Konjevi sorodniki so, osli, pol osli in zebre. Verjetno so nastali v pliocenu iz hippariona. Vsi spadajo v rod Equs, družino konj (Equidae), podpred lihoprstih kopitarjev (Perissodactyla), red kopitarjev (Ungulata), podrazred višjih sesalcev (Placentalia) in razred sesalcev ( Mammalia).
Konjevi sorodniki imajo daljše uhlje, na hrbtu jeguljaste proge, kar je pri konjih sila redko, na nogah pa imajo prečne proge. Osli in pol osli imajo dlako na trebuhu in notranjih delih nog izrazito svetlejšo (vsi razen onagra). Konj ima kostanje na vseh štirih nogah, konjevi sorodniki pa samo na prednjih. Pri konjih je rep po celi dolžini obrasel z žimo, pri sorodnikih je kitast; osli imajo poleg tega samo pet križnih vretenc. Pri kobilah traja brejost 335 dni, pri oslih 360, pri zebrah celo 370 dni. » več »

Dobri strici med konji

Majhna anekdota: Bilo je enkrat lani pozimi, ko je v jahalni klub prišel nov konj, pasme Arabec-Appaloosa, po imenu Shadow. Shadow je kot ponavadi absolviral perfektno predstavo v »arabskem stilu« - visoko dvignjena glava in rep ter dvigovanje nog do ušes. Med prisotnimi jahači se je slišalo šepetanje: »Vau, kako postaven žrebec!«
Žrebec? Mogoče po obnašanju, a ne v anatomskem smislu. Ampak ker Shadow tega ne ve, se še vedno obnaša kot »El Macho Hysterico«, tako kot veliko njegovih kastriranih vrstnikov. To ali pride konj do izraza torej nima veliko skupnega s konjevima dvema majhnima organoma. » več »

Konjereja v Sloveniji:

Slovenija je pretežno hribovita dežela. Od 517.900 ha kmetijskih površin je kar 314.400 travnikov in pašnikov, zato je živinoreja ena najpomembnejših kmetijskih dejavnosti. Konjereja se v zadnjih letih močno povečuje. V letu 1997 je bil stalež konj 9.898 živali, v letu 2000 pa že 14.337 živali. V tem obdobju se je število plemenskih kobil povečalo s 4.019 na 6.532. V letu 1997 je bilo pripuščenih 3.628 kobil, v letu 2000 pa že 4.822 kobil.
Prevladujejo konji hladnokrvnih pasem, haflingerji, kasači, toplokrvni konji in lipicanci, v zadnjem času pa so se izoblikovale manjše reje islandskih, angleških polnokrvnih in arabskih konj, v manjšem številu pa so zastopani še konji Quarter in Appaloosa pasme. Za vse te pasme vodi rodovniške knjige Republika strokovna služba v konjereji, ki skupaj z rejskimi organizacijami za posamezne pasme skrbi tudi za izvajanje rejskih programov. » več »

1. Uvod

Odkar ljudje gojijo konje ne dajejo poudarka samo posebnim jahalnim sposobnostim kot npr. določenim hodom, ampak tudi določenim barvam.

Barve so med drugim izrazite za posamezne pasme konj. Frizijce danes poznamo samo v črni barvi, haflingerje kot svetlogrive lisjake, lipicanci so beli in paint-i so lisasti.

»Kakšne barve bo moj žrebiček?« je vprašanje, ki si ga rejci pogosto postavljajo in so vedno znova presenečeni, ko potomstvo zagleda luč sveta. » več »

Zgodovinski oris ruske vzreje arabcev

http://www.horses.ru/tersk.htm

Arabski konj je v Rusiji že od nekdaj. Že v 12. stoletju govore ruske kronike o čudežnem konju. Lepi in plemeniti konji so bili redki in zato toliko bolj dragoceni in cenjeni za konjenico in kraljevi dvor.

S potovanj so pripeljali predvsem arabske konje turškega izvora. V hlevih Ivana Groznega (1530-84) so bili mnogi teh mešancev in tudi čisti arabci. V zgodnjem 18. stoletju so našteli okoli 100 čistokrvnih arabskih žrebcev. » več »

Splošno o konju:

Wielkopolska izhaja iz ostankov kobilarne trakencev po drugi svetovni vojni in pozenskega konja. Gre za lepega, dobro proporcioniranega konja, ki je po svoji zunanjosti podoben trakencu. Je senzibilen, zdrav in pogumen jahalni in vprežni konj, visok od 157 do 165 cm. Večinoma se pojavljajo le rjavci, občasno tudi vranci in lisjaki.

Viri:
Pasme, nega, šolanje, šport - Heidrun Werner
http://www.agraria.org/equini/wielkopolski.htm

Zgodovina:

Izvira iz okrožja Vladimir, vzhodno od Moskve. Nastal je s križanjem avtohtonih pasem suffolka, cleveland baya, ardenskega konja in percherona. Pri nastanku tega konja sta sodelovala tudi shire in orlov kasač. Omenjena križanja so dala energičnega in zelo elegantnega konja. » več »

Zgodovina:

Vestvalski konj prihaja iz severne nemške pokrajine Vestfalije. Pri vzgoji so se uporabljali v glavnem hanovernaski žrebci, ki so tam oblikovali vse krvne linije. Močan vpliv so imeli tudi trakenci, polnokrvni anglo-arabec Ramzes in angleški polnokrvni konj Angelo XX.
Središče vstfalske reje je bila žrebčarna Warendorf, ustanovljena leta 1871. » več »

Zgodovina:

Večina nemških strokovnjakov bo pri trakenskem konju priznala, da gre za najplemenitejšega konja v Nečiji. Prihaja iz kobilarne Trakehnen, ustanovljene leta 1732 v vzhodni Prusiji, na meji med nekdanjo ZSSR. Do druge svetovne vojne sta bila vzhodnopruski in trakenski konj dve različni pasmi. V 19. stoletju so bili trakenci najboljši vojaški konji; imeli so močno mišičje in dosegali so izredne hitrosti, tudi več kot 1000 metrov v eni minuti. » več »

Zgodovina:

Teenessee walking horse je enakega izvora kot ameriški kasač (standardbred) in so ga šele leta 1935 priznali kot samostojno pasmo. Nastal je pri kmetih v ameriški zvezni državi Tennessee. S spretnimi križanji med kljusači in kasači je s pomočjo ameriškega kasača, morganovega konja, american sadllebreda in angleškega polnokrvnega konja nastal lep konj nenavadnih, a zelo čistih hodov. Kasneje so ga vzgajali lastniki plantaž za oglede svojih posesti. » več »