Začetniku, ki šele začenja spoznavati naravno skrb za kopita, se prav lahko zgodi, da ga preplavijo številne informacije. Najboljši nasvet, ki ga lahko dobi je, da naj začne počasi, veliko raziskuje, odkrije katere možnosti so na razpolago v okolju, v katerem živi, in kaj mu je najbliže. Ne glede na to, za katero metodo se boste odločili, vam priporočamo, da preberete knjigo dr. Strasser: A Lifetime of Soundness, saj je v njej ogromno podatkov, ki zadevajo njena osnovna načela, ki so: 1) naravni pogoji za življenje, 2) nepodkovana kopita in 3) veliko gibanja. Ta tri načela bodo, če se jih držimo, že sama po sebi drastično izboljšala kvaliteto in zdravje kopit vašega konja. » več »

Nobeno spodrezovanje pravzaprav ni »naravno«, saj to, da človek reže kopita, v nobenem smislu ne more biti naravno. Edino naravno »spodrezovanje« je tisto, za katerega poskrbi konj sam, ko živi v naravnem okolju » več »

Naravna skrb za kopita je nov izraz, ki označuje skrb in nego za kopita nepodkovanih konj v vseh konjeniških disciplinah. Naravna skrb za kopita ni le način spodrezovanja kopit, ampak celoten dnevni sistem, ki omogoča, da je konj vse življenje nepodkovan. Isti sistem se lahko uporablja za rehabilitacijo konj pri zdravljenju mnogih degenerativnih šepavosti. » več »

SCAMPER IN CHARMAYNE
Gills Bay Boy, po domače Scamper, je edini »barrel« konj, ki si je prislužil svoje mesto v ProRodeo Dvorani slavnih. A če ga usoda ( za borih 1.100 ameriških dolarjev) ne bi združila z Charmayne James, bi prav gotovo končal kot … hm, pustimo to. Zdaj, po tolikih letih uspehov ga nekateri najuspešnejši rodeo tekmovalci postavljajo pred Sekretariata in Seabiscita. Tipična ameriška zgodba o uspehu, ki bo, verjeli ali ne, menda obelodanjena tudi na filmskem platnu. » več »

Ko je western pleasure leta 1959 postal uradna disciplina v okviru American Quarter Horse Association (AQHA), so bili v modi visoki klobuki in chapsi še niso bili obvezni. Tudi sedla so bila skromno ali sploh ne okrašena s srebrom, več poudarka se je posvečalo vrvicam in vzorcem na podsedelnicah. Končni zmagovalec z zbranimi največ točkami je bil takrat 8-letni kastrat Mohawk Buck s 15 točkami. Naj samo za primer navedemo, da je leta 2006  7-letni žrebec ONE HOT KRYMSUN za osvojitev najvišjega odličja moral zbrati kar 345 točk! » več »

V prejšnjem delu smo govorili o pravilnem postavljanju konja, poglejmo zdaj še nekaj »trikov in ukan« ki se jih lahko naučite s konjem, da bosta dosegla lep, profesionalen izgled. » več »

Pa je res tako enostavno? Pokrtačiti, nadeti oglavnico in – gremo?! Za točen odgovor smo prelistali pravilnike AQHA, ApHC, APHA in PBHA ter o izkušnjah povprašali nekaj svetovno uveljavljenih trenerjev konjev za »tekmovanje na povodcu.«

Osnovna definicija tekmovanj v razredu HALTER

Je pri vseh zgoraj naštetih združenjih dokaj podobna. Gre za predstavitev konja »na roki« in edini kos opreme je večinoma usnjena oglavnica, bolj ali manj okrašena s srebrom, nanjo pa je pripet povodec, v celoti usnjen. V kombinaciji z verižico je dovoljen samo pri predstavljanju starejših žrebcev. Znotraj razreda se oblikujejo skupine glede na starost in spol: » več »

Samo v premislek - preden boste popeljali svojega konja okrog sodov - imajo namreč magično moč, da vzbudijo v konju davno otopele divje nagone prednikov in želja po hitrosti jih popolnoma prevzame, zatorej previdno » več »

Vse, kar ste želeli vedeti o reiningu in še več

Imenujemo ga tudi dresura v western jahanju. Kot pri angleški dresuri, jezdec vodi zbranega konja skozi predpisan vzorec, medtem ko se ocenjuje lahkotnost, kontrola, obnašanje in finesa izvedbe. Kakorkoli že, vsa podobnost se konča pri tem. Kajti dresura je počasna in časovno omejena, reining pa je ježa v hitrem tempu, polna eksplozivnih galopov, energičnih ustavljanj in vrtoglavih spino » več »

(avtorici: Teja in Tanja)

Potem ko je konja v konjenici nadomestila moderna orožna tehnika, je v Evropi jahanje postalo samo sebi namen. Nasprotno pa je konj kavbojev v Severni in Južni Ameriki v nedostopnih in prostranih območjih še danes nepogrešljiv pomočnik.
Število govedi, ki so ga v 16. stoletju konkvistadorji iz Španije kot živo zalogo mesa pripeljali s seboj v Ameriko, se je v naslednjih 300 letih močno povečalo. V Teksasu, na primer, je divje živelo približno 5 milijonov glav govedi. Kot klavna živina je bilo v tem območju praktično brez vrednosti, saj si ga je brezplačno ali za največ 3 dolarje lahko vsakdo ulovil. Ker je dobiček zagotavljal le prevoz živine na vzhodno obalo, so ogromne črede, ki so jih 24 ur na dan nadzorovali in vodili kavboji na konjih, iskale svojo pot na vzhod. Posel, daleč od romantike, ki mu jo pripisujemo danes. » več »