventive oz. kurative odvisno, ali izberemo bandaže ali ščitnike. Če bi rad zaščitil tetive pred nategi in natrganinami, izbereš bandaže (a moraš biti, kot je omenila že alfabeta, zelo previden pri povijanju in zategovanju), če te skrbijo predvsem udarci in odrgnine, pa so nedvomno veliko boljši ščitniki (neprimerno manj možnosti je da, konju z njimi škodiš, ko pri bandažah).

Sandi: Najprej, bandaže in ščitniki imajo popolnoma različen namen. Bandaže se uporablja kot podpora tetivam, iz takega ali drugačnega razloga, med tem ko so ščitniki namenjeni mehanski zaščiti nog. To je osnova, res pa so nekateri ščitniki tudi zasnovani tako, da nudijo nogi oz. tetivam tudi podporo.
Glede uporabe bandaž, osebno jih ne zagovarjam, če ni res nujno iz zdravstvenih razlogov. Podobno kot elastični povoji pri ljudeh. Če je konj zdrav v noge, jih ne potrebuje.
Glede uporabe ščitnikov pa je tako, da čeprav se konji lahko razvadijo, ko vidijo da jih ne boli, če se malo pokrešejo, je po drugi strani res tudi to, da je lahko za konjevo nogo en sam udarec s kopitom, ki je obuto s podkvijo, lahko usoden in poškodba trajna. Kaj je torej bolje? Osebno uporabo ščitnikov podpiram tako pri preskakovanju kot na terenu, saj se tudi na terenu, pri jahanju po zahtevnih poteh ali brezpotjih, konj lahko udari in kar solidno poškoduje. Res je po drugi strani tudi to, da če jih nima, se bo bolj pazil, pa tudi če mi malo pazimo, kako in kje jahamo, zadeva ni tako pereča, ampak v nesrečnem slučaju je to lahko premalo in takrat je prepozno.
Pa presodite sami.

Michel: Zakaj pravzaprav rabiš ščitnike? Ali ima konj morda kakšne težave z nogami ali se nameravaš ukvarjati še s čim drugim (razen terenskega jahanja)- npr. preskakovanjem ovir, galopskimi dirkami, western jahanjem…?
1. Kot izkušena terenska jahačica ti lahko povem, da sama za teren nisem nikoli uporabljala ščitnikov ali bandaž, pa zaradi tega ni bilo nikdar nobenih težav. Najpomembnejše je, da je konj pravilno in namenu prilagojeno podkovan, šele nato po kakšnem terenu jahaš ipd. Dober jahač mora biti tudi sposoben oceniti kakšen teren ima pred sabo (močvirnat, razmočen, trd, kamnit, skalovit, snežni zameti, ledena cesta…) in ali je konj sploh sposoben takšnega napora!! Če boš konja prekomerno obremenil glede na njegovo telesno (ne)pripravljenost potem lahko pričakuješ tudi nekatere posledice (najpogosteje se poškodujejo tetive), katerim se ne moreš izogniti ob uporabi še tako kvalitetnih ščitnikov!!!! Zatorej, pamet v roke!!!
2. Če se ti konj kreše, resno premisli o zamenjavi kovača!
3. Če ima konj kakršnekoli zdravstvene težave z nogami (distalno od karpalnega ali tarzalnega sklepa) ti priporočam ščitnike Sport’s Medicine Boots II (SMBII) firme Professional’s Choice. Več informacij dobiš na www.profchoice.com. Te ščitnike uporabljam sedaj tudi na svojem žrebcu in mu zelo koristijo.
4. Bandaže so za terensko jahanje zelo nepraktične, pa tudi neprimerne- zelo rade se odvijejo in ko ti jo konj pohodi je taka bandaža seveda še samo za v smeti. Da ne omenim nevarnosti, da se konj na taki bandaži spotakne in poškoduje sebe ali pa tebe! Problem je še pri samem povijanju- če nisi izurjen in nimaš občutka jo lahko tudi preveč zategneš, kar pa je izredno škodljivo za tetive!!!!
5. V hlevu konj ne rabi niti ščitnikov niti bandaž, razen v primeru če je noge potrebno povijati zaradi kakšne poškodbe (npr. tetive) . Vse ostalo je posledica neznanja in nesposobnosti uporabe zdrave kmečke pameti (žal).
6. Naslednja stvar so transportne bandaže. Glede teh je tako- če se konj lepo vozi v prikolici (ni nemiren, se ne prestopa, je vajen vožnje…), potem bandaž ne potrebuje. Če temu ni tako oz. se ti bojiš, da bi se konj poškodoval, potem pa jih le uporabljaj.
7. Konji, ki so profesionalni športniki potrebujejo temu primeren ščitnik- ravno zaradi tega jih je na tržišču malo morje. V glavnem so pri športnih konjih obremenjene bolj prednje noge (tudi nosijo več teže), zato se najpogosteje rabijo ščitniki ravno na prednjih nogah. Za nekatere športne discipline jih uporabljajo tudi na zadnjih- npr. reining.
Upam, da sem ti vsaj malo pomagala s svojim odgovorom, če pa še kaj rabiš ali te še kaj zanima pa mi napiši e-mail, odgovorila ti bom z veseljem.

Bine: Spet se javljam…
Po vaših odgovorih sem dobro premislil. Moja kobila je zelo odporna. Nikoli ni bila kovana, nikoli ni nosila ščitnikov. Tako kot pri ljudeh- tisti, ki dosti hodijo bosi, so navajeni in jih ne pika.
Sem slišal nekaj pripomb, o tem, da ni kovana, ampak res, žabice, vse je zdravo, kot če ne bi bila "bosa."
Zakaj sem mislil ščitnike… Pravzaprav, zdaj še sam nevem. Mislil sem, da so nevem kako v redu zadeva, saj sem videl veliko "terenskih" konj, ki so jih imeli. Zdelo se mi je skoraj čudno, da sem bil edini brez.
Verjetno imate prav, kobila bi se samo razvadla, jaz pa tudi ne hodim na naporne ježe! Hvala vsem!

Janez: Morda je kje ta tema že odprta pa se mi zdi pomembno, da jo ponovno načnemo.
V času, ko se je Slovenija osamosvojila in s tem demokratizirala, se je zelo zdemokratizirala tudi slovenska živinoreja. emokracija namreč pomeni za nekatere, da lahko počno in delajo kar se jim ljubi pa četudi delajo škodo.Med vsemi panogami živinoreje pa se je najbolj zdemokratizirala(beri sprostituirala) konjereja, poleg kozjereje, kar kaže najbrž kam sodi tudi konjereja.Gre namreč za ogromen porast črnih ali šverc pripustov, kar po mojem mnenju že resno ogroža slovensko konjerejo, samo tisti, ki bi se morali tega zavedati in so postavljeni za to, tega ne vedo ali nočejo vedeti.
Mnogi oskrbniki licenciranih žrebcev so prav zato opustili pripustne postaje, saj se jim ne splača imeti žrebca za 5 do šest kobil na leto, od teh običajno polovico svojih.
Škoda, ki jo delajo lastniki teh šverc žrebcev je velika in sicer:
- nastali proizvod nikoli ne bo čistokrven in s tem nikoli ne dosegel višje cene
- nastali proizvod dosega majhno ceno, ker nima rodovnika, kar zbija tudi ceno rodovniških živali
- večina takih križancev konča v klavnici
- zelo veliko se jih ne registrira in končajo pod hruško, meso pa se pogumno prodaja brez sanitarnega nadzora, torej predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi
- križanci , običajno tudi neprimerni za zakol zbijajo ceno tudi tistim, ki se ukvarjajo z vzrejo konj za zakol
- križanke se kasneje pripuščajo pod pasemske žrebce in potomci počasi prehajajo v B rodovnike, kvarijo čistopasemsko rejo
- uničujejo oziroma kvazijo »pravo«: rejo.tipičen primer so t.i.pinto konji, ki so se zaradi dominantne barve močno razširili,večinoma brez rodovnikov
- najhujše pa je, da Slovenci kupujemo največ prav take bastarde zaradi nižje cene in se s tem populacija takih konj širi
- taki žrebci predstavljajo potencionalno nevarnost za širjenje kužnih bolezni konj tudi na ostalo populacijo
- in ne nazadnje lastniki teh žrebcev kradejo državo,saj ne odvajajo nikakršnih davkov za svoje usluge, kot jih morajo vsi državljani od svojega dela

Plemenski žrebci zaskočijo v povprečju okrog 20 kobil na leto, vse ostalo poberejo šverc žrebci..Oskrbniki licenciranih žrebcev večinoma prav dobro vedo za te črne žrebce, vendar jih ne prijavljajo, ker jim lastniki švercarjev pogosto grozijo, češ, če me bodo ovadili, vem kdo me je. Ker so ti stranke veterinarjev tudi ti pogledajo skozi prste, čeprav imajo veterinarske ambulante koncesijo nad reprodukcijo domačih živali in bi morale to kontrolirati. Inšpekcija se tako vrti v slepem krogu. Veterinarska pravzaprav nima več natančne opore v zakonodaji, da bi kaznovala take primere kot po stari zakonodaji..Kmetijska inšpekcija , ki naj bi imela v tem primeru morda več pristojnosti pa se izmika svojim dolžnostim.
Dejansko se lahko uporablja svojega žrebca za svoje živali na kmetiji po novem Zakonu o živinoreji, vendar mora biti tak žrebec vsaj v nekaterih, ne vseh pogledih zootehniško primeren za pleme, obenem pa mora vsako leto imeti negativne izvide na nekatere bolezni. Nobeden teh švercarjev nima ne plemenskega pregleda, ne veterinarskega pregleda, torej je lahko bolan ali ga okuži kakšna kobila in bolezen, če je spolna nemoteno širi naprej.
Registra kopitarjev ni,čeprav bi morali biti od leta 2004 dalje že vsi kopitarji v Sloveniji registrirani, tako, da je vsaka kontrola onemogočena.
Društva za rejo posameznih pasem bi morala vršiti kontrolo na terenu, saj tako stanje pljuva direktno njim v skledo, žal pa je po novem njihove pristojnosti prevzela Veterinarska fakulteta, ki bi morala biti samo strokovni organ v pomoč takim društvom, ne pa prevzeti njihove rejske naloge(zato,da dobi 12 milj.iz proračuna) .Ta je tudi prevzela registracijo kopitarjev, vendar lastniki niso dobili papirjev o identifikaciji pa čeprav so nekaterim pregledniki pregledali njihove konje že pred 2 leti.
Zadeve so za našo konjerejo, o kateri imamo pogosto polna usta,zares kritična. Ocenjuje se, da je skoraj polovico konj pri nas brez, oziroma s pomanjkljivim poreklom , torej narejena na šverc. Nič manj pa ni kritično v nekaterih rejskih združenjih, saj jih pravzaprav mnoge rešujejo iz tujine pripeljane dobre živali, katere pa nemalokrat gredo, po tem, ko izkažejo potencial v delu,nazaj izven naših meja in so za našo rejo kot plemenske živali izgubljene.O tem pa kdaj drugič.

Sodelujoči: Janez, zenit, smrdula, Sydney, Benjo, Jager, alfabeta

Zenit: no tale post bi si lahko prebrali vsi vodilni v naši konjereji, bi ga bilo dobro poslat kar na ustrezne inštitucije, takoj podpišem peticijo
bravo janez

Smrdula:
V bistvu se povsem strinjam s tem, kar si napisal. Poleg vsega napisanega, se črni pripusti navadno izvajajo povsem pod nivojem, brez kakršnega koli znanja in občutka za živali. Brez "štanta", brez zdravstvene preventive … Groza. Kobila se priveže za ograjo, žrebca se žene direkt k njeni riti, brez da se živali povohata, žrebec kobilo dobesedno posili. Če ta slučajno več ni godna in začne ritati, je tarča največkrat žrebec, ki se brcam ne uspe ogniti, nemalokrat pa se pri takem početju hudo poškoduje lastnik, ki ga urno kopito lahko tudi ubije.
Izvaja se dupliranje, ko pa že laik lahko predvidi, da v ejakulatu čez 5 minut ne bo več dragocenega materiala in se živali brez potrebe spet napreza in nervira …
Rešitev so kazni in ustrezne sankcije, ki naj bi se izvajale dosledno. A kaj, ko škriplje na vseh koncih konjereje…
Žalostno…

Sandi: Zato pa nekateri posamezniki furajo rejo z uvoženimi in v tujini registriranimi kobilami in v reji uporabljajo seme tujih žrebcev in žigosajo potem v tujini.
Spet drugi, ki ali nimajo financ za tako početje, ali pa se jim enostavno ne da je**t, pač furajo črno rejo.
A je čudno? Po mojem niti ne. Ni sicer prav, ampak v anarhiji in korumpiranosti pristojnih organov, kaj drugega enostavno ne gre pričakovat.

Banjo: zame je konj konj, lahko je dober ali slab, lahko ima papirje ali ne, jaz jih imam za svoje veselje….
Janez si oskrbnik licinciranega žrebca?
Malo poglej kaj je na tej sceni, državne žrebce se pripušča na vse povprek, da se le kaj iztrži, skoki so verjetno res prepoceni, privat žrebci imajo pa ponavadi zatežene lastnike, ki toliko časa komplicirajo, da je vse prepozno in zaman, cene skokov so drage, cene veterinarske službe zasoljene, pa prištejmo še oskrbo in prevoz,….potem pa moli boga da bo tvojega žrebeta sploh še kdo kupil, če bo sploh komu všeč in če imaš srečo se ti mogoče stroški pokrijejo, mogoče…..
Slovenci , povprečni se ne kopamo v denarju in iskoristimo tisto kar nam je dano,…..kar se pa reje tiče pa samo v Lipico pokukajte, pa na Krumperk, pa mogoče še kam, kjer vzgajajo visokovredne čistokrvne konje in čakajo teto iz Amerike z polno vrečo deviz.
Ko bo država licincirala več žrebcev in bo dala možnost tudi rejcem, ki se mogoče pišejo tudi drugače kot tisti pri koritu, verjemite, da se bo marsikdo raje odločil za čistega žrebca, rejec se bo pa sam odločil, kateri žrebec mu ugaja, ne da ima na razpolago ene in iste žrebce raztrešene po celi Sloveniji,….za umetno osemenjevanje se bodo odločali še vedno tisti , ki imajo kaj pod palcem,….torej več licinciranih žrebcev različnih pasem, pa bo manj črnih pripustov

Sydney:
Spoštovani gospod Janez,
ne bi se mogel bolj strinjati z Vami, ampak žal so podobne teme na forumu skoraj brezpredmetne. Bile so že večkrat predebatirane, nasprotniki vašega mnenja nimajo in ne morejo imeti argumentov ali pa so smešni in za lase privlečeni. Ne gre za vaše, moje, pa še od koga drugega mnenje; to so osnove, ki so jih vsa rejska združenja in državne inštitucije po konjerejsko razvitih državah že zdavnaj uredile. Je reja in je razmnoževanje…..
Glede cene pa…. vsak rejec v Nemčiji zna povedati, da si jahalnega konja ne more zrediti za manj kot cca. 4000 € ob odstavitvi, če hoče pokriti vse stroške in žrebeta sploh prodati kot produkt ekonomske reje. To pa je možno le z vzrejo vrhunskih rodovniških konj. Pri nas pa se vedno bolj bohotijo "rejci", ki so "sposobni" zrediti, ujahati konja za dobrih 1000 €. Kako ekonomsko gre taka "reja", lahko pojasnijo le mešetarji, ki so tudi odraz celotne kulture na področju konjeništva in posebno jahanja v Sloveniji.
Ko obiščem npr. sever Nemčije in vidim, kaj dobim tam, ko se prodaja konj, in kaj pri nas; resni rejci v Sloveniji sami ne bodo uspeli brez pomoči države, ki bo na področju zakonov več storila, edina pot je usmeritev v tujino, da se čimprej strezniš in se zaveš, v katero smer moraš iti, če želiš na področju reje kaj doseči.

Janez:
Sydney !
Prav nerodno mi je ob takem naslavljanju, saj smo vsi skupaj člani ene same družine konjarjev, ki smo med seboj sicer navidezno složni v resnici pa ljubosumni na vse kar imajo drugi.Takoj me je nekdo vprašal ali imam licenciranega žrebca, saj bi bilo prav čudno, da bi se sicer nekdo zavzemal za stvari, ki naj bi ga ne brigale.Res je sicer , da tudi v moji štali stoji rodovniški žrebec, ki ga pa uporabljamo samo za jahanje in še zdaleč mi ni prišlo na pamet, da bi ga pripuščali,čeprav so me že spraševali.
Temo o šverc žrebcih sem ponovno odprl prav zato, da spet lahko testiramo konjerejsko kulturo naših piscev in , da vsaj malo potrkamo na vest tistih, ki se bahajo kakšni konjarji so, v resnici pa navadni gobezdači, ki delajo ne samo protizakonito, ampak tudi nekulturno in ne zaslužijo tega plemenitega vzdevka- biti konjar.
Ko smo stopili v Evrosko Unijo so se zadeve še bolj poslabšale, saj tam velja kot praviš neka konjrejska kultura,tako, da ni potrebno takih restriktivnih zakonov.Niso pač vedeli, da se jim bodo pridružili balkanci, ki znajo izkoristiti vsako vrzel v zakonu za svojo korist, neglede na škodo, ki jo prizadenejo drugim.
In škoda, je verjemi res ogromna in šele čutili jo bomo, ob tem , da bomo spet po slovensko jamrali, kot pravi na primer Sandi, da je vse skorumpirano in anarhično.Ne strinjam se namreč z njegovo šablonsko trditvijo pa naj zveni še tako patetično, ampak oblast po naši ustavi izvira iz ljudstva in ljudje morajo povedati, kaj je prav.
Zadeva je toliko deviirana,da povem primer, ko neka občina podpira konjerejo s tem, da plačuje prispevke za plemenskega žrebca(ki ima mimogrede samo 6 kobil na leto),ne boste verjeli, župan te občine pa pripušča svojega, šverc , nelicenciranega žrebca.In zraven se , trebušast kot je veselo smeje in razlaga vsem, ki so ga pripravljeni poslušati, kakšen konjar je.
Obstajajo celo indici, da se na nekaterih področjih dela to načrtno, tako, da lahko nekateri to koljejo in prodajajo brez vseh pregledov, kot sem že navedel.Torej neka vrsta lahko jo imenjujemo mafija.
Ali pa primer, ko sosed pripustne postaje domnevno pripušča šverc žrebca, lastnik pripustne postaje , ki je obenem odkupovalec živine pa ga ne prijavi, ker pač pobere taka , bastardna žrebeta po morda nižji ceni. In teh zgodb je še in še.
Morda je krivda ali vsaj del resnično v Ljubljani, saj je licenciranje žrebcev , centralno, tako, da morajo vsi pripeljati žrebce na eno mesto, kar je velik strošek in nevarnost za konje in oskrbniki jih neradi vozijo iz oddaljenih krajev.Morda bi upeljali nazaj licenciranje po domovih kot je bilo včasih.
Cena vseh analiz krvi,državni žrebec je zastonj pa je okrog 60-70 000,00 SIT tako, da tudi to ne more biti razlog,take anarhije, ki vlada v naši konjereji.
Torej vsem tistim, ki mislijo, da imam sigurno kakšen kšeft , da to odpiram, povem, da to počnem prav zaradi konj in da sem zato pri mnogih parv nič "spoštovani" kot me nazivaš Sydney.
Lep ,pravi konjarski pozdrav(ne s figo v žepu)

Jager: No, "Jara gospoda", zdaj pa stopite z vašega kulturnega oblačka in se ozrite naokrog.
V Sloveniji se je število konj občutno povečalo, v veliki meri prav na račun ljubiteljskih lastnikov konj, ki imajo jahanje za hobi in ga ne jemljejo smrtno resno in jim je malo mar, ali vam, plemenitim konjarjem povzročajo poslovno škodo. Večina lepo skrbi za svoje konje, pridno spravljajo seno in kidajo bokse. Ob vikendih se usedejo na konja in se s prijatelji podajo na kak konjeniški pohod po naši prelepi deželi.
Jahanje jim pomeni veselje in priložnost, da se družijo s prijatelji. Jahanje že dolgo ni hobi za elito in nobena vaša peticija in protesti tega ne bo odpravila.
Ni problem v križancih, problem je v vas, ki ste rodovniške konje prodajali rekreativnim jahačem, ker niste imeli reje, ki bi imela perspektivo v športu, oz. ker je šport v Sloveniji "na psu". Ker obiskujete Holstein, bi vam lahko bilo jasno, zakaj se jordanska princesa odloča za nakup pri njih. Zaradi kvalitete. Tudi vi stremite h kvaliteti in se ne obremenjujte z "freizeit" jahači. Sandi bi reko: "Naj ma raja svoje veselje.." Če so pa križanci in freizeit jahači vaša konkurenca, pol pa nekaj ne štima…
Ne vem zakaj bi se Mercedes obremenjeval s tem, da raja kupuje Kie? Aja, ker nimajo interesa za Mercedes, jim pa odvzemimo te skopirane kište z Vzhoda?
Pa brez zamere

Sydney: Ja sej tipično, na eni strani naj bi bili bogataši, ki teoretizirajo in nikoli ne spravljajo sena, ne kidajo, imajo preveč denarja in se nekaj grejo, na drugo strani pa pravi konjarji, ki vedo, kako stvari grejo.
Sploh pa ne vem, kaj ima zveze jahanje konj za rekreacijo in reja. REJA križancev je problematična, ne to, da se nekega lepega popoodneva nekdo usede na hafi-arabca in gre do prve gostilne…naj uživa in s eima fajn, samo, ne pa pripuščat in razmoževat v nedogled. Tu je problem!!!!
Ker pa nihče nima svojega križanca v nedgled in če je ta križanec še kobila, se prične razmnoževanje in takoj zatem preprodajanje….
Žal so sedanji komentarji janeza, pa včasih moji in še od koga samo ponavljanje znanih, splošno sprejetih dejstev na področju reje, ki jih tudi nikjer drugje po svetu niso iznašli bogataši in ljudje z "one strani", ki ne poznajo dejstev v reji. To so aksiomi, ki so npr. Nemčijo pa Nizozemsko prinesla tja, kjer sta. Kdor si zatiska oči in misli, da smo v Slo nekaj posebenega, da ne rabimo iti po poti napredka, je pač…….nerazgledan, vsaj to. Kdor misli, da sta konj za prosti čas in športni konj takooo daleč vsaksebi, se tudi moti. Ogromno toplokrvnih konj v Nemčiji nikoli ne poseže po resnih rezultatih v športu, so pa predvsem dobro osnovno izšolani in tako primerni za znanje in šolanje rekreativnega jahača, ki je drugje bistveno višje od slovenskih vaških jahačev. To pa posledično dviga tudi kvaliteto v reji itn.
Glede ekonomskih učinkov pa še vedno ne razumem, kako lahko ima razmnoževalec, če se drži vseh pravil dobre prakse, izšola konja po lestvici, skrbi za zdravstveno varstvo, cepljenja itn. ekonomsko pozitivni rezultat, če konaj proda po dobrih 1000 €?

Alfabeta: Škriplje na obeh straneh: v »reji« križancev ter v reji čistopasemskih konj. Žrebcev je zadostno število. Mogoče kakih predstavnikov določenih pasem veliko, drugih nekoliko manj. To ravno ni zgovor. Vprašanje je potem še kvaliteta le teh, vendar naj se vsak rejec posebej pozanima o določenem žrebcu, ter kam bo peljal. Potem, da so nekateri žrebci oddaljeni od kobil, in da je predaleč za pripust….pa ja de…tisti, ki ve kaj pripuščat, bo že peljal tistih 150 km kobilo. Saj smo u Sloveniji, ne pa da iz Kanade peljemo u Brazilijo. Po svetu rejci kobile vozijo iz ene države v drugo, ali pa samo znotraj, pa so hudičeo daljše poti, kot pa naša Slovenija, ki bi lahko po domače kobilo peš odpeljal plemenit.

Malo ali pa nič % lastnikov nepasemskih kobil je, ki bi kobilo, ki je vredna 100 000 sit, karikirano, ali pa kakega jurja več, peljal pod žrebca, ki ima skok 500 EUR ali več.

Potem pa še lastniki licenciranih žrebcev. Je pač denar sveta vladar. In ta žrebec ima 6 pasemskih kobil na leto za zaskočit, medtem ko je nepasemskih kobil ogromno, ki so »potencialne« za rejo žrebet. Vsaj v glavah njihovih lastnikov. Zakaj pa potem lastniki svoje žrebce spuščajo na ostale »vse sorte« kobile. Ja bolje imeti cekin u žepu, kot pa nič. Pa čeprav za 50 000 sit ali manj.Saj je kar nekaj takih žrebcev, ki se spuščajo na vse. To je spet dvorezen meč. Tudi lastniki žrebcev so potem krivi, da v njihovih glavah ne klikne, da pripušča na vse.

Pa še nekaj. Najprej moramo v svojih glavah razčistit. Glede konj, šolanja in oskrbe teh. Tudi mešanci ne bi kvari vzgled pasemskih konj če bi bilo tako kot mora biti. V Slo nimamo nekih ambicij, razen nekaj izjem, vzgajati in šolati konje za jahanje oz. delo z njimi. Da bi vsak lastnik konja, takega ali drugačnega, vzredil doma, vzgojil, potem pa dal v šolanje oz. izšolal do neke stopnje, bi cena takega konja hitro narasla do min 400-500 tisoč sit. Konj bi nekaj znal. Potem pa naj bi se vsak kupec odločil ali bi tako izšolanega konja imel za nedeljo ali občasno jahanje, ali bi se spustil v nadaljen trening. Tako pa je največ konj vzrejenih doma, od sosedovih ali prijatlovih žrebcev, pri dveh letih horuk sedlo gor, v gmajno, lastnik zato ni imel nič stroškov in lahko proda konja za 200-300 jurjov.Skok je bil pa itak skoraj zastonj ali za dva pira, če je bilo žrebe od sosedovega žrebca. Pa saj naj ljudje kupujejo take konje. Naj jih imajo, če imajo veselje imeti takega konja. Dokler bo povpraševanje po takih stvareh ( in miselnost), bo tudi ponudba.

Je pa res, da je pa da je kvazi pripuščanje tudi slaba stran za prenos raznih dednih in eksternih napak, ki se prenašajo iz roda v rod.
Če bi bili ljudje izobraženi, kako naj bi konj izgledal, kaj je potencialni športnik oz kakšen je dober konj, tudi mešancev ne bi veliko prodali. Pri nas pa velja samo da ima glavo, rep, 4 noge, pa da je atraktivne barve.

Janez:
Nihče nima nič proti konjskim niti človeškim križancem, jasno sem napisal, da so dovoljeni tudi žrebci, ki nimajo kategorije plemenskih žrebcev,ampak so samo registrirani, vendar morajo imeti zootehniški dokument o priznanju žrebca in izpolnjevati vse veterinarske predpise, priznani pa so le za obdobje vsake plemenilne sezone.
Po živinorejskem zakonu lahko imaš žrebca za svoje živali na kmetijskem gospodarstvu, ki pa mora izpolnjevati naštete pogoje.Nekaj rejcev ima tudi tako obliko reje,zakaj potem tudi drugi tega ne morejo ?
Pravniki berite zakone, saj jih sami pišete!
Počasi pa se tudi na forumu izkristalizira tisto o pravih konjarjih in jari gospodi.

Oskrbniki licenciranih žrebcev lahko pripuščajo kobile tudi na druge pasme, saj so nekateri žrebci dovoljeni tudi za druge pasme.Tako v nemških rejah plemeni v hanoveranski reji niz holsteinskih žrebcev, in obratno eden glavnih nemških plemenjakov Cor de la Briere je na primer iz francoske reje,
Še enkrat nič nimam proti križancem, ki so lahko in tudi po zakonih narave pogosto celo boljši po kakšnih lastnostih kot njihovi starši.Gre preprosto za neka načela reje, ki vzpostavljajo red in ne šverc.
In ne gre za to, da rekreativci, ki so po nekaterih merilih(ne mojih) kot imamo priliko brati raja, vzpodbujajo rejo šverc konj, nasprotno to so izvohali mešetarji in švercarji sami, da lahko po nižji ceni prodajajo manj vredno blago.
Ne zamenjujmo posledic z vzrokom.
Janez

P.S.Albanija pa ima največ mercedesov na prebivalca na svetu..

Vse je odvisno od rejskih programov, to je rejskih ciljev, katere pa imajo slovenske rejske organizacije samo na papirju, saj jim vse "organizira"kar fakulteta, tako, da jim ni treba nič mislit(kako prikladno kajne?).Niti na črne pripuste ne.
Za primer pravilnega delovanja rejskega združenja:ker na tem in tem hribovitem področju ni zaradi raznih vzrokov mogoče pridobiti visoko kakovostnega plemenskega žrebca, se dovoli pripust na take in take kobile z registriranim žrebcem, ki v glavnih točkah(ne vseh)odgovarja rejskemu cilju.Žrebec mora biti veterinarsko pregledan.Dovoljenje velja za eno plemenilno sezono.Pika.
Tudi v Nemčiji lahko žrebec na primer zaskoči drugopasemske kobile in križanci dobijo papir in se vodijo v drugih knjigah, ne rodovniških za določeno pasmo.Vidim, da še vedno večina bralcev ne razume zakaj gre.Še enkrat prosim preberite uvodni članek.

Sandi: Mislim, da tema spet zahaja na stranpot obtoževanja naših in vaših. Jager je dobro povedal, samo se mi zdi, da ga niste čisto prav razumeli. Morda je poudarjanje ekonomske in pravne škode nekoliko neroden pristop k reševanju problema, vsaj tako jaz razumem njegov post.
Janez je pa sicer popolnoma prav povedal, ne mešajmo vzrokov in posledic.
Slovenija je drugačna od zahoda v dveh pogledih. Eno je nenormalno nizka raven konjeniške kulture, ki nima veze s tradicijo, ampak s slovensko posebnostjo, da smo ponosni na to, kake "seljačine" znamo včasih biti. To je nekaj, kar na noben način ni prav. Ampak tako je… Druga posebnost je pa ta, da ima v naši deželi konja nenormalno veliko takih, ki "nimajo za burek".

Posledica je torej, da znanja in kulture ni, denarja še manj. To pa naredi dobro tržišče za vse konjske mešetarje, ki za male pare prodajajo vse sorte klobase kot super terenske konje. Jasno, če kupci nimajo pojma, jim lahko prodajamo mačka v žaklju. Kajti če i kupci vedeli, kaj je dober jahalni konj (dober po svojih sposobnostih kot tudi po znanju), bi bili tudi križanci v naši deželi precej boljše kvalitete!

K temu pa potem pripomore situacija v kvazi organizirani reji pri nas, kjer vemo, da nemalokrat prijateljske vezi in priimek rejca močno vpliva npr. na ocene, pa na pridobivanje dokumentov, kakršen je ID, pa še na kaj. Vse to prav gotovo ne vzpodbuja reje v okviru pravnega reda.

Ampak temelj vsega je konjeniška kultura in konjeniško znanje, neka splošna konjeniška razgledanost, ki je pri nas v povprečju enostavno ni. Izjema so redki posamezniki, katere množica pač z lahkoto preglasi.
Je pa vsekakor prav, da se na ta problem opozarja. Škoda je namreč največja na konjih, ki jih imamo vedno več, so pa vedno slabši (spet z redkimi, večinoma uvoženimi, izjemami).

Jackie7: Kako pravilno odjahati mali krog?

Zanima me, če morata konja gnati obe jahačevi nogi (lista) hkrati (tudi zunanja, ki mora biti pomaknjena nekoliko nazaj) ali samo notranja, katera močneje?

Za pomoč se vam vnaprej vljudno zahvaljujem!

Sodelujoči: Jackie7, Sandi, Hillbill, Zalas, Zemmh

Sandi: Mali krog je vaja, ki izboljšuje konjevo poslušnost in previjanje. Žal še zdaleč ni tako preprosta, kot se zdi, saj zahteva dosti natančnosti s strani jahača, katere pa žal mnogim manjka celo na tekmovanjih višjega nivoja. Jaha se v premeru 10, 8 ali 6 metrov, odvisno od stopnje izšolanosti konja. Lahko ga jahamo v srednjem koraku ter v delovnem kasu oz. galopu. Pri bolj izšolanih konjih lahko naredimo mali krog tudi v zbranem hodu/kasu/galopu, a se tega praviloma ne počne, saj je možnosti za napake preveč in lahko dolgoročno naredimo s tem več škode kot koristi. Konja začnemo učiti to vajo v delovnem kasu. V kasu vedno jahamo mali krog sedeče, nikoli lahko.

Pred malim krogom se naredi polparada, nato se konja prekrivi in šele nato popelje na krog. Teža se prenese na notranjo sedno kost in v notranje streme, notranji list je na kolanu in z nekoliko več delovanja na konja žene naprej in potisne zadnjo notranjo konjevo nogo bolj pod težišče, zunanji je za kolanom in konja skupaj s težo prekrivlja okoli notranjega lista, zunanja vajet drži večji delež naslona in skupaj z zunanjim listom določa stropnjo prekrivljenosti in preprečuje izpad na ven (zun. vajet preprečuje izpad plečke, zun. list pa izpad zadnjega dela), notranja vajet pa konja v vratu prekrivi in ga popelje na krog.

Posebno pozornost je treba namenit zunanji vajeti, ki jo velika večina jahačev na krogu (in tudi pri drugih vajah) popusti, kar je narobe, konj tako ostane raven in je zvit le v vratu vsled delovanja not. vajeti. To je ena najpogostejših in tudi najhujših napak pri jahanju. Ob tem je za pravilno previtost ključnega pomena, da so jahačevi boki vzporedno s konjevimi in jahačeve rame vzporedno s konjevimi. Zato na krogu velja, da jahač potisne notranji bok naprej, notranjo ramo pa nazaj (pri tem je treba paziti, da jahač rame ne spusti nižje, temveč jo potisne le nazaj!). Manjši ko je krog, bolj izrazito moramo slediti temu pravilu.

Pri jahanju na krogu, tako tudi malem krogu, mora konj stopati po eni sledi, to pomeni, da zadnje noge hodijo po isti krožnici kot sprednje. Če notranji list deluje premočno, bodo konjeve zadnje noge naredile večji krog, če deluje premočno zunanji list, pa bodo konjeve zadnje noge naredile manjši krog. Krog bo torej jahan na dveh sledeh.

Pravilno in točno jahanje malega kroga, t.j. po eni sledi zahteva veliko mero občutka za vsa dejstva in konjevo gibanje kot tako. Ljudje si ponavadi prehitro domišljamo, da nam gre to dobro od rok, zato jahanje primerni podlagi, kjer se sledi dobro poznajo, lahko prinese presenečenje, ko vidimo, kako si sledijo prednje in zadnje konjeve noge. Za razvijanje tega občutka je dobro jahati mali krog ne le po eni sledi, temveč namenoma tudi po dveh, postavljeno na noter oz. na ven, in to po možnosti na večih različnih konjih.

Po zaključenem krogu konja ponovno izravnamo in jahamo naprej po stezi. Šele kasneje, ko tako konj kot jahač obvladata mali krog in sta ga sposobna izvesti pravilno, lahko mali krog povežemo tudi z drugimi vajami.

Zalas: No sandi lepo razloženo, mene pa zanima kako nevjahanega konja naučiti da bo vedel kaj hočeš od njega ko mu daš te komande

Sandi: Kako otroka naučimo, da govori in hodi?
Žal ti ne morem dat recepta, ker potem je vseeno, če napišem knjigo. Teh je pa že veliko napisanih. Pa se samo iz njih tudi ne da naučit teh reči, čeprav so knjige in tudi video/DVD literatura dobro pomagalo k razumevanju celotnega jahanja. Načeloma se pa konja najprej nauči osnov, iz katerih počasi izpeljemo vse ostalo, z rednim in potrpežljivim delom. Ker ga učimo najprej na krogu (lonža, potem jahanje…), je konju dokaj lahko raumeti, kaj mi želimo. Veliko težje je jahaču razumeti, kako zelo natančno je treba jahati, da bo konj lahko to vajo izvedel pravilno.

Glede na vse ti žal kaj dosti več ne morem pomagat. Najprej se na izšolanem konju nauči pravilno jahati, potem šele sanjaj o tem, kako boš učila neukega konja. Tako to gre, in nič drugače. Bo pač treba trenerja in ure in ure jahanja dresure v maneži, po možnosti na večih različnih konjih.

Zalas: No sandi hvala za informacijo. Sem pričakoval tak odgovor.

Zemmh: Pa smo tam! Rabimo "dobre učitelje jahačev " in trenerje konj!
Najdi si res dobega učitelja oz. inštruktorja, da boš jahal in ne vlačil konja z uzdo!!!
Pa srečno!

Hillbill: Ne vem kje ste dobili te številke in to celo premerov 6,8,10 metrov.
Meni je trener rekel da naj bo polmer vsaj 8 metrov da se konja ne lomi

Sandi: Premeri 6, 8, 10m (in ne polmer!) so klasična pravila jahanja za mali krog že par 100 let in so tudi splošno sprejeto pravilo za velikost malega kroga na različnih zahtevnostnih nivojih po FEI pravilnikih. Polmer 8 m pa velja za lonžiranje, kjer lonža, ki je dolga 8-9m, tvori polmer lonžirnega kroga. Sam prostor, namenjen lonžiranju pa ima premer 20m (polmer torej 10m). Enako velja za veliki krog, ki ima premer 20m.

Tko to je in nič drugač, pa če razni "trenerji" govorijo karkoli jim že paše!

Konja pa se ne lomi, če ga jahaš pravilno, saj ga pri pravilnem jahanju v vsakem zavoju in na vsakem krogu PREVIJEŠ! Kdor ga ni sposoben previjat in ne ve, da se to tako dela, tudi drugih ljudi ni sposoben učit jahanja!

Evelyn: Sem še bolj nova med konji.Jahala sem dobro leto,potem pa jahanje za nekaj časa prekinila (zaradi šole…).Sedaj imam ponovno več časa.Zadnje čase sem malo brskala po internetu,za dresuro pa mi je povedala tudi kolegica.Zanima me slednje:
-kje v okolici domžal je kakšen klub kjer učijo dresuro?razmišljala sem že o Ježi pri Ježu
-Je za to,da začneš delat dresuro potreben kakšen izpit Jahac 1 ali kaj podobnega?
-Obstaja za to kakšen tečaj ki traja npr. 100 ur ali pač začneš in delaš dokler želiš?
-Koliko se gibljejo cene za tak način jahanja ( konjeniških klubih oz. društvih)?
-je za tekmovanje v dresuri nujno potrebno imeti svojega konja?
Imam še kup vprašanj,pa bo zaenkrat dovolj…

Sodelujoči: Evelyn, Sandi, Zazi543, Silvija, Andalusio, Marmelada, Rok_Kr, Suni, Pandyka, Evitta

Sandi: Dresura je osnova vsega jahanja, zato ne moremo govorit o nekem načinu jahanja. Gre za jahanje samo. Dresura je temelj jahanja.

Glede klubov, Ježa je edini klub v onem koncu, usmerjen bolj v dresurno jahanje. Ali je dober ali slab, o tem ne morem govorit, ker nisem bil tam nikdar član. Ampak načeloma velja, da moraš za tekmovanja imeti svojega konja in denar za trenerja.

Kako je jahanje organizirano po klubih, je najbolje preverit v klubih, sicer pa velja, da moraš najprej osvojit osnove, kar se da na klubskih konjih ne glede na to, ali je klub usmerjen v skakanje ali v dresuro. Naprej pa je ta šport izredno odvisen od osebnih sponzorjev, naj bodo to starši ali kdo drug.

Za samo tekmovanje potrebuješ tekmovalno licenco (kat. A), za katero je, če se ne motim, predpogoj Jahač 2.

Zazi543: Jeze pri Jezu ne bi komentirala, ker tudi sama nisem bila nikoli clanica, lahko ti pa podam ilustracijo zakaj rabis sponzorja pri tekmovanjih v dresuri in kaksni stroski so to priblizno.
jaz sicer nimam lastnega konja (se ne) in jaham klubskega s katerim tudi tekmujem, se pravi da odpade sam strosek oskrbe ampak ze samo tvoja oprema lahko doseze vrtoglave cene. najprej so to bele jahalne hlace (vsi vemo da to ni ravno poceni, se posebno ne, ce hoces take iz kvalitetnega materiala, ki jih ne bo potrebno menjati vsako sezono), potem nujno rabis skornje (sicer usnjene ali gumijaste, ampak na visjih nivojih se ze "spodobi, da imas usnjene (60000sit 4 leta nazaj) in tudi figura jahaca izgleda z dovolj visokimi usnjenimi skornji precej drugacna), sledi crn ali temno moder suknjic ali frak (od nivoja m dalje) - okrog 30000sit, cene so lahko tudi vrtoglavo visoke , nato cilinder (pribl. 30000sit) ali celada za lastno varnost. rabis se nekaj malenkosti kot so rokavice, bic primerne dolzine, … potem je oprema konja - sedlo mora biti po nasem pravilniku dresurno ali vecnamensko (upam, da ni sprememb in da ne navajam napacnih podatkov) … potem pridemo do samih stroskov s tekmami - vsako leto obnovis licenco - zaenkrat se 13.000 sit, nato so startnine, pa boksi, pa prevoz, … seveda, ce hoces dosegat rezultate pa racunaj se na stroske trenerja. aja, pa veterinarska spricevala, redni odvzem in testi krvi, razkuzevanje vozila (prikolice) pred vsako tekmo, …
torej, stroski so ogromni in tudi denarne nagrade navadno ne povrnejo vseh stroskov, ampak meni dresura vseeno predstavlja veliko zadovoljstvo, ko tekom let ugotavljam kako se "moj" konjicek pridno razvija in napreduje ter se uci stvari za katere si ne bi nikoli upala trditi, da jih bo znal in pri svojih ltih se zmogel (star je 16 let, v "dresurasa" smo ga pa iz terenskega konja s prakticno nic znanja spremenili pri 14ih )
se pa strinjam s Sandijem, da je dresura osnova vsega in, da se lahko osnov naucih na prakticno vseh klubskih konjih. res pa je, da dresura terja VELIKO ponavljanja in piljenja do popolnosti, tako da ne smes obupat, ce se zadeve kdaj ustavijo

Evelyn: Zazi,hvala!
Stroški so torej res veliki tako da že razmišljam o kakšnem delu za čez počitnice
Pa je kaj važno,kdo je sponzor?Mislim mora biti to nujno nekdo,ki je povezan kaj s konji ali je lahko kdorkoli?

Rok_Kr: Kar se sponzorstva tiče je tako, da je dobrodošel vsak, ki lahko pomaga (vsaj v drugih panogah je tako). Finančno ali materialno.
Drugače pa jaz tudi jaham pri Ježu in se mi zdi zelo vredu. Včasih je sproščeno, včasih pa bolj resno. Težko presojam, ker je to smotrno samo ob primerjavi z drugim klubom, oz. društvom. V drugih klubih pa še nisem bil.

Evelyn: Kakšen pa naj bi izgledal suknjič? V frak oblečene tekmovalce sem že videla na fotkah,za skunjič pa nevem,da bi kje zasledila koga,ki je imel oblečenega…

Pa še nekaj glede konja:če imaš za tekmovanja ‘izposojenega’ konja (sepravi konja iz kluba,kjer jahaš), moraš prevoze za konja, sedlo in ostalo opremo zrihtati sam

Zazi543: Glej, jaz jaham v kk lj kjer jaham tudi klubskega konja. lahko jahas tudi privat konja, ki pac ni v tvoji lasti, ampak je njegov lastnik nekdo drug in je v njegovem interesu, da konj tekmuje v dresuri. sedlo obicajno konj ima (sedlo pac mora konju ustrezati, zato verjetno ni v navadi, da sedla menjajo vsak dan), startnine, prevoz in ostali stroski pa po dogovoru. mi si na primer startnine in prevoz placujemo sami, za vse stroske povezane z veterinarjem in vsakoletno registracijo konja pa poskrbi klub. nekateri privatniki pa za svoje konj, ki jih jahajo drugi, placujejo vse sami. torej - po dogovoru.
pa se o suknjicu: na nivojih a in l frak ni dovoljen. suknjic je spredaj daljsi kot frak (ki sega pribl. do pasu) zadaj pa seveda krajsi - je enotne dolzine. ce beres revijo o konjih, poglej za nekaj mesecev nazaj. v krizanki je bilo geslo dresura zraven pa fotka jahacice v suknjicu.
za zacetne stroske s svojo opremo bos verjetno res rabila kar nekaj denarja, za sproti (startnine, …) pa zadeva ni vec tako grozna. jaz osebno uradnega sponzorja nimam - to sem kar sama in pa moji starsi. pa po navadi speljem vse starte v sezoni (ali pa skoraj vse)

Evelyn: Res hvala za vse odgovore!
Tale ideja s privatnim konjem pa niti ni slaba…Poznam par ljudi,ki imajo konje pa bi se mogoče dalo kaj zmenit.To bom še videla kako in kaj.
Jutri grem v klub jahat pa se bom potem še tam malo pozanimala kako in kaj.
Aja,še tole me zanima,glede usnjenih škornjev.
Nekje med oglasi so objavljeni škornji z zadrgo,pri nekaterih pa domnevam,da so brez.Kateri se bolj obnesejo?

Sandi: Oboji so kul sam tisti z zadrgo so bolj praktični. Za dresuro lepše zgledajo brez, ma jahajo tudi dresuraši s takimi na zadrgo.

Silvija: Mene pa zanima, kako potekajo dresurni treningi v kk lj? Zazi543, koliko ur na teden treniras in koliko stane trener?
Kako pa je s preskakovanjem ovir, a kdo ve?

Zazi543: najprej za evelin - prakticno je vseeno, ce so skornji z zadrgo ali brez. je pa res, da so tisti z zadrgo bolj enostavni za obuvanje in sezuvanje. je pa tudi res, da po navadi za zadrgo doplacas nekaj vec, ampak se ti pa okrog gleznja lepse prilegajo.
pa se za silvijo - jaz jaham naceloma od 5x do 7x na teden (ker "mojega" konja jaha se mlajsa jahacica, ki bo tudi tekmovala z njim v naslednji sezoni, ampak na nivoju a - jaz sem narec ze clanica, pri nas v klubu pa podpiramo predvsem mladince), vendar vecino casa jaham sama. 1x na teden (ob nedeljah) prihaja k nam Klavdij Maver, pol ure treninga stane 2500 sit, ce pa cas dopusca, pa me trenira se Mojca (govorim o casu, ker naceloma jaham ob bolj cudnih urah, kadar uradno ni sole). preskakovanje v klubu ni ravno na programu, trenutno nas skace 5, vecinoma kandidati za instruktorje (zaradi sprejemnih izpitov) in skacemo gimnastiko - do 80cm. za kaj vec nimamo primernih konjev. upam, da sem ti odgovorila

Silvija: Zazi hvala
Sama se z jahanjem sicer ukvarjam bolj "rekreativno", vendar me vedno bolj mika, da bi se naučila kaj več kot le osnove dresure… Ker pa je jahanje umetnost, ki zahteva veliko truda in vztrajnosti, na žalost pa tudi denar in čas, pravih možnosti do zdaj nisem imela.
Vseeno upam, da lahko vztrajnost odtehta dejstvo, da sem zacela dokaj pozno (jih imam "ze" 21)… V vsakem primeru pa bodo konji ostali pomemben del mojega vsakdana.

Zazi543: no, Silvija, jaz jih imam "ze" 22 sicer sem z jahanjem res zacela pri 12ih, ampak sem kot mladinka startala le na 3 tekmah in se to precej neuspesno - niti enkrat nisem zbrala zahtevanih procentov, ki so bili takrat se 55 in ne 58% kot zdaj. se mi dozdeva, da dresuro jahas z leti vedno bolje, ker smo kot otroci naceloma vsi prevec zaletavi, da bi lahko trezno razmisljali, zakaj nekatere stvari ne grejo tako kot bi morale, in da bi se zavedali, da rezultati ne pridejo kar cez noc zame osebna je bil potreben sele polletni oddih od jahanja, da sem na stvari zacela gledati v toliko drugace, da nisem pricakovala vsakodnevnega izboljsanja, in da ni bila za vse kriva vedno konjeva trma sicer sem vmes res zamenjala konja (moram rect, da je "moj" trenutni konjic tak cukrcek, da mi je vcasih vse skupaj ze neverjetno in, da sm se vedno presenecena ko preseze meje, ki sm jih jaz postavila kot njegov maksimum poleg tega je pripravljen neverjetno sodelovat, da o najini medsebojni navezanosti sploh ne govorim )
kljub vsemu pa moram se vedno mocno delati na svojem potrpljenju, da vcasih, ko se zadeve ustavijo, ne rinem z glavo skozi zid kot pa sem se mi zdi da ze enkrat napisala, je lahko dresura vir neverjetnega zadovoljstva, ko po (v mojem primeru 2) letih dela vidis, kako lepo se je konj razvil iz "shujsane zirafe, ki so ji skoraj sklopotale kosti, v konja, ki v ljudeh, ki ga poznajo pd prej zbuja obcudovanje in nejevero, da je to sploh se isti konj .
pozdravcek!!

PS: vztrajnost definitivno odtehta marsikaj, tudi dejstvo, da si zacela bolj pozno. odtehta celo talent ali antitalent po mojih izkusnjah so ljude, ki imajo talent, prepricani, da jim bo vse padlo k nogam in da v napredek ni potrebno vlagati cisto nic dela. in ko jim ne uspe, vrzejo pusko v koruzo. medtem ko sem videla ze ljudi, ki so veljali za brezupne primere, pa so s pridnim delom in vztrajnostjo nadoknadili ves primankljaj v talentu

Suni: Zazi: mogoče se bo pa zaradi tvojih vzpodbudnih besed kmalu prikazal na sceni kak dresuraš več. Tudi mene nekaj mika …

Silvija: Zazi, res, hvala za te spodbudne besede!
In se popolnoma strinjam s tabo, vcasih, se posebej, ko si mlajsi, ti primanjkuje vztrajnosti in se ne zavedas, da rezultati ne pridejo cez noc in brez zadosti vlozenega truda. Je pa ze to, da znas spoznati in priznati, da delas napake, velik napredek, ker le takrat lahko zacnes napake popravljati. To je moja lastna izkusnja Mislim, da bo prihajajoce leto eno dobro leto
Veliko srece in uspehov se naprej!

Zazi543: Suni!
Resnicno upam, da se bo pokazal se kaksen nov jahac (ali jahacica - teh je namrec MNOGO MNOGO vec ) na dresurni sceni. Trenutno lahko namrec na podlagi startne liste s 95% gotovostjo napoves koncni vrstni red (vsaj za prve 3, potem se ze pojavljajo odstopanja)

Andalusio: zazi543, jaz pa bi te vprašala kako ste v klubu zmenjeni glede pokalov in praktičnih nagrad. Ali pokale pustiš v klubu ali jih obdržiš ti? In nagrade, recimo, če dobiš kak bon za nakup nečesa, kako ste dogovorjeni?
Opravičujem se , če je vprašanje nekoliko hecno, vendar pri nas se je zaradi tega že marsikdo skregal.
Aja, ne jaham dresure, zato me zanima kako je s tem pri vas urejeno.

Marmelada: zazi543, mene pa zanima, koliko pride pri vas samo tečaj učenja dresure z navadnimi učitelji (ne temi priznanimi)?zanima me za študente. kok pa, če se včlaniš v klub? a drugače je v redu učitelj jahanja?

Zazi543: Andalusio!
pokal pripada tekmovalcu, torej jih obdrzimo sami. razen pokala, ki smo ga dobili kot najboljsi klub v dresuri za leto 2004, ta ostane v klubu rozete sicer pripadajo konju, ampak mi imamo dogovorjeno, da jih obdrzimo sami (glede na stevilo klubskih konj, ki tekmujejo, bi nam prav kmalu zmanjkalo prostora). ravno tako pa prakticna nagrada pripada jahacu, torej ne vidim razloga zakaj bi jo obdrzal klub. kar se tice bonov, gre po navadi itak ves denar za konja (vsaj v mojem primeru), ce pa je prakticna nagrada v obliki hrane, briketov, … pa itak ni dvoma, kdo jo dobi

pa se za marmelado:
tecaj jahanja (10 ur) je 20.000 SIT, vendar ni individualni, ker ima dan premalo ur, da bi lahko vanj stlacila vse tecajnike , drugace pa je za studente vecinoma jahanje v dopoldanskih urah (seveda loceno od otrok, ki jahanjo v popoldanskem casu) in skupine niso tako velike (pon. in pet. 2-4 jahaci, torki in cetrtki malo vec, ce seveda kdo ne zboli, ima izpit, … ) vpisnina je 15.000 SIT (v to je vstet prvi mesec jahanja), nadalje clanarina 10.000 SIT na mesec (enako kot za otroke). kar se pa tice ucitelja je pa tako. do letos oktobra je trenirala Mojca Koren, ki je trenerka, vendar je v pokoju in sem z oktobrom prevzela stvari jaz, ki sem "samo" instruktor jahanja. o svoji kvaliteti ne morem soditi, lahko pa povem, da se trudim po najboljsih moceh (vcasih v skupini 11 konjev ni ravno enostavno vsem posvecati priblizno enake pozornosti ) iz lastnih izkusenj pa ti povem, da je od cloveka do cloveka odvisno, kako se ujamemo z uciteljem. pri meni recimo dolocenim ljudem ni treba niti malo dvigniti jakosti glasu, govori s sobno jakostjo in jaz slisim in upostevam vse kar rece, zadeve pa so mi kristalno jasne, kdo drug pa se lahko name dere kot jesihar, pa ga preprosto "izklopim" in zadeve se ne premaknejo nikamor. kot instruktor pa najraje ucim jahace, ki se na konju ne drzijo kot mila jera ampak mi dajejo povratno informacijo, ce zadevo razumejo in ce deluje, ker samo tako lahko prilagajam navodila glede na posameznega konja. drugace se pa kljub temu da delam ze 3 mesece, se vedno ucim in sproti popravljam napake po najboljsih moceh

Pandyka: ker se vprašanje tiče dresure, ga bom postavila kar tukaj.
rada bi se začela ukvarjati z dresuro, vendar pa bi prej rada malo pregledala teoretični del, našla izraze, ki se uporabljaj tukaj, mogoče kako slikco kako se kaj dela itd… prosim vas za pomoč, ker nikjer doslej še nisem našla ničesar.

Evitta: V slovenščino je prevedena krasna knjižica Nadaljevalna šola jahanja, ki jo je izdala KZS

Sandi: Ker so trekingi (konjenice in posamezniki oz. manjše skupine) v zadnjih letih bolj in bolj popularni, se mi zdi smiselno deliti izkušnje in mnenja o tem, kaj na bi na takem trekingu morali obvezno imeti s seboj. Vsi vemo, da na konja ne moremo naložiti preveč stvari, hkrati pa brez vsega ne moremo na celodnveno ali večdnevno ježo.

Vem sicer, da imajo predvsem konjenice ponavadi s seboj še voz ali kočijo, kamor lahko določene reči naložijo, ali pa imajo koga, ki z avtom pelje prtljago do točk počitka. Pa vendar, zanima me, kaj bi po vašem mnenju moral jahač imeti s seboj na konju, kadar se odpravi na treking po brezpotjih narave…

Jaz bi rekel, da vsaj nujno dežno opremo, vsaj nekaj prve pomoči, par žebljev in najnujnejše (najboljše je kobinirano v enem kosu) kovaško orodje, dežna oprema (pelerina,…), kakšen manjši suhi obrok, en obrok ovsa za konja, čutarico z vodo, platneno vedro za napajanje. Seveda je hrana morda manj nujna, pač glede na to, da je Slovenija precej gosto poseljena in ljudje v glavnem prijazni.

Kaj pa menite vi?

Sodelujoči: Sandi, Akademik, Robert, Biam, Robi, Angel

Akademik: Glede na situacijo znanja, ne upam nič reči.Predvsem bi eventuelnim popotnikom svetoval naj se ne odpravljajo na treking sami, ampak v skupini, kjer naj bo vodja pa le izkušen konjenik.
Drugače pa je enako kot če greš v divjino sam in vzameš vse potrebno, tukaj pa zopet opozorilo, da je prva misel kaj potrebuje konj, zatem pa zase.Vsem pa veliko užitka.

Sandi: Seveda, najprej je pomemben konj, šele nato jahač. To je zakon, prvo pravilo.

Me pa zanima konkretno, kaj se ljudem, ki po takih pohodih hodijo, zdi pomembno. Tako bi morda lahko tudi kak pohodnik našel tukaj kaj praktično uporabnega. Kaj takega, česar KZS in klubi ne poučujejo v okviru svojih tečajev in bi mnogim prav prišlo.

Vsekakor hvala za odgovor.

Angel: Moje mnenje, kar se tiče konjenic in terenov, mislim da je potrebno najprej preštudirati pot. Zaradi konjev, vode (za konja), hrane (za konja) itd. Poleti so vodni viri še posebej pomembni. Toliko vode in sena kot jo konjički potrebujejo pač ne moreš vzeti s seboj na daljšo pot. Drugo kar se mi zdi pomebno, obremenitev konja. Že itak si ti na njem, potem pa še vsa tvoja oprema… Čim manj, samo najnujnejše, pri tem ima na listi spet prednost konj… Mi se že znajdemo, konec koncev si lahko skuhamo tudi koprive

Robi: Prva pomoč je vsekakor zelo pomembna,nato specialko določenega območja (zadostuje fotokopija Atlasa Slovenije),kompas,obrok hrane,spalko,pregrinjalo(šotorsko krilo) ter obilo dobre volje.In še to. Sam vandrati,zelo lepo je,spati pa je lepše,v dvoje.

Biam: Ker trenutno v sloveniji še ni konjeniške tranzverzale, si lahko privoščim samo enodnevne pohode dvodnevne pa samo v primeru, da imam organizirano prenočišče za konja in zase.

Na tak enodneven pohod pa vzamem prvo pomoč ( mini set ) dežni plašč, šotorsko krilo nož (močan ) in mobitel. Odvisno pač od vremenske napovedi in letnega časa. Včasih tudi brez dežnega plašča in šotorskega krila vedno pa prvo pomoč nož in mobitel !

Vodilo mi je torej, da s seboj vlačim čimmanj krame. Tudi dva oz. tri dni bo konjiček zdržal brez ovsa, če bo le pil in se pasel na poti, za kar pa zmeraj poskrbim.

Bolj pomembno se mi zdi, da konjička primerno nahrasnim in oskrbim pred pohodom. Sicer pa kot je nekdo pred mano že omenil. Pri dobrih ljudeh se zmeraj najde oves ječmen ali koruza, tako da hrane za konja nikoli ne vlačim s seboj.
Poleti v primeru velike vročine pač elektrolite v žep !

Zelo pomembno se mi tudi zdi, da svojemu hlevarju povem kam bom odjahal, tako da lahko vsak trenutek pride pome, če bi se mi že kaj storilo.

Zelo pa bi si želel, da bi obstajala konjeniška tranzverzala po lepi Sloveniji z dnevnimi trasami tako, da bi lahko prejahal Slovenijo od prekmurja do gorenjske in do morja.

Robert: Biam je zelo lepo povedal: najprej varnost (povedati kam greš, mobitel, najnujnejša prva pomoč pa medico za mraz). Sam ne nosim veliko krame s sabo. Nujna je še dodatno ogrinjalo za konja (ko se poten ustavi) ter zase. Dež konja ne moti veliko. Progo je treba prej naštudirati (poleti za vodo, postanki, pot), konj pa mora biti natreniran, da lahko cel dan hodi po terenu.

Konjenic nimam rad, ker velikokrat pretiravajo (tempo, pijača, postanki…). Nekaj let nazaj je na Banjški planoti konj dobesedno poginil pod jezdecem. Po opravljeni konjenici so še enkrat vsi skupaj galopirali vkreber, da so krajanom ob prazniku pokazali, kdo so. Na vrhu pa se je en konj zgrudil na tla pod njeno lastnico. Edini krat, ko sem s svojega konja padel na terenu, je bilo to zaradi pretiravanja prednjih jezdecev po težavnem terenu. Sicer v dvoje je lepše .

Sandi: Strinjam se z Robertom glede konjenic in resnično je žalostno, da se - kadar se - to dogaja.

Veseli me, da ste napisali svoje mnenje, saj menim da lahko marsikomu prav pride, ker je tovrstnega jahanja vedno več. Izkušnje drugih pa so lahko zelo poučne in uporabne.

Lahko ukažeš kastratu, prosiš kobilo, a z žrebcem moraš stvari predebatirati.
anonimnež

Žrebec ali kastrat?

Težka odločitev? Stališče svetovno znanega in priznanega konjarja Pata Parelli je jasno - če gre za izjemno perspektiven plemenski material da, drugače pa naredi lastnik sebi in žrebcu veliko uslugo, če ga kastrira.

In če se vseeno odločite za žrebca? Predvsem morate vedeti nekaj osnovnih stvari, glede katerih so si vodilni konjarji in rejci po svetu enotni. Prva in najbolj pomembna - žrebec ni za začetnika!

Trdna pravila za ravnanje z žrebcem ne obstajajo, vedeti morate nekaj specifičnih lastnosti:

• žrebički so že od majhnega bolj nagnjeni k ščipanju in grizenju kot njihove vrstnice ženskega spola (z dajanjem priboljškov iz roke takšno vedenje samo vzpodbujate - kmalu bo začel sam iskati sladkorčke, tudi po vaših žepih in to čedalje bolj vztrajno; in če ga ne najde… se vse skupaj lahko kaj hitro sprevrže v za vas predvsem neprijetno, zanj pa izredno zabavno igro v stilu "pritihotapi se - uščipni - zbeži" -torej priboljške, če jih želite dajati, polagajte med hrano ali na tla, koristnejša nagrada mu bo pohvala in božanje.);
• so bolj spretni s prvimi nogami;
• razmišljajo hitro in njihov um deluje vedno v najvišji prestavi;
• potrpljenje pa je kratkotrajno.

» več »

Če ste se z vašo kobilo prebili skozi enajst mesecev brejosti, ste že skoraj zmagali. V pričakovanju "dneva D" posvetite pozornost na zunanje, očitne znake priprave na porod:

• vime se lahko začne polniti z mlekom že cela dva meseca pred žrebitvijo, bolj intenzivno pa 2-4 tedne prej

• seski se ponavadi povečajo oz. podaljšajo 4-6 dni pred porodom,

• 1-4 dni pred žrebitvijo se na seskih začne pojavljati kolostrum, prvo mleko (vosek, smola), mleko lahko tudi očitno kaplja (največkrat posušene kapljice na "štrlečem" sesku pomenijo prihod žrebeta v naslednjih 24 urah!)

Če pozorno spremljate fizične in psihične spremembe, opazite tudi:

• relaksacijo medeničnih ligamentov (povešenje trebuha), odpiranje vulve,

• nemir, nestrpnost, pogosto uriniranje, simptomi, podobni koliki - leganje in vstajanje, nabijanje s kopitom, pogledovanje ali celo grizenje po trebuhu, potenje. Na splošno so to znaki prve od treh faz poroda. (Vendar nevarnost kolike ni izključena. Če takšno obnašanje traja več kot dve uri brez napredka v smislu žrebitve, pokličite veterinarja!)

V večini primerov bo dovolj samo tiho opazovanje - se pravi, če ste srečkovič, ki mu uspe prisostvovati porodu. Kobile preferirajo žrebiti ponoči, v miru in lahko do neke mere kontrolirajo čas poroda. Navkljub vašim pogostim obiskom hleva bo najbrž žrebila minuto po vašem odhodu. Čeprav je to dejstvo dokaj nevzpodbudno, ne skrbite. Kobile rabijo pomoč samo v izrednih primerih, ni pa odveč vedno imeti telefonsko številko veterinarja pri roki.

Pripravite kobili dovolj velik, čist, miren in varen prostor. Za nastilj je najbolje uporabiti slamo, saj se drobci žagovine ali oblancev lepijo na mokro žrebe in kobilo. Tudi dandanes ni nič narobe, če v toplejših mesecih kobila žrebi zunaj, imela bo dovolj prostora, pa tudi travnata podlaga je dosti bolj čista kot hlevska tla. Priporočljiva pa je trdna ograja izpusta, saj lahko mali nadebudnež v svojih prvih zaletavih poskusih tekanja kaj hitro pretrga trak pastirja… Pri nočnih obhodih čim manj vznemirjajte bodočo mamo. Prižiganje luči ali svetenje z baterijo je zanjo moteče. Bolje bo, da pustite prižgano medlo svetlobo. Uporaba kamere je še najmanj moteč, za lastnika pa predvsem ugoden način kontrole. Predvsem pozimi se prav vi lahko na tak način izognete prehladu ali še čem hujšem, ko vsaki dve do štiri ure (odvisno od števila drugih prostovoljcev pri hiši) lezete iz tople postelje v mrzlo noč). Na trgu pa obstajajo tudi alarmi, ki se ali obesijo kobili okrog vratu ali pritrdijo pod rep in se sprožijo ob začetku poroda. » več »

V različnih podnebjih sveta funkcijo reprodukcije oblikuje okolje, podnebje. Prilagajanje reprodukcijskega ciklusa vremenu in hrani, ki je na razpolago v naravi, je izrednega pomena za preživetje. Najpomembnejšo vlogo tako igra - svetloba. Konji imajo v puščavah in območjih okrog ekvatorja, kjer je pomlad zgodnejša in dnevi daljši kot drugod, daljši reprodukcijski ciklus, za razliko od sorodnikov na daljnem severu, kjer je sezona izredno kratka. Pasme, razvite v Veliki Britaniji, severni Evropi in severni Ameriki dosegajo vrh ciklusa od maja do avgusta. Arabci, Paso Fino in ostale pasme "južnega porekla" pa se lahko razmnožujejo skozi celo leto.

Toda, na žalost, v organizirani reji o tem, kaj je najboljše, odloča človek in je za večino "atletskih pasem" cilj žrebitev čim bližje 1. januarju. To seveda zahteva načrtovano podaljševanje dneva z umetno svetlobo (vsaj 60 dni pred planiranim prvim ciklusom), hormonske terapije (vse v sodelovanju z veterinarjem) in predvsem dobro prehrano.
» več »