Žal lahko o začetkih vprege zgolj domnevamo, ker dokumenti niso ohranjeni. Gotovo pa se je začela s cizo brez koles, ki jo je konj vlekel za sabo, nato pa se je - po iznajdbi kolesa - nadaljevala v posebej grajenih bojnih vozovih, ki so jih usmerjali usposobljeni vozniki.
Šele glinaste plošče s klinopisno pisavo Mitanca Kikkulija (1350 pr. n. š.) pričajo o obstoju vozov, ki so jih namesto pol oslov že vlekli konji. Vsekakor ta najdba ne pove, da so pod hetitskim kraljem Suppiluliumom I., čigar vodja hlevov je bil Kikkuli, gradili prve bojne vozove nasploh. Najstarejša kultura bojnih vozov naj bi izvirala iz Kitajske in Indije. Prvo kolo je bilo ozko in togo povezano z osjo. Ker se je morala vrteti tudi os, hitro premikanje ni bilo mogoče. Šele iznajdba kolesa z naperki je omogočila večjo gibljivost voz, in njihova uporaba v vojni je močno narasla. Vsekakor pa so bili ti vozovi primerni le za ravna in trdna tla, kajti že manjša ovira jih je zaustavila. Zaradi neugodne pokrajine na severu in zahodu Evrope se je uporaba bojnih voz razširila šele, ko so Rimljani to območje povezali s cestami. » več »

Trenutek, ko stopite v hlev in v njem odkrijete novo življenje, je čaroben. Kljub vsemu pa se mora rejec zavedati, kakšna odgovornost mu je s tem položena v roke.

Poleg osnovne zdravstvene oskrbe žrebeta in kobile takoj po rojstvu (popkovina, posteljica, kolostrum, mekonij - glej »Žrebitev«) in spremljanja psihičnih reakcij kobile (glej »Materinski instinkt«) se moramo zavedati, da je v veliki meri usoda žrebeta v naših rokah. V okrilju matere bo, po njenem zgledu, jedel, ko bo ona jedla, pozorno poslušal, ko bo ona to počela, izkoriščal materin položaj, ki si ga je izborila v čredi, bežal, ko bo mati zaslutila nevarnost… To pa je v grobem tudi vse. To je socializacija v čredi, vzgoja in učenje žrebeta pa sta odvisna od nas oziroma od našega ravnanja, od tega, kar lahko in moramo žrebetu nuditi, da ga pripravimo za pot odraščanja v celovito in stabilno osebnost, ki bo dolga leta osrečevala svojega lastnika. » več »

Pentljaste vajeti so absolutno tisti del pomožne opreme pri dresurnem jahanju o katerem se največ govori. V nem.jeziku se jim reče Schlaufzugel; besedo pa ironično velikokrat narobe izgovarjamo kot Schlafzugel (dobesedni prevod: »Spalne« vajeti ). Nobene pomožne vajeti niso večkrat uporabljene in zlorabljene, kot prav pentljaste. Nekateri celo razširjajo mit, da jih nujno potrebujemo, drugače konj ne bo pravilno delal.
Gre za dolge vajeti, ki so pritrjene na sedelni pas – ali pri straneh ali pa med prednjima nogama. Od tu tečejo skozi obročke brzde v roke jahača, ki ima možnost prilagajanja dolžine. Ta dolžina med sedelnim pasom, brzdo in roko, preprečuje konju, da bi dvigal glavo dlje, kot vajeti dovolijo. » več »

Oh, vse te vesoljske podloge! Naredijo več slabega, kot dobrega!
Večina jahačev, ki jih poznam, podlaga t.i. ovčke pod sedla zato, ker jih skrbi za konja. Nočejo, da se sedlo drgne, hočejo ublažiti svoje pristanke v sedlo ali pa celo hočejo ublažiti tresljaje konjevega gibanja, da bi lažje sedeli. Na dolgi rok pa to ne deluje.
Kvalitetno sedlo je ravno prav mehko za konjev hrbet. Če je (pre)trdo, lahko resno razmislite o nakupu novega sedla. » več »

Včasih se pri nekaterih konjih pojavi nenadna izguba apetita. Zdi se, da jim nič več ne tekne. Zavrtite žlico in svojemu konjičku pripravite slasten Mash !

Pri kuhanju Mash-a se sestavine rastlin skuhajo v vreli vodi. Skuhajo pomeni, da postanejo lažje prebavljive in še posebej slastne. Celulozno tkivo se zmehča, hranljive snovi se izločijo in tako jed dobi slasten okus.

Nekaj priljubljenih receptov za Mash: » več »

Pleča-bočno, Traver(in renver), Obrat na prednjih nogah in Obrat na zadnjih nogah

Naravnost

Ena najbolj pomembnih stvari, ki se jih moramo zavedati, preden začnemo s hodi v stran je to, da konj ni zgrajen zato, da bi se lahko tako gibal za daljše obdobje. Narejen je za gibanje naprej. To ne pomeni, da ne more iti v stran ali da se ne more obrniti, ampak le to, da je najbolj naravno gibanje zanj – gibanje naravnost. Zakaj?

Zato, ker so vsi sklepi pri konjevih prednjih nogah mobilni le v eno smer. Isto velja za sklepe zadnjih nog od skočnega sklepa navzdol. Preizkusite naslednjič, ko boste čistili kopita. Sklepi so kot tečaji na vratih, premikajo se le v eno smer.

Ampak, kot vsi lahko vidimo pri našem vsakodnevnem jahanju, se konji LAHKO premikajo postrani. Kako se torej to zgodi? » več »

TOK DEJSTEV

Pogosto poslušamo o t.i. krogu dejstev in kako pomembno je, da je zaprt in da nikjer ne ‘pušča’. Delno zato, da ne bi komu kradla ideje, delno pa zato, ker se mi zdi bolj primerno, sama za isto stvar uporabljam izraz ‘tok dejstev’. ‘Tok’ namreč zato, ker spominja na električni tok, ki je lahko močan, šibek ali pa prekinjen. Pa tudi zato, ker fizična lokacija dejstev ni sestavljena v krožnico, pa če se še tako trudimo. » več »

Kaj je pravzaprav ta iluziorna stvar, ki ji pravimo zbranost? Vsi govorimo o tem, ampak kaj imamo v resnici v mislih? Ali smo na istem planetu, ko je beseda o zbranosti in naslonu ali pa smo celo v vzporednem vesolju?

Zbranost lahko opišemo na mnogo različnih načinov. Podhajsky in Mueseler imata v svojih knjigah dva različna opisa.

Stopanje konja pod sebe

Konj stopi dalje pod svoje telo z zadnjimi nogami in izboči vrat. Ena najbolj razširjenih skic faze zbranosti izhaja iz njunih knjig. Konj je narisan v položaju od mirovanja do levade( ki je na sliki ni) s postopnim povečanjem stopanja pod sebe z zadnjimi kopiti in z iztegovanjem prednjega telesa. Kar je čudnega na tej skici je to, da je edino gibanje konja tisto pri piaffu. Pri ostalih skicah konj miruje ali pa je v dvignjenem položaju. Mislim, da to ni ravno značilno za ‘zbranost v akciji’. In zbranost JE akcija. » več »

Naravno = klasično ?

V nekem smislu, je. Bi bilo bolj naravno, če bi izvajali dresuro s tal, cirkuške točke, če bi jahali brez sedla ali western, ali pa bi ravnotežje iskali na vajetih? Vse je odvisno od tega, kako definiramo »naravno«. Če bi jahač sledil svojim instinktom, bi bilo jahanje daleč od klasičnega, ki ga poznamo sedaj. Samo pomislite na naravni refleks otrplosti ob strašni situaciji, s katerim se bojuje vsak začetnik.

Veliko tega, kar je opisano tukaj, je daleč od naravnega človeškega in konjskega instinkta. » več »

Tekom mesecev, boste lahko v tej sekciji našli različne članke o dresuri, treniranju konj in jahačev ter o opremi, avtorice Therese Sandin.

Theresa Sandin, švedinja, se s konji ukvarja že od 5. leta. Sedaj se, 35 letna profesorica umetnosti in grafičnega oblikovanja ukvarja predvsem s problematičnimi konji in njihovimi jahači. S svojim znanjem poskuša pomagati predvsem ljudem, ki jih zanima nekaj več, tistim, ki si upajo zastavit vprašanje zakaj so stvari take kot so.

Konji so v njeni družini že tradicija, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala predvsem z gozdarjenjem s pomočjo konjev. » več »