Zgodovina:

Nastal je z mešanjem avtohtone pasme s konji Ilirov, Keltov in Slovanov. Ob pogostih vpadih Hunov, Avarov, Ogrov in predvsem Turkov so se oplemenjevali z orientalnimi, predvsem arabskimi konji. Po odhodu turkov z Balkana so arabski konji prihajali iz avstrijske državne kobilarne Radautz, madžarske Babolna, ruske kneza Sanguska iz Volonije in domače iz Han-Pijeska. Od leta 1929 ga vzgajajo tudi v kobilarni Borike pri Goraždu. Najbolj znani sta liniji Miško in Barut, medtem ko je rodov kobil veliko (I, II, IV, V, VI, VII, X in XI). V nekdanji Jugoslaviji je bil njegov delež 35 do 40% vseh konj. » več »

(Avtor: Nuša)
Brzde so ene najmanj razumljivih delov konjske opreme. Prepogosto si človek razlaga, da mora za obvladovanje konja, ki je velika in močna žival, uporabiti sorazmerno veliko silo. To je mit. Motor rakete upravljajo zelo majhne informacije, ki jih računalnik pošilja v motor. Te informacije so sestavljene iz številk, enke in ničle, ki tvorijo program, ki ga motor razume. Podobno je pri konjih. Vse kar potrebujejo so majhne informacije, ki jim jih podamo v pravem trenutku, da nas lahko razumejo. » več »

(avtor:Nuša)

Zgodovina:

V 7. stoletju, so iz severne Afrike Berberski konjeniki konje naselili na jug Španije in s tem je ta pasma postala poleg Arabskih polnokrvnih konj, ena od temeljev vseh današnjih evropskih in ameriških pasem. Ne smemo spregledati tudi dejstva, da je pripomogla k razvoju današnjega Angleškega polnokrvnega konja. » več »

(avtor:Tanja)

Na splošno o konju:

Avstralski poni se je domnevno razvil iz Valižanskega ponija, ki so ga v deželo privedli angleški naseljenci. Optimalno se je priagodil spremenjenim klimatskim pogojem. Odlikujeta ga trdnost in zdravje. » več »

(avtor:Tanja)

Zgodovina:

Pri vzgoji ardenskega konja so sodelovali tudi orientalski konji, zato ni čudno, da je ta konj nekoliko lažji in manjši. Prihaja iz francoskih, belgijskih in Luksenburških Ardenov. Verjetno gre za najstarejšo pasmo hladnokrvnih konj, saj domnevajo, da je naslednik t.i. solutre konja, ki naj bi živel že 50 000 let pred našim štetjem. Prvotno je to bil manjši konj, ki je večjo maso dobil šele z vnosom krvi brabantskega konja v 19. stoletju. » več »

(avtor:Tanja)

Zgodovina:

  O nastanku arabskega konja obstaja več teorij. Po eni naj bi bila njegova domovina puščava Nafud in čez tisoč metrov visoka planota Nedžed v zahodnem delu Saudske Arabije. Drugi spet pravijo, da je bil prednik današnjega arabskega konja turkmenski konj, ki je v Arabijo prišel iz srednje Azije in Irana ter se novim razmeram ustrezno prilagodil.Vendar pa skozi več tisoč let sploh ni mogoče slediti njegovemu razvoju. » več »

(avtor:Tanja)

Zgodovina:

Appaloosa je podobno kot pinto, pasma barvitih konj. Ime je dobila po reki Palouse, kjer do jo iz španskih konj vzgojili indijanci Nez-Perce iz Idaha. V samostojno pasmo se je izoblikovala na začetku 19. stoletja. » več »

(avtor:Tanja)

Zgodovina:

Veliki konjeniški strokovnjak vojvoda Newcastelski je leta 1700 dejal: "Andaluzijski konji so najpametnejši, najlepši in najplemenitejši!" In v srednjem veku so bili dejansko najboljši konji, ne samo v svoji domovini, temveč v celi Evropi. Iz Španije so ga uvažale mnoge države vse do srede 19. stoletja. Na Nizozemskem so ga rabili za izboljšanje frizijskega konja, na Danskem za izboljšanje danskih vprežnih konj, v Angliji za nastanek hackneyja. Njegova kri je v flamanskem konju v Belgiji in orlovem kasaču v Rusiji. Skoraj vsi nemški polnokrvni konji (holjštajnski, oldenburški, hanoveranski) imajo kri andaluzijca; prav tako tudi anglo - normandijski konji v Franciji in potemtakem tudi nonius, saj le ta prihaja od normanskega konja (tudi kasneje je andaluzijska kobila Gascone, mati žrebica Noniusa IX., vnesla nekaj andaluzijske krvi v pasmo noniusa). Sodeloval je tudi pri razvoju našega lipicanskega konja.
» več »

(avtor:Tanja)

Zgodovina:

Ob kolonizaciji Severne Amerike so Angleži pripeljali s seboj svoje konje, in sicer stari pasmi galloway in hobby. To so bili majhni, a odporni, jahanje zelo primerni konji, ki so poznali tölt in kljusanje. Iz teh konj je s križanji s konji iz Nizozemske in Francije v Virginiji nastal narragansettski kljusač. Približno hkrati pa je na drugi strani Atlantika s križanji med domačimi kobilami že omenjenih pasem (galloway in hobby) in orientalskimi žrebci nastal angleški polnokrvni konj. Prvi konji te plemenite pasme so bili v Ameriko pripeljani leta 1706. Nastal je konj, ki je po narragansettskem kljusaču podedoval raznovrstne hode in zgradbo, po angleškem polnokrvnem konju pa velikost in kvaliteto. To je bil ameriški saddlebred (znan tudi kot kenzucky saddlebred).

» več »

(avtor:Tanja)

Zgodovina:

Zaradi ekonomskih potreb, pošte in potniškega prometa so v Ameriki potrebovali hitrega vprežnega konja. S križanjem konj pasme morgan, cleveland bay, hacknej, norfolški kasač in kanadski kljusač z angleškima polnokrvnima žrebcema Messengerjem in Bellfuonderjem jim ga je uspelo vzgojiti. » več »